Neznosna lahkost pisanja…

Saj ne vem, na koga naj se obrnem, pravzaprav. Zato naslavljam tole kratko objavo na uredništvo in niti ne pričakujem odgovora, ker se mi zdi, da so odgovori za uredništva tak neprijeten zalogaj. Skratka…

Zanima me, kakšne so pravice in dolžnosti blogerjev, ki domujemo na Siolovem Blogosu. Bi lahko nekdo sestavil spisek pravil? Ok. Bom bolj konkretna: a je mogoče ukiniti sovražni govor? Ali ga vsaj zmanjšati? Ali karkoli narediti v tej smeri?!

Ne vem, kako je z drugimi, ampak že nekaj časa me izjemno nervirajo že naslovi, kaj šele zapisi, bitja, ki se podpisuje kot ženska in v maniri težkega psihopata javno žali pripadnike drugih narodov, homoseksualce, Rome in tako naprej. Zakaj nam je potrebno to gledati (za branje je potreben klik, ampak že naslovi so taki, da bi bolj sodili na forume skrajnih desničarjev)? A se bomo šli nekakšno bolno demokracijo?

Če se bo tako nadaljevalo…ne vem, no…škoda! Lahko bi propagirali strpnost. Očitno ni moderno!

Alcessa se je odločila, da bom ena izmed žrtev verižnega sistema proučevanja človekove osebnosti in me potisnila v juhico z naslovom: Kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta.

Jap.

Torej… to vprašanje postavljajo raznoraznim zvezdam in zvezdicam (no, vsaj zdi se mi - ko sem še brala žensko revijo, so kakšno sem pa tja povprašali o “zadetosti”), nobena pa še ni nikdar priznala, da se je kdaj nalila kot krava ali se vsa nakokana metala kakšnemu kravatarju okrog vratu in mu zlivala redbull vodko v uho. Ne, bognedaj, vse so bile zadete od ljubezni ali metuljčkov ali lepega vremena.

No, jaz sem bila najbolj zadeta nekje med 18 in 25 letom. To je odgovor na vprašanje KDAJ. Vprašanje ne sprašuje OD ČESA, vendar se mi zdi smiselno odgovoriti tudi na to, ker, hm, recimo od ljubezni nisem bila še nikoli.

Alzo. Najbolj sem bila zadeta prav od vsake porkerije iz sektorja mehkih ali trdih drog, ki sem jih kdaj poskusila. Kako to? Ker sem v svoji silni nezmernosti vedno poskušala doseči skrajno točko in tako sem kurila možgane s slabimi ali dobrimi tripi, se predoziravala s kukiji ali skankom, pojedla  peščico antidepresivov in se čudila, da mi meče srčno mišico sem pa tja, se praskala kot nora, ker sem pojedla kak približek horsa preveč in še bi lahko naštevali.

Tako. Ni mi žal, da imam te izkušnje, ker so mi nekoč precej koristile, ko sem delala z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Ker vem, kaj pomenijo halucinacije.

Zdaj od drog uživam izključno alkohol in kakšne protibolečinske ob brutalni menstri ali glavobolu. Ker sem poskusila veliko zadev in ugotovila, da me dolgočasijo, sem se na koncu odločila za zdravo pamet. Mogoče se občasno zadevam s spanjem, ko padem v obdobje sanjanja. Zelo rada sanjam.

Kakorkoli - verige ne bom nadaljevala, ker trenutno ne morem razmišljati koga potunkati. Naj se kdo javi, jebelacesta!

Oni dan, ko smo prepevale na Tivolskem gradu, sem fasala prepih. Pravzaprav srčno upam, da je le prepih in da ne gre za premik katerega od vretenc in da se bo bolečina v hrbtu polegla čez par dni. Ker… prav ob takih situacijah se zamislim: kaj pa, če si zlomim roko? Kako bom masirala? Kaj bi delala 4 tedne? Kako bi služila denar? Ko me je zvilo v hrbtu, sem se najprej na smrt ustrašila, da bo treba k zdravnici, ki mi bo po možnosti naložila kak dolgotrajen počitek…omojbog…počitek?! Hočem delati, madona!

