Črno & rdeče

Odkar je Janez P. Drugi, svetovno znani Poljak, odplahutal v večna lovišča, se Poljakom dogaja. Mogoče se jim je že prej, ampak, hm, moji paranoični možgani so to nekako povezali. Poljaki so najprej javno obsodili domnevno homoseksualno spolno usmerjenost enega od Telebajskov, zdaj pa razmišljajo o alkotestu za novopečene matere z vozički. Ker so ugotovili, da je vse več nosečnic na porodni mizi na smrt pijanih in da rojevajo prav tako pijane dojenčke.

No, ne vem, če je to res povezano z umanjkanjem Janeza, je pa nedvomno zaskrbljujoče. Zakaj ga noseče Poljakinje tako intenzivno cuzajo?!

Mogoče že malo najedam s temi materinskimi temami, vendar, odkar sem udeležena v projektu Valilnica, sem nekako primorana razmišljati o tem. In ker se Spoštovani boji tovrstnih debat kot hudič križa, jih pač delim s spletnim ljudstvom. Ampak včeraj mi zli duhovi niso dali miru in sem ga vseeno pobarala, kako bi pa to izgledalo pri nas. Da bi ustavljali matere in jim dali pihati. In še nadgradnja: Kako bi bilo hecno/luštno/zanimivo, če bi matere z vozički testirali tudi za vsebnost THCja. Spoštovani si je ob tej ideji malo bolj zakril obličje s knjigo in zamomljal, da matere, ki vsebujejo THC, niso nič posebnega. O, da ne bi! Pa saj je vedel, kaj bo sledilo…

Mislim, da sem si v dveh sekundah nadela zgroženi izraz lastne matere, ki ga še predobro