Drugi nastop Kombinatk!
Objavil/a Nataša 5.8. 2008 pod Majhni oglasi, Bizzariš
Vabljeni!
(ANTI)JUNAKI NAŠEGA ČASA
Objavil/a Nataša 4.8. 2008 pod Cvetličarna
Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju gledala dva filma s precej podobno tematiko: dva plačana morilca dobita priložnost, da zaživita novo življenje. Oba fima – »You Kill Me« in »The Baker« sta označena za komediji in to tudi sta, v žlahtnem pomenu besede. Odlikuje ju črn, inteligenten humor in dva odlična glavna igralca: Ben Kingsley in Damian Lewis.
Ne, ta zapis ni mišljen kot recenzija filmov, le zadnje čase se mi pojavlja vprašanje junakov in antijunakov. Izraz »anti« je sploh zanimivo problematičen!
Dejstvo je, da sta junaka obeh filmov antijunaka. Pač. Dobršen del življenja sta se preživljala z ubijanjem ljudi in ob tem – vsaj gledalcu je tako prikazano – nista doživljala kakšnih silnih travm. Poklic kot vsi drugi! Junaka sta vsak na svoj način simpatična, privlačna in dejstvo, da sta pravzaprav morilca, se kar nekam izgubi v vsej naklonjenosti, ki jima jo nehote namenimo.
Dobro, v filmu je vse mogoče, to mi je bilo jasno že zelo zgodaj in dokler znamo ločiti filmsko resnico in realnost, so tudi moralne vrednote nekako na varnem. Kaj pa se zgodi, ko se začnejo resnice prepletati? Kaj pa če je res vse res?!
Tudi v realnem življenju obstajajo antijunaki in prav te dni je pri daljnih sosedih na tapeti eden od njih. No, glede na reakcije nekaterih gre bolj za narodnega heroja kot (anti)junaka. Kako je mogoče, da je gospod Karadžić za nekatere vojni zločinec, ki je obtožen genocida, za nekatere pa heroj?
Ok, ta dilema se je pojavila že pred dva tisoč leti, čeprav je potem obveljalo, da je človek, ki so ga usmrtili kot razbojnika, v resnici mesija. Je pa tudi res, da ni izpričano, da bi taisti usmrčeni kdaj lastnoročno koga fental oziroma naročil komu naj to počne v njegovem imenu. Kar so v njegovem imenu počeli v prihodnosti je pa druga pesem, vredna samostojne obravnave.
Zanima me, kaj se dogaja v glavah žensk, ki pišejo ljubezenska pisma zapornikom, ki bodo odsedeli dosmrtno kazen za umore. Nekatere se celo poročajo z njimi: »Saj v resnici sploh ni tak! Kar preberite njegova pisma!«. Srhljivo.
Malce me je groza gledati ljudi, ki častijo vojne in ostale zločince. Precej grozno pa se mi zdi tudi, da se sama veselo hahljam ob Benu Kingsleyu, ki elegantno in kar nekako mimogrede kokne nasprotnika. Če je pa tako prisrčen! Tudi dolgobradi belolasi možak je bil prisrčen, ko je popolnoma miroljubno drgnil po guslah v napol razsuti oštariji, a ne? No, v tem primeru ne v filmu.
Zdi se mi, da bi bil zelo primeren zaključek tega razmišljanja filmski vzklik iz Priscille, kraljice puščave: »Oh, Felicia. Where the fuck are we?!«
VOŽNJA V NEZNANO
Objavil/a Nataša 28.7. 2008 pod Cvetličarna
Cvetličarna, valjda.
____________________
Nekega jutra sem se zbudila kot običajno, brez budilke, natančno ob šestih in pet minut. In si rekla: »Opa! A v Indiji sem bila?!«
V sanjah, seveda. Sedela sem na vlaku, gledala pokrajino skozi okno, poleg mene pa je sedela mlajša ženska, ki je nenehno nekaj silila vame in me spraševala. Jaz pa sem se počutila vedno bolj izgubljeno…
Nato sem jo vprašala: »Pa je to vlak za Dehli?« In ona je začudeno odkimala. Tako sem kar naenkrat ugotovila, da nimam pojma kam se peljem in še več - tudi če bi se peljala proti Dehliju, ne bi natančno vedela, kam! In potem sem se zbudila.