Danes je zadnji nastop v sezoni. Pojemo na podelitvi Kresnika. Smo že precej utrujene in komaj čakamo zborovski dopust. Mislim, da lahko uporabljam prvo osebo množine, vsaj za tiste pevke, ki smo bingljale na vseh ali na večini nastopov. Jap, občutek za nastopanje je v zboru neenakomerno porazdeljen. Nekaterim ni težko oznaniti, da ne bodo nastopale, ker imajo pač dopust, nimajo varstva, jih malce boli grlo, ipd. Obstaja pa tudi nekaj psihotov, ki rinemo prav povsod, četudi tvegamo izpad dohodka, pobesnele šefe v službi ali pa krevljasto držo zaradi bolečin v hrbtu (ja ja ja, to sem jast!). Smo si pač različne in to nas dela posebne in zanimive, nekaterim, ki smo se (do jutri) ukvarjali z nekakšnim koordiniranjem nastopov, pa to dela še sive lase povrhu.

Ampak julija nastopi dopust. Ne, to ne pomeni, da grem na počitnice, ker tega že nekaj let ne počnem - neznanske težave z varčevanjem denarja za dopust imam. res. neznanske - ampak se bom lepo posvetila večnem iskanju posla, izdelovanju spletne strani za zavod, iskanju poslovnega prostora, kuhanju žajfe…samim lepim stvarem.

Spoštovani je na luftu, ker je našel pink kremen. Pink kremeni žal niso v luftu, ampak na že tako majhni površini naše kopalnice. Mimogrede - če bi tisti, ki verujete v zdravilno moč kremenov, radi napolnili baterije, vas vabim na kafe - na 40 kvadratih domuje kakšnih tritavžent kosov. Kremena, ne živali.

Skratka - klinc gleda dež, mraz in boleč hrbet.

Poleg tega, da je Perfidia moje partizansko ime, je istoimenska pesem v izvedbi omiljenega blagopokojnega Laurela takooooo zeloooo poslušljiva!

Danes je dan za e-davke in mali nastop s Stranci v Švicu mikrofona. Jutri pade Hrastnik, potem Ljubljana, pa spet Ljubljana, pa piknik s Pinkoti, pa… kdor poje zlo ne misli, kdor poje z veseljem, pa ne misli sploh. Včasih paše.

Sem opazila kar nekaj ljudi s tem napisom na ksihtu. Hrepeneči po priznanju in naklonjenosti okolice naredijo praktično vse. Pustijo se povoziti valjarju za balincplac, podvržejo se mobbingu, razdajo svojo dušo in predmete, uničujejo lastno telo… Zato, da bo nekdo rekel: “Ah. Ti si tako dober/dobra! Zlata duša!” in jih mogoče potrepljal ali pobožal ali povaljal na malce bolj human način kot s prej omenjenim valjarjem.

Čemu takšna potreba? Pojma nimam. Je rekla tista, ki ji na čelu piše: “Jebite se, magari večkrat na dan, mene pa pustite na miru, ker se ne mislim ukvarjati z vami in to zato, ker imam s sabo preveč dela. Ja?”

Ampak ljudstvo včasih ne zna brati in potem ostajamo nerazumljeni oboji: tisti, ki si želimo malce miru in pa poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti. Smo kar naenkrat v isti jati, kar pomeni, da obstaja možnost pokola.

Predlagala bi, da se Poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti formirajo v društvo in za simboličen znesek članarine najedajo eden drugemu. Idealno. Mi, ostali, pa bi si brezplačno dali mir. Upajoč, da bomo izumrli in predali planet višje razvitim bitjim, kot so opice, kiti in komarji. Ki jim še ni prišlo na pamet, da bi izumili npr. plastiko.

Ok, druga skrajnost so tisti, ki ob vsaki priliki glasno poveličujejo svojo pravičnost, srčno dobroto, inteligenco, nadpovprečne sposobnosti, itd.

