Črno & rdeče

Volk je kriv. Ker je zmanjkalo siolovcev, se je lotil delovcev. In ker sem SAMA v pisarni, SAMA, bom napisala sedem nečes. Nekajev o meni. In zajebala sedem duš, tako kot je mene Volk. No, saj ne boli preveč. Eno temno laško bo vse rešilo, kajneda…

Torej. V teološki maniri bi se lahko začela iskati v sedmih smrtnih grehih. Ampak ne bo šlo. Ker sem lena, zavistna, požrešna, jezna, pohotna, pohlepna in napuhnjena (napihnjena, napušena?) v manjših ali večjih dozah skoraj ves čas. Nič od tega pa ni prevladujoče. Zato bom odmislila vse vplive in izhajala direktno iz malih možganov:

1. Všeč mi je hrana rdeče barve. Mogoče zaradi pašte, ki jo jem skoraj vsak dan. Čeprav imam rada tudi solato, ki je običajno zelena. Mogoče samo zato ker sem rahlo barvno slepa in jo moji možgani zaznajo kot rdečo. Je potem pašta zelena? Uh.
Do tega podatka sem prišla, ko sem po par mesecih v službi ugotovila, da v malici prevladuje rdeča barva: Ok, sirove žemlje ravno niso. AMPAK: Jagodni jogurt. Zeliščni sirni namaz, v katerem je kar nekaj rdeče paprike. Fruc iz rdečih pomaranč. Rdeči airways čigumiji. Eto. Če to ni čista fascinacija nad rdečo…

2. Sem zbiralka, iskalka in kopalka kremenovih kristalov.
Čeprav zadnje čase malce bojkotiram naše pohode, ker sem se na zadnjem kotalila kar nekaj metrov po prepadni strmini in me je postalo rahlo strah. Ampak v soboto bom verjetno šla. Odvisnost je odvisnost.

3. Ne maram določenih vrst žensk in ženskih glasov.
Prav tako zelo ne maram ljudi z večvrednostnimi kompleksi. Tisti z manjvrednostnimi sicer znajo biti tečni kot drek, ampak večvrednostni…ne gre. No, če se vseeno malce teološko izrazim - takim bitjem pravimo, da se obnašajo farizejsko. Če obiščete klub Radikalnih Kristusovih Cicibanov boste našli kar nekaj primerkov.

4. Enkrat letno imam vnetje ledvic. Saj ni, da bi se človek hvalil, ampak opozarjam vse tiste, ki bi me radi videli ležečo v banji, polni ledu in nemarno zašito ob strani - se ne splača. Res ne.

5. Nebesa si predstavljam kot kombinacijo Poljanske doline in Sredozemskega morja. Poljanska dolina ob Sredozemskem morju, skratka. Čez nekaj tisoč let se mi bodo ob konstantnem dviganju morske gladine in topljenju ledenikov mogoče prikazala nebesa. Bom častila pivo.

6. Po dolgih letih mi zopet neskončno paše pitje piva. Prej sem bila zaprisežena bambusistka (črno + cocacola ali cockta, ne mi srat s kakšno fanto), zdaj pa prisegam na temno pivo. Če se da - laško.

7. U, že zadnja?! Slaba lastnost (včasih pa prav pride): Zelo hitro se naveličam stvari. Tudi če sem na smrt navdušena nad nečim, me lahko v roku ene ure do enega leta spusti in mi postane odveč. No, ne vse. Blogam že eno leto in dva meseca. Pa rdeča hrana je še vedno zakon, pa kristali…in smo spet na začetku.

Nekoč sem se že hrabro opisovala - enkrat bolj zares, drugič bolj za hec. Obilo branja za vroče poletne dni.

Žrtve: Phobos, Gushto, Sedna, Dominika Monte, Commonsense, Možakar, Kejt (če nisi že.verjetno si.)

Ljubo bralstvo, čeprav nimam navade izposojanja tujih tekstov, se mi zdi zanimivo opozoriti na eno od osebnostnih motenj, ki se ji strokovno reče “borderline”. Psihiater Lešer pravi:

“Borderline ali čustveno neuravnovešena osebnostna motenost je uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni. Gre za osebnostno motnjo, za katero je značilna težnja k impulzivnemu reagiranju, ne glede na posledice; razpoloženje je nepredvidljivo in muhasto. Obstaja nagnjenost k izbruhom čustev in nesposobnost nadzorovanja vedenjskih eksplozij. Kaže se tendenca k prepirljivosti in sporom z drugimi, zlasti še, če se impulzivna dejanja onemogočajo.