Še nikoli nisem bila v Indiji in tudi pokrajino, ki sem jo opazovala skozi okno vlaka sem prekopirala iz spominov na Filipine, kjer sem v resnici bila in so jo moji možgani menda določili kot najbolj primerno sanjsko ozadje. Ampak ta pot v neznano! Hm. Preroško?
Poskušala sem se spomniti kaj sem občutila ob ugotovitvi, da se peljem v neznano, pa razen nelagodja ni bilo nič silovitega. Potem sem si vzela še deset minut za analizo česa me je v življenju strah in določila dve stvari: tistih velikih letečih kobilic (v otroštvu so bili še majski hrošči, zdaj pa jih ne videvam več) in vožnje avta.
Ok, kobilicam se da izogniti in vedno jih kak heroj pogumno odstrani, vožnjo pa sem si zadala kot življenjski projekt. Ki ga moram izpeljati sama, brez supermenov, ki bi v kritičnem trenutku pritisnili na zavoro, ali pa me preprosto s fičotom vred dvignili v zrak.
Kakšne pol ure, preden se usedem v vozilo avtošole, se že rahlo potim, v grlu me stiska, v trebuhu črviči in po glavi mi šibajo različni črni scenariji. Inštruktor je izjemno potrpežljiv možakar in še nikoli ni povzdignil glasu. Pravi le, naj se končno otresem te neznanske panike in jaz mu odgovarjam: »Ja. Bom. Delam na tem.«
Nič ne delam na tem, ker ne vem kako si pomagati. Zakaj zavraga mi je čisto preprosto in uživaško predavati pred sto ljudmi v angleščini, ne morem pa sproščeno peljati po centru Ljubljane?!
Občasno me ima, da bi vse skupaj pustila in se lepo zavlekla v cono udobja, rekoč: »Jaz tega ne zmorem.« Ojej. Tu pa pride ven kompleks vsemogočnosti in raje se ustrelim v koleno kot da bi svetu priznala, da obstaja nekaj, česar ne zmorem in česar me je celo strah.
No, nekaj pa sem vseeno storila. Kupila sem zeliščne tablete, ki menda umirjajo, lekarnarica mi sicer rekla, da so bolj blažev žegen, ampak ne, jaz se že celi dve uri počutim odlično. Malce zasanjano in globoko prepričana, da bo naslednja vožnja v neznano čudovito doživetje. Vsekakor mi je malce bolj jasno, zakaj ljudje vozijo pod vplivom alkohola. Verjetno jih je strah.
Utrinkeljni zadnjih tednov
Objavil/a Nataša 25.7. 2008 pod Bizzariš
Pravkar ugotovila, da sem ZADNJI petek v službi. Naslednji petek bom že na kao dopustu. Pa nisem pretirano vzhičena, evforična in podobno. Nič. Mrzel nič. Itak bom morala še med dopustom skakljati po terenu, ampak to je veselica v primerjavi s sedenjem v pisarni.
Tole prehajanje v novo življenjsko obdobje je nekako rajcajoče. Ne, ni me na smrt strah, ker če bi me bilo, se tega ne bi niti lotila. Neskončno se veselim, da bom končno gospodar svojega časa in dela. Čakajo me vsi podplati tega sveta. Hehe.
Fajn bi bilo, če bi se preselila. Že tretje leto sva na istem kraju in to je malce dolga doba za potomko pastirjev. Večje stanovanje rabimo. Težko je imeti spalnico, dnevno sobo, fotostudio in delavnico v istem prostoru. Res. Če si bom nabavila kuščarja, bo revež preveč zmeden od vseh čudaških predmetov.
Spoštovani se loteva rimske kuhinje. Nekoč bo pripravil polhe z medom. Tisti dan bom verjetno odsotna.
Razmišljam, kako bi mi pasali dreadlocksi.