Ježim se ob takih personah. Kaj me briga, deklica draga ali dečko dragi, če bereš “težke” knjige, če je Verbinčev ata tvoj besednjak postavil na glavo, če so ti izmerili IQ in te označili za nadpovprečnega/o… Potrebuješ poklonček? Bi ti ga naklonila, če ne bi bolehala za sindromom neuklonljive hrbtenice. Malce so se mi vretenca zarasla. Mičkenu.

Ko bom stara 90 let bom izjemno zoprna, težka, dementna in srednje obvladljiva starka. Upam, da me bo takrat nekdo humano evtanaziral, če bo potreba, pa še prej. Moram dopisati v testament. Ko bo ta dokument v celoti spisan, bo obsegal repertoar za povprečno Kurjo juhico. Mislim, da ga bom dala celo ilustrirati.

PS

Za nanašalne: današnji izbruhelj se ne nanaša na nikogar. Je samo kupček misli in občutij, ki se valjajo v meni, pa so ostali nevidni, ker je šla cvetličarna v stečaj. Jebiga, recesija.

Ne maram izraza “žrtev”. Ne maram takisto ljudi, ki se razglašajo za žrtve nečesa ali nekoga. Izjemno mi gre tudi na jetra izraz “žrtvovati se”. Pa fakof, no, zakaj bi se moral človek žrtvovati?!

Mati naj bi se pregovorno žrtvovala za svoje otroke. Ok, razumem, da skoči pred kamion, odrine potomca in se pusti sama povoziti. Pač. Tako to je, tako delujejo hormoni, nagon, ljubezen in ne vem kaj vse spada v ta gemišt. Ampak razumem in podpiram in verjetno bi tudi jaz to počela, če bi se mi ponesreči pripetil naslednik.

Delno razumem ljudi, ki so navdahnjeni od religije ali katere novodobne sprevržene duhovnosti, da se žrtvujejo v vojni, oblečeni v TNT ali v imenu Velikega Elokveja zavžijejo smrtonosno pilulo in zaplujejo s prijatelji vesoljci v večna lovišča ter tako malce sprostijo prenaseljenost planeta Zemlja. Nekateri ljudje so pač psihično labilni in jih zlahka premakne najmanjši prdec. Menda je treba biti z njimi prijazen. No, meni to ne povzroča večjih težav, ker sem pridobila veliko zena v svojem kratkem življenju. Res veliko zena. Včasih škilim od te silne zenskosti.

Da ne govorim o tem, kako se nekateri blogerji pridušajo, da so žrtve! Smeha polna skleda! Oziroma paranoja na višku! In to odrasli ljudje, celo samozvani intelektualci! Ježeštana, kako grozljivo življenje mora to biti, ko zjutraj prižgeš računalo, pokukaš na blogovje, tam pa te že čaka trop ponorelih virtualnih oseb s krepelci, pipci in grdogrdimi komentarji!

Pa se je katera od blogerskih “žrtev” vprašala, če je res tako nedolžna? A ni hecno, da so blogerske žrtve v manjšini, po eden, kvečjemu dva skupaj? Hm, noja, žrtve pač. Nerazumljene očitno…

Zadnje čase intenzivno grebem po psihi in odstrajnujem vse mogoče lastnosti, ki vsaj malce smrdijo po sindromu žrtve. Uh, cel žur! Naredila sem že par dobrih sklepov in iščem rešitve. Ker besno iskanje rešitev ni značilnost žrtve. Menda.

Kar počnem v življenju, poskušam delati z veseljem. Če me nekaj ne veseli, pa se silim za skupno dobro, je to pri meni bolj kratkega veka. Imam jajčeca, da si privoščim delati to, kar me veseli in napolnjuje, čeprav nimam za burek. Tako to je. In vedno bolje mi gre. Moj čas je dragocen, ker je skoraj samo moj. Skoraj sicer še ni zajca ujel, ampak zakaj bi tekali za zajci?!

Majti salonajti se zadnje čase udinja na facebooku. Priznam. Je neskončno bolj prikladen za odmete drobcenih idej, ki jih producirajo dizdejz rahlo sladkokisli možgani. Nikoli nisem marala dolgih okrancljanih stavkov, ker me je že nekje na polovici nekaj v sinusih prepričalo, da se mi zeha. In sem zehnila. Z zehom je šla ideja na pol in hopcefizelj. Ništa.

Tako kot niso zalegle dolge pridige mojega bivšega, ker sem že med uvodom odjadrala na širna morja in mimogrede naredila v glavi kratek dokumentarni film o življenju in smrti izolir traka, ki je želel postati hranilnik. Verjamem, da se mu je (bivšemu, ne izolir traku), zazdelo v zadnjih par letih že morda malo sumljivo, ker sem ga ob koncu pridig zabodeno gledala in se preventivno pokesala. Čeprav ne vem, zakaj. No, mogoče malo. Hehe.

Zadnje tri leta in pol imam srečo, ker Spoštovani izrazi svojo nejevoljo s kratkim rjovečim Fakof in dejansko mi ne uspe niti pomisliti na izolir trak, ampak padem v navzkrižno rjovenje. Kratkotrajno, ampak učinkovito. Oh, fukelj, malo sem zašla.

Skratka, mesec maj me vedno malce vrže. Je mesec sprememb, jebiga. V mesecu maju navoham začetek poletja, začnem kihati zaradi vragsigavedičesa letečega, ki prebiva v Tivoliju, dajem odpovedi, dobivam nove ideje, se odločam za srednje dolge korake v razvoju in kar je najpomembenjše - veliko časa porabim za depilacijo.

Strašno mi je žal, ker se zaradi obveznosti nastopanja ne morem več tako družiti s kvačkarji kot v mrzlih zimah poprej. Vas pogrešam, banda ciganska. Ampak julija imam pa cel mesec fraj. Bomo? Bomo.

Včeraj sem imela spet priložnost prepevati s Pinkoti na afterpartiju po njihovem nastopu v CDju. Kakšna energija je v teh ljudeh! In Oskar Kjuder! Kako dobesedno pade v pesem in jo z rokami razprši po prostoru… ok, ok, moja kombinatna okuženost še kar traja, ni kaj…

Pozdrav vsem bikom.

Po dolgem času objavljam ne-moj tekst, odprto pismo Majdi Š. od Ksenije J.:

Spoštovani!

Načeloma naj bi bila kultura najtrdnejši temelj narodne identitete, kot naj bi bili ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture tisti ljudje, ki s svojim delom nesebično bogatijo zakladnico nacionalne umetnosti in skupaj z drugimi angažirano oblikujejo slikovitost svetovne kulturne dediščine.

Načelnoma naj bi bili vsi, ki delujemo na področju kulture, ambasadorke in ambasadorji slovenske umetnosti doma in v tujini. In načelnoma, naj bi bili ljudje ki delajo, za svoje delo ustrezno nagrajeni.

Moja osebna izkušnja prinaša drugačno sporočilo. Sem ena izmed redkih ženskih predstavnic sodobnega slovenskega kantavtorstva, ki kljub temu, da imam za sabo šest samostojnih avtorskih zgoščenk, kljub temu, da trenutno pripravljam sedmo, kljub temu, da so za mano številni koncertni nastopi doma in v tujini,  kljub temu, da mi država priznava status samostojne ustvarjalke na področju kulture s pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno zdravstveno zavarovanje za opravljanje specializiranega poklica skladateljice s polnim delovnim časom, kljub pozitivnim referencam občinstva in glasbenih kritičark in kritikov, z avtorskimi dohodki pridobljenimi s koncertnimi nastopi in z drugimi honorarnimi deli na svojem specializiranem področju, ne morem preživeti.

K dejstvu, da je omenjena težava še izrazitejša, pripomore tudi nemoč pri uveljavljanju pridobivanja redne socialne pomoči, do katere samostojni ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture nis(m)o upravičeni. Do slednje so namreč upravičeni le ljudje, ki so zavedeni v statistiki Zavoda za zaposlovanje. Toda, če se ustvarjaka ali ustvarjalec s področja kulture želi vpisati v razvid Zavoda za zaposlovanje kot nezaposlena oseba, mora vrniti status. Če pa želi vseeno ustvarjati pod uradnim naslovom » urejenega statusa« , mora sprejeti dejstvo, da v tej državi zanjo ali zanj ne obstajajo socialne pravice. Načeloma, seveda!

Ali vse ravnokar napisano in izrečeno v čeljust vesolja slovenske duhovne širine ne govori o kratenju osnovnih človekovih pravic? O tem želim govoriti! S trenutno, po črki zakona urejenim statusom so namreč mnogim, ki svoja življenja podrejamo ustvarjanju, vzeti osnovni pogoji za dostojno življenje, brez podpore na vseh nivojih bivanja. Omenjeno podporo v nekaterih, nam duhovno kompatibilnih državah EU, rešujejo pristojna ministrstva s t.i. mesečno rento, ki socialno ogroženim ustvarjalkam in ustvarjalcem - pa ne samo njim -  zagotavlja pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov. Na tem mestu, na naslov Ministrstva za kulturo podajam vprašanje: kakšne so konkretne prepreke, da se vprašanje statusov na področju kulture ne rešuje po omenjenih vzorih držav EU? Zakaj se po teh vzorih Ministrstvo za kulturo, skupaj z nami, ustvarjalkami in ustvarjalci,  ne spopade z izzivom reševanja urejanja statusta na področju kulture, ki v tem trenutku, trajajočem osemnajst let, z odprtimi luknjami zeva v praznino človeškega dostojantva?

Odgovor je zaenkrat jasen samo tistim, ki bi morali dati del svojega in v zameno dobiti zagotovilo, da bo slovenska umetnost živela tudi v 21. stoletju. Ta odgovor se največkrat glasi: v kapitalizmu je na trgu potrebno znati preživeti! Da, spoštovani! Nedvomno! Toda odkar ta svet stoji, na njem obstajajo ljudje, ki so v svojem okolju čutili drugače in to drugočnost - če želite takšno formulacijo umetnosti, ubesedilli, uglasbili, izrisali, oblikovali  na unikaten način, ki se ga nikoli ni dalo in se ga ne da ukalupiti na način, ki bo všečen trgu kapitala množic. Če pa smo Slovenke in Slovenci na začetku 21. stoletja prišli tako daleč, da je vreča krompirja vredna več od nedobičkonostnega ustvarjanja na področju sodobne slovenske umetnosti, potem se lahko poslovimo od vseh visokoletečih presežkov naše kulturne preteklosti, mirno lahko zažgemo vse Cankarje, Prešerne in Kobilce, zapremo kulturne arhive in muzeje, gradbenim podjetjem naložimo naj uničijo vse arhitekturne presežke Plečnika, razpustimo javno upravo Ministrstva za kulturo, ukinemo vse nagrade na področju kulture od Prešernove do Borštnikove in rečemo: končno smo se znebili teh sistemskih zajedalcev - kulturnice, kulturniki, naj se hranijo kar sami! Kdo pa danes na trgu kapitala rabi pesem, ki ni nujno všečna množicam? Kdo rabi glasbo, ki z ostrino jezika budi človeško v ljudeh? Kdo rabi umetnost Talije, preživeto in pogojno primerno samo še za zabavo? Kdo še vabi v svoje  domove slike? Je že tako, da smo ljudje, ki z dušo in telesom živimo za uresničevanje najglobjih občutij prenesenih v jezik umetnosti tisti, ki brez osnovnih življenskih in socialnih pravic, že genetsko prilagojeni čakamo na prihod prijateljice mraka, smrti osebno, ki na koncu vsem prinese odrešitev - možnost novega začeteka!

So mar bila dela  slovenskih umetnic in umetnikov preteklosti zaman?  So mar njihova življenja bila odvečna in nepotrebna, tako kot so danes naša? Oprostite, a želim, da veste, da vem, da državni aparat za svoje nemoteno delovanje mora držati ljudi v nemoči in umetnice in umetniki smo preveč svobodomiselni, da bi se nas spustilo na svobodo. Že v okovih predstavljamo nevarnost! Strah zaleže bolj kot kruh. To vedo tako levi, kot desni in tega se zavedamo vsi, ki preziramo strah! In tega se zavedamo vsi, ki tudi za ceno dostojnega življenja ne pristajamo na suženjstvo! Ostajamo tukaj in ostali bomo do konca. Pa naj bo življenje še tako bridka izkušnja prepojena  s splošnim pomanjkanjem. Na tem mestu  ne govorim zgolj o pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin, govorim o pomanjkanju osnovnega spoštovanja človekovih pravic, govorim o dolgoletnem  pomanjkanju dialoga med Ministrstvom za kulturo in med ustvarjalkami in ustvarjalci delujočimi na področju kulture.