Ta diagnoza pravzaprav pokriva spekter motenj, ki po mnenju nekaterih tičijo na meji (od tod ime borderline - mejno) med motnjami razpoloženja (kot je depresija in bipolarna motnja) in shizofrenijo. Izrazita nihanja razpoloženja, depresivnost, anksioznost, razdražljivost, impulzivnost se menjavajo, nekateri poročajo o izrazitih občutjih praznine. S tem je povezana tudi suicidalnost in pri nekaterih občasna psihotičnost.

Borderline osebnostno motnjo razlagajo na različne načine, pravega vzroka pa znanost ne pozna. Eni pripisujejo največji pomen problematičnemu odnosu med otrokom in nesprejemajočimi starši v zgodnjem otroštvu; premalo sprejemanja s strani staršev pripelje do slabše samopodobe, visoke odvisnosti od staršev in težav pri kakršnikoli separaciji.

Staršem ljudi z borderline osebnostno ali čustveno neuravnovešeno motnjo so pripisovali zavračanje ali zanemarjanje otroka, neprimeren in nestalen čustveni odnos do otroka in številne nadomestne objekte za mater in očeta v zgodnjem otroštvu. Zato nekateri ljudje s to motnjo svoje starše označujejo kot nepozorne ali pa nasprotno kontrolirajoče, ali celo zlobne. Pogosto so primarne družine ljudi s to motnjo v zgodnjem bolnikovem otroštvu doživele pomembno smrt ali ločitev.

Druge teorije polagajo velik pomen zgodnji travmi kot vzroku nastanka te motnje. Nekaterim se zdi pomembna pri nastanku zgodnja psihična ali spolna zloraba.

Tretji pa spet pomen pripisujejo biološkim razlogom: pri ljudeh z borderline, ki so bili tudi močno impulzivni, kar se je kazalo v poskusih samomora in agresivnosti do drugih, so odkrili nizke vsebnosti nevrotransmiterja serotonina v možganih. Pri tistih, ki so imeli psihotične epizode, so odkrili moteno ravnovesje dopamina. V podporo biološkim teorijam nastanka borderline osebnostne motnje je tudi dejstvo, da imajo bližnji sorodniki oseb s to motnjo petkrat večjo možnost, da tudi sami zbolijo za enako motnjo.

Nekateri sociokulturni teoretiki pa trdijo, da borderline osebnostna motnja nastaja predvsem v obdobjih, ko se neka kultura spreminja prehitro, se dezintegrira in izgublja svojo koherentnost (s tem povezano se spreminja tudi vloga družine). V skladu s to teorijo v zadnjih desetletjih opažamo velik porast te in podobnih osebnostnih motenj.
Borderline osebnostno motnjo zdravimo z zdravili (antidepresivi, antipsihotiki in tudi stabilizatorji razpoloženja) ter s psihoterapijo.”

Vir: http://www.psihiater-leser.com/452/97701.html

Po dolgem času sem bila na koncertu, ki je skoraj popolnoma zadovoljil moje fizičnospiritualne potrebe. Zadnji pred tem je bil koncert skupine Pixies, na katerem sem resno razmišljala, da bi predlagala F.B.- ju poroko in trajno zvestobo. Pa čeprav je star, debel, prepoten možak. Iz vsega skupaj seveda ni bilo nič, sem si pa rekla na koncu koncerta, da zdaj lahko v miru umrem.

No, kakorkoli, včeraj sva s Spoštovanim prisostvovala izvajanju ska legend. Sicer sva od sedmih zvečer do nekaj čez enajsto rahlo vzdihovala ob bolj ali manj neuspešnih poskusih različnih neokaopunknešto bendov in sesula par pivotov, ampak… Ko so Skatalites prišli na oder, naju je kar odneslo. Pa ostalo publiko, ki so jo ostali bendi pred njimi neuspešno klicali in vabili k sebi, tudi.