Zadnjič sem okusila dva dni sladkosti koprske plaže. Sem se lepo povabila k Maksi na obisk in dva dni namakala papke v slovenski luži. Drugi dan, v nedeljo, sem si zaželela, da bi znala vsaj dve do tri kletvice v albanščini. Dva centimetra poleg moje brisače se je na majhno brisačko počilo pet albancev, obdelalo s pogledi mojo zamaščeno postavo ravno v času velike dileme ali naj fuknem modrc dol ali ne - hvalabogu sem ga obdržala gor - in začelo gromoglasno prepevati. In so peli. In peli. in mene je prijelo, da bi rjovela.
Bom naštudirala kaj v stilu: BEMTISVECA, A BI BIL LAHKO TIHO, VOL ZARUKANI?! A zna kdo albansko?
Kombinatke imamo 8.8. nastop na Kopergroundu in pevske vaje so svetla točka mojega obstoja. Res se imamo fajn! 
Še kaj? E, ne smem preveč, da bom imela še kakšno idejo za Cvetličarno.
PRAVILA
Objavil/a Nataša 21.7. 2008 pod Cvetličarna
Skoraj sveži pušeljc iz petkove Cvetličarne.
__________________
S pravili se zadnje čase pospešeno ukvarjam, ker sem se odločila, da bom na stara leta opravila vozniški izpit. In tako opažam (ko se krčevito oklepam volana in mi življenjske funkcije delajo sto na uro), kako ljudje z lahkoto kršijo pravila. Zakaj je toliko nesreč na slovenskih cestah, sploh ne bi smelo biti vprašanje! Svojemu inštruktorju občasno pojamram, kako bi bil svet lep, če bi se vsi vozniki držali pravil, on pa se samo skrivnostno nasmehne in si misli svoje…
Živeti po pravilih pravzaprav zveni malce dolgočasno in suhoparno. Človeka, ki živi strogo po pravilih si predstavljam kot nekakšnega neopaznega birokrata, ki ima vse stvari lepo spredalčkane, pospravljene in na mestu in si natančno načrtuje vsak dan. No, to je ena skrajnost, po drugi strani pa – kako bi človeška rasa preživela v anarhiji? Nikakor!
Simpatičen priročnik za mirno in zadovoljno življenje bi lahko bile prastare zapovedi, ki jih je namenil grešnemu svetu starozavezni Jahve. Z rahlimi popravki in mogoče še kakšno dodatno, ki bi že obstoječe posodobila, bi zapovedi ob rednem upoštevanju lahko omogočile ljudem, da bi dejansko živeli v sožitju. Mogoče bi bil svet res na trenutke dolgočasen, na dolgi rok pa bi se vseeno obneslo.
Vedno mi je bilo smešno, ko sem opazovala, kako nekateri »verniki« vestno izpolnjujejo zapoved o rednem obiskovanju hiše božje – pač, posvečujejo Gospodov dan – obenem pa lažejo in si želijo svojega bližnjega blago, da o ženah niti ne govorimo!
Človeška narava enostavno ni nagnjena k strogemu izpolnjevanju pravil in to je treba vzeti v zakup. No, razen pri redkih posameznikih, ampak pri teh gre bolj za motnjo kot kaj drugega.
Ko višje sile postavljajo pravila, naj bodo vsaj zapakirana v privlačno embalažo. Z majceno obljubo po lepšem življenju. Če že nasedamo raznim pralnim praškom in proticelulitnim kremam – ni vrag, da ne bi padli na finto in bi lepo enotno verjeli v enega boga.
Pravzaprav…a se bližajo volitve?!
BARBIKE Z ZASTAVICAMI
Objavil/a Nataša 14.7. 2008 pod Cvetličarna
Iz Cvetličarne
_______________________
Večkrat sem v raznih medijih zasledila zgodbe o ambicioznih materah. Ne govorim o tistih, ki so si nekoč vbile v glavo, da bodo slavne in/ali bogate in žrtvujejo čas, ki naj bi ga preživele s partnerji in potomstvom, za kariero. Obstajajo še hujši primerki.
Pred nekaj dnevi so bile v enem od spletnih časopisov objavljene fotografije deklice iz Velike Britanije, ki jo mati (oziroma oba starša, mati je le skupaj z njo na fotografiji) želi spremeniti v Barbiko. Ubogo punče je od glave do peta polikano, namazano, zmanikirano in, roko na srce, izgleda srhljivo odraslo. Mati na sliki deluje zelo povprečno, zato je že to mogoče razlog, da poskuša svoje neizživete ambicije prenesti na svojo lepo hčerko.
V Ameriki, ki že pregovorno letno sproducira ogromno »čudakov«, so popularni izbori malih miss. Punčke, ki izgledajo kot kopije odraslih prostitutk malce višjega ranga, morajo z zamrznjenimi nasmehi plesati, peti in početi razne bedarije, ki jih sproducira bolni um njihovih povprečnih mater.
V Sloveniji zaenkrat še nimamo takšnih izborov, kar je na nek način čudno, saj je glede na količino tovrstnih prireditev lahko že vsaka gospodinja miss. Pri nas so otroci obremenjeni drugače. Poleg šole se udeležujejo še raznih pošolskih obveznosti, tečajev tujih jezikov, solo petja, plesa in tako naprej. Predstavljam si, da zvečer lahko samo še padejo v posteljo.
Starši hiperaktivne otročadi seveda trdijo, da potomcev nikoli niso silili v to. No, ja. Obstajajo tudi prefinjeni načini prisile, v stilu: »Če ne boš treniral tenisa, bo mamica žalostna…« In mulc, ki mu res ni do tega, da bi cele dneve gledal materin dolgi fris, s cmokom v grlu prime v roke lopar in gre nabijat žogice, agresija v njem pa počasi raste.
Seveda obstajajo tudi otroci, ki so podlegli medijem in cele dneve preždijo pred računalniki ter igrajo video igrice. V najboljšem primeru se zredijo zaradi junk food-a, s katerim se konstantno bašejo, v najslabšem pa (zaenkrat v Ameriki), inspirirani od videoigric, sunejo očetu puško in kot za šalo postrelijo nekaj sošolcev.
Kje je srednja pot? Kje so igrišča z razmajanimi gugalnicami in peskovniki ali pa čisto navadne skladovnice drv, ki se lahko v minuti spremenijo v skrivališče za partizane ali Indijance?
Občasno hvaležno pomislim na popoldneve, ki sem jih preždela ob knjigah ali na gugalnicah pred blokom in na normalna starša, ki sta zelo demokratično obravnavala moj prosti čas. Ja, to je bil čas tako opljuvanega enoumja, ki pa je vseeno otroku dovolil biti otrok, čeprav z enakimi kapicami, rutkami in zastavicami.
No, kljub silnemu napredku in dodani vrednosti, ki jo je prinesel krasni novi svet, so zastavice še vedno v modi. Da z njimi vrli otročiči pomahajo kakšnemu stricu iz Amerike.
Blago munjeno
Objavil/a Nataša 10.7. 2008 pod Krvoločno, Bizzariš
Da ne bom lepila samo Cvetličarn sem gor. Uf, sem dolgočasna.
Včeraj sem dobila po doooolgem času rahel napad panike, ravno preden sem imela uro vožnje. Slabost, vrtoglavica, povišan utrip…fej, fuj in jaz, telica, sem se suvereno usedla na sedež, se odpeljala in delala tako kapitalne prekrške, da se je inštruktor preventivno kar 45 minut držal za glavo (razen, ko je prijel volan in ga obrnil sunkovito na desno, ko sem pogumno zapeljala na ulico, ki jo je krasila lepa rdeča okrogla tabla, z belo progo na sredi.).
Nič ne bo z društvenim, ki je bil že napovedan za petek. Sem šoferska imbecilka. Res sem si izbrala čudovito obdobje za učenje spretnosti vožnje avta. V službi mobbing, vročina, rahla panika pred prihodnostjo in potem naj bi še zbrano in dinamično vozila?!
Včeraj smo kvačkali. Intenzivno. Že dolgo se nisem tako krohotala. Seveda je bilo nekaj pogrešanih in obe težkokategornici sva odšli že relativno zgodaj (Katrca in jaz), lahkokategornici (Morska in Simona) in moški živelj (joj, preveč za naštevat) pa verjetno spijo spanje pravičnih.
“Blago munjeno!” je rekla nončka svojemu oslu na kmetiji, kjer pitajo nedorasle netopirčke. Tudi jaz se še vedno počutim munjeno. Učim se bridkega kapitalizma, kako ravnati s “slabimi naložbami”, kako doseči metastanje, ko se moj ego dvigne nad sralci, dvigne taco in jih poščije dol z neba.
Kar seješ, to žanješ, razen če si tat in žanješ pri sosedovih. Vse se plača. Ooooooo ja.
Grem delat malo ali nič. Ker sem bojda pravično plačana za svoje delo. Glede na znesek sem ocenila, da je že moj prihod v pisarno in ždetje v vročini, ki krepko presega predpisanih 28 stopinj, kjer ni klime in ni brezplačnih osvežilnih napitkov (kot bi po nekih predpisih moralo biti), vreden zneska, ki ga dobim. Zneska, ki ga je preveč sram, da bi se imenoval osebni dohodek.
Sociala.
PRIJAZNE KOBRE
Objavil/a Nataša 7.7. 2008 pod Cvetličarna
Iz petkove Cvetličarne.
_____________________
Nikoli nisem marala preveč prijaznih ljudi. Nekam nenavadna izjava, priznam. Kako je lahko nekdo preveč prijazen?! O, pa so! Že večkrat sem srečala ljudi, ki so si za življenjsko poslanstvo izbrali biti ves čas maksimalno prijazni. To pomeni, da imajo na obrazih nalepljen večen nasmeh, njihov glas je mil in blag, govorijo potiho in nekateri imajo tudi stalno potrebo, da silijo v sočlovekov osebni prostor. Tega najbrž ne bom nikoli razumela, še več, njihovo obnašanje se mi zdi sumljivo. Kot da gre za nekakšno prikrivanje njihove prave narave. Če se izrazim z malce bolj newage prispodobo: kot da bi kobra pričela izvajati jogo, z namenom skriti svojo strupeno naravo.
Ljudje smo hodeča paleta čustev in zdi se mi popolnoma bedasto, da bi razkazovali okolici vedno enako masko. Obvladano. Prijazno. Robotsko. Celo servilno. Pri servilnežih se moje potrpljenje vsekakor popolnoma konča! Že sama pomisel, da je neka človeška oseba več vredna od mene, da bi se ji morala klanjati, ji streči in biti vedno na uslugo, mi je odurna. Ok, čaščenje višje sile za silo razumem, da pa bi padala na kolena (dobesedno in v prenesenem pomenu) pred človeškim bitjem?! Nikoli!
Žal so naši prvi vtisi o nekom sestavljeni na podlagi njegovega obnašanja, mimike, načina govora, tona glasu in podobnih »površnih« lastnostih. Žal, pravim zato, ker sem tudi sama podlegla – in verjetno še kdaj bom – »prijaznežem«, ki so bili do zob oboroženi z nevidnimi noži in poleni, pa so jih nekako uspeli skriti za plašč prijaznosti in naklonjenosti.
Všeč so mi koleriki. Pri njih se da natančno opaziti, kdaj jim kdo stopi na žulj in kdaj se počutijo dobro. Všeč so mi tudi večno namrgodeni, nergavi ljudje, ker pri njih nikoli ne pomislim na teorije zarote.
Mogoče sem zato razvila dobro merico nezaupljivosti in pretežno mrk izraz na obrazu. Za veliko novih znanstev se preventivno odločim, da mi niso všeč in me tako lahko čez nekaj časa prijetno presenetijo. Brez narkoze si pulim nože iz hrbta, brcam polena izpod nog in ljudem, ki pozdravljajo sonce, občasno poškilim v usta. Strupnikov se namreč ne da skriti in tudi najbolj inteligentne kobre niso vsevedne.
LOVCI NA MAMUTE
Objavil/a Nataša 30.6. 2008 pod Cvetličarna
Tazadnja iz Cvetličarne.
Moja primarna družina je vedno obravnavala šport kot nekaj postranskega in odvečnega. Nihče od naših ni hodil smučat, planinarjenje ni bilo ravno priljubljeno, za ostale športe pa, se mi zdi, niti nismo vedeli. Posledično so so tudi televizijski prenosi raznih tekem ostali neopaženi in lahko zaključim, da je pri nas pretežno vel nešportni duh. Mogoče imam tudi zato primanjkljaj tolerance do rjovečih ali hreščečih športnih reporterjev, ki histerično opisujejo podvige igralcev na igrišču ali pa dogajanje na dirkališčih, kjer hitre mašince vozijo v krogih.
To držo sem kajpak obdržala in zato me različne prireditve, kot je na primer aktualno nogometno prvenstvo, niti malo ne ganejo. No, mogoče toliko, da so na trenutke moteče. Recimo pri pitju kave v katerem od lokalov, ki so začasno opremljeni z velikimi ekrani, pred katerimi se gnete kup ljubiteljev okroglega usnja. Ko se začne tekma, se mir konča. In vrli možje ter prenekatera žena se prelevijo v nekaj, hm, kako bi rekla, prazgodovinskega.
Gledalci so najprej nekaj časa tiho, nato začnejo mencati in godrnjati, njihovi pridušeni kriki pa se naenkrat prelevijo v rjovenje. In to enoglasno, lepo prosim. Ves postopek spominja na početje, ki bi ga z lahkoto pripisali tropu lovcev na mamute. Vsaj jaz si jih tako predstavljam. S to razliko, da končni produkt ni kup mrhovine, ki bi nahranila manjšo vas, ampak zavest, da so Naši izgubili ali pa zmagali.
Kaj se dogaja v glavi človeka, ki se tako čustveno angažira pri nekakšnem tekanju za žogo? Se za kakšno uro prelevi v bojevnika, ki živi in diha s soborci, ali v lovca, ki junaško premaga namišljeno zasledovano žival? Ali pa gre le za sproščanje testosterona v imenu večne floskule: kdor ni z nami je proti nam?
Glede na posnetke navijaških izgredov, ki jih včasih predvajajo po tv, se ne smemo čuditi, če se v vojnah dogajajo nepojmljiva grozodejstva. Če se je človek pripravljen fizično spopasti s sočlovekom samo zato, ker je nekdo, ki ni Naš tekel čez travnik in brcnil usnjeno žogo v nekakšno ograjico… No, roko na srce, tu gre za ekstremne primerke. Pa vseeno – kje je meja? In zakaj so mamuti izumrli?
I feel SOCIAL! not!
Objavil/a Nataša 24.6. 2008 pod Krvoločno, Bizzariš
Ne, nisem v redu. Sem živčna kot pes in najraje bi se ustrelila v koleno.
To, da bom morala še več kot en mesec vstajati in sedeti v pregreti mansardni pisarni brez klime, prenašati vedno bolj odkrito zajedljivost in polenca pod nogami s strani nadrejenega, se hkrati ukvarjati z izredno negotovo prihodnostjo…vse to je prišlo za mano. Vsa začetna evforija je splahnela in RES POTREBUJEM DOPUST. ŽE DVE LETI NISEM BILA NA DOPUSTU.
Redim se, počasi ampak gvišno. Gubam se in moja drža je vedno bolj upognjena. Najraje bi se nekega dne butnila na posteljo in rekla Spoštovanemu: “Tu sem. Futraj me in plačuj najemnino. To se spodobi, ker si moški, jaz pa nemočna ženska.” No, čez nekaj časa bi se verjetno udrla v tla od sramu, ampak spet me firbec matra, kako je če si VZDRŽEVAN. Kak mesec bi lahko poskusila, ni vrag…
Projekt “Reprodukcija” sem dala na stranski tir, ker zdaj pa res nimam ne volje, ne denarja za potomstvo. Še s tem da bi se ukvarjala…HOČEM MORJE, MORJE, MORJE, MORJE!
Opažam, kako izgleda pravi obraz ljudi, ki jih zanima samo dobiček, skrivajo pa se za nekakšnim človekoljubljem…bolano…bolano…
Poleg morja si želim še MIR, MIR, MIR… staro bajto čimdlje od Ljubljane, ker ne spadam sem, res ne spadam sem, vrt, računalnik, dve kozi in dva zajca…
Tako da - naj gre vse v kurac, jaz bom te dni spila malo več piva. Malo dosti več.