Spoštovana gospa ministrica, ne govorim o oblakih in njihovi nebesni sprehajalnici, govorim o siromaštvu, o duhovnem in fizičnem siromaštvu, ki vse bolj postaja skupni imenovalec slovenstva. Vsi imamo možnosti, da se borimo  za svoje pravice. A eni trenutno nimamo niti pravice do uveljavljanja socialnih pravic. Mineva, ne vem več kateri mesec, ko na moj TRR ni priromal niti en sam evro, z izjemo izredne socialne pomoči v višini  221 eu, ki jo lahko znova uveljavim čez 12. mesecev. In kot kaže, bo minilo še nekaj mesecev, preden se bo na omenjeni strani številk zapisal kakšen ekskurzijski znesek poletne koncertne kantavtorske sezone. Kako naj jaz uveljavim svojo pravico do obstoja? Zelo rada obstajam! Kaj torej storiti, da Cankarjev duh neha strašiti po deželi? Verjamem, da se prioritetno in z odpritm dialogom lahko začne razreševati začarani krog trenutnih statusov, ki ne služijo ničemur, razen urejanju statistike uradnega zaposlovanja. Kakšno je delo, za katerega ne dobiš denarnega nadomestila in ti ne daje možnosti uveljavljana pri socialnih nacionalnih transferjih? Odgovor ljudi, ki službujejo v javnih sektorjih in na katere se samostojni ustvarjalke in ustvarjalci obračamo je preprost: sami ste si krivi, ker se ne znajdete ali po domače: bedak je, kdor se z umetnostjo še ukvarja! Sanjač in sanjalka sta, ki umirata brez obrokov človečnosti, do zadnje besede, do zadnje pesmi, do zadnje slike, do zadnje misli predana ustvarjanju, ki je last vseh. Cukrarna je, kot vemo skoraj vsi, že zdavnaj zaprla vrata in zdaj se umira urbano.

Ne vem, kdo bo premogel toliko dostojanstva in modrosti, ki utegne pripeljati do dejstva, da si ustvarjalke in ustvarjalci na področju kulture, tako kot športnice in športniki, kot znanstvenice in znanstveniki, kot delavke in delavci, kot kmetice in kmetje, kot podjetnice in podjetniki, kot vsi, ki v tej deželi delajo in so za svoje delo plačani, zaslužimo status, ki nam bo omogočal dostojno življenje. Nismo vsi na plačilnih listah popularne umetnosti, ki služi množicam na veselicah! Svoje ustvarjalne poti si ne utiramo na prvih straneh tiskanih in elektronskih medijev,  podnaslovljeni z velikim madežem rumene barve.

Nekateri čutimo in ustvarjamo onstran vrveža. Onstran množične kulture iger in kruha. Ni nas mnogo, a smo mnogi po občutjih in senzibilnosti. Živimo in čutimo stiske drugih, kot čutimo svoje. Živimo, kot živijo mnogi, ki želijo živeti svobodno in odprto življenje. Vedno sem verjela v zdaj in tukaj. In vsaki novi dan me ob prihodu noči prepriča v neizbežno zmoto. Do naslednjega jutra. Verjamem, da bo prišla zora novega dne, ko bom družno s tovarišicami iz ženskega pevskega zbora Kombinat, kjer prepevamo pesmi upora iz vsega sveta, zapela: noč je bolestna za nami, pred nami svobode je dan!

In ker živim zdaj in tukaj in ker se piše leto 2009 in ker verjamem v boljši jutri, naslavljam na ime Ministrstva za kulturo, konkretneje na naslov ministrice, ki verjamem, da ji je v medčloveškem kulturnem bontonu podhranjeni bivši minister pustil v dar lep kup nečednosti, le še misel, ki ne želi biti cinični privesek krute sedanjosti, temveč humoristični vložek ob zaključku desetletne serije prezrtosti:

Majda, prosim, skuhajte nam že to kavo! Nanjo čakamo osemnajst let!