Skatalitesi na prvi pogled izgledajo kot skupina malih črnskih upokojencev, ki so pobegnili s pomočjo dveh mlajših frendov iz doma ostarelih in se odločili, da bodo nekaj zašpilali za dobre stare čase. Ko pa so prijeli instrumente v roke in začeli, so se v hipu prelevili v umetnike s tako močno energijo in karizmo, da nas je - publiko - v trenutku odtrgalo in izpljunilo nekje na plaži. Na Jamajki. Riti so začele migati, roke so bile v zraku in ker je bil pretežno instrumentalen koncert, ni bilo gromoglasnega, včasih zelo motečega kruljenja publike…

Oh ja. Ker ne znam pisati recenzij koncertov oziroma kakršnihkoli recenzij, bi se v nadaljevanju raje posvetila slovenski mladini, ki je prisostvovala na koncertu in verjetno na celemu festivalu Njoki v Ajdovščini. V glavnem - bila sem prijetno presenečena. Da še obstaja mularija, ki se ne oblači v zlate in srebrne barve, ki ne nosi štiklov in globokih dekoltejev, ki ne posluša severne in južne turbofolk glasbe in ki pacifistično požuli kakšno pivo in skadi kak špinel. Ki se ji ne ljubi pretepati po koncertih iz čistega miru in ima okus za glasbo. Prav nostalgična sem postala v nekem trenutku. In si brez zvezdnega utrinka zaželela, da, če že, potem bi tudi sama imela takega nakuliranega potomca. Pa saj mu kaj drugega itak ne bo preostalo…

V glavnem, dan je obeležil še en pomemben dogodek - pojedla sem kakšnih šest njokov, ki so plavali v mesni omaki. Ja. Precej običajno za vegetarijance, anede. Ampak, bila sem lačna, bili so podarjeni in za mesni izdelek so nenavadno lepo dišali. Malo so mi sicer obležali v želodcu. Mogoče pa se vračam v deželo vsejedstva. Ali pa je šlo samo za piko na i celemu dogajanju. Ne vem.

V glavnem, za zaključek pozdravljam vse ljubitelje ska glasbe in polagam na srce kakšnemu svežemu in zagnanemu skinheadu: Ska so izumili črnci.

Jeba, ne? Hehe!

I’m in the mood for ska…

Obeta se zoprnejša sobota. Oblačno, zastave vihrajo v vetru, mene daje blaga nespečnost in el presidente bo bojda bojkotiral proslavo.

V tej odločitvi ga absolutno podpiram. Kaj pa je za proslavljati? Osamosvojitev smo že parkrat proslavili, samostojni smo že lep čas, zaplankani in socialno neosveščeni še vedno (opravičujem se častnim izjemam) in kar me najbolj žalosti - zataknjeni v zgodovini. Že celo življenje poslušam, kako je bilo nekoč hudo, kako so morali desetletniki pregarati cele dneve, pa vojne, pa pomanjkanje (zato je pri starejših prišlo do porasta sladkorne bolezni, ker so v boljših časih mlatili izključno bel kruh in beli sladkor - teh dobrin med vojno in še prej ni bilo)…

Dejansko obstajajo ljudje, ki se zadevajo s spomini. Da to počne moja 86 let stara nona, mi je povsem jasno. Vedno bolj jo nese v preteklik in vnukinje se ji moramo že počasi vsakič na novo predstaviti. S tem, da ima hkrati v glavi natančen seznam kdo in kdaj se je v njihovi vasi vrgel v štirno (omilijena oblika samomora s sekundarnim efektom onesnaženja vode, kar je na kraških tleh sploh blagoslov). Pa čeprav je bilo to pred sedemdesetimi leti.

Ljuba država se tudi zadeva s spomini in el presidente je to pogruntal. In se je odločil, da se bo zazrl v prihodnost. V prihodnost, ki jo bodo sestavljale trume upokojencev, ki bodo razmišljali, kako je nekoč bilo hudo in nekaj kekcev, ki nimamo kinte za starostno varčevanje in bomo delali do smrti. Jap! Odložila je fascikel in umrla. Bo pisalo nekoč v osmrtnici, če jo bo imel kdo naročiti.

Se mi zdi, da je že nekaj časa ena jeba s planeti, ker sem nervozna, rahlo depresivna in mičkeno nestrpna…In bi te raztresene misli (preden si grem skuhat kafe) zaključila s povabilom el presidenta: “Dragi Janez, namesto na brezvezno proslavo z zadevanjem s spomini, vas danes vabim v Ajdovščino na festival Njoki, ki poteka že od včeraj. Zadevali se boste lahko z marsičem, spomini pa bodo v hipu zbledeli.”

…samo zato, ker na Tuditi nočejo, da bi imela lep blog…ok, se grem pogledat…mater, dobro izgleda!