Lep pozdrav Ksenija Jus skladateljica in pesnica, uporabnica planeta in vestna davkoplačevalka

Družinski člani, prijatelji, oboževalci izvzeti!

Naš blagoglasni zbor je bil za prvi maj vabljen na Rožnik. Prejšnji večer smo nastopale v Proseku (na italijanski strani) in odziv publike je bil izjemen. Pravzaprav se je nekako nadaljevalo počutje, ki smo se ga poleg virusov gripe nalezle v Pivki, na dobrodelnem koncertu. Ljudje, ki so bolj Slovenci, kot si lahko predstavljamo, so peli, ploskali in nas navdušeno vabili na kres. Žal smo letele domov, ker smo imele naslednji dan nastop na veleprireditvi na Rožniku. Škoda. Bolje bi bilo, če bi ostale na kresu in naslednji dan počivale. Ampak, ok, izkušnja.

Hrib je bil poln obiskovalcev in obetal se je sončen dan. Stale smo na odru in najprej odpele Internacionalo, s spremljavo viške godbe na pihala in njihovega simpatičnega poveljnika. Narod je menda med himno ploskal. Em, a na Zdravljico se tudi ploska? Hm. Ok. Gremo naprej.

Gospod Simčič, ki je prireditev povezoval, nas je nekaj časa vztrajno imenoval “Kombinat 27. april”, pesem El pueblo unido hamas sera vencido je preimenoval v El pueblo vencido hamas sera vencido in Bread and roses v Kruh in rože. Ma ajde! Se zgodi. Saj tudi od mene ni bilo lepo, ko mi je šlo po eni uri strumne stoje na odru na smeh, ko je začel z recitacijo: “Vinko Moederndorfer. Obesil se je.”

Ljudstvo ljubljansko je sedelo na klopcah s popolnoma pasivnimi obrazi (razen naštetih v prvem stavku in morda še koga), razživeli pa so se šele, ko je godba na pihala zaigrala Golico. Ljudstvo, ki naj bi praznovalo prvi maj, je ploskalo na Golico, žrlo mrtve prasce, se ga sem ter tja napilo (nekateri so sisali pivo že ob 9 zjutraj) in plesalo fokstrot na posnetke Jana Plestenjaka. Med programom se je še našel pijani starček s titovko, ki je s kozarcem pira opletal okrog in nazdravljal. Takih prizorov na Primorskem ni bilo. Nikjer.

Mlačen odziv publike se pozna tudi pri petju. Pesmi smo zapele rutinsko in naša Maksi, ki vmes pove, kje, kdaj in zakaj je katera pesem nastala, je kot vedno korektno povedala vse, le tisti njen značilen humor, ki vedno popestri nastop je manjkal. Seveda. Ljudstvo se ni odzivalo. Ljudstvo bi se odzvalo na kak vulgaren vic.

Županovega nagovora ne bom komentirala. Po nastopu smo dobile bone za malico in vsaki je pripadala klobasa. Nič drugega. Se da dobiti za bon kaj brezmesnega? Ni šans! Nemesojede članice smo jedle sladoled.

Malce smo postavale naokrog, potem pa se odločile za edino pametno potezo dneva - šle smo k Matejki in Sašu na piknik, muzikanta sta privlekla mandolino in kitaro, jedli smo, pili, peli in poskušali usposobiti internetno povezavo do radia Koper, ki je ob petih popoldne odvrtel celotni posnetek koncerta v Pivki. Ni šlo. Zadnje pol ure koncerta sva se zato z Nežo vozili po obvoznici do Vrhnike in nazaj, da sva podoživeli še enkrat košček vzdušja - avtoradio je hvalabogu lovil frekvenco radia Koper. Nekje v Šiški sva skupaj z radiem odpeli Vstalo Primorsko. In prvi maj se je počasi končal.

Čaka nas Štajerska. Enkrat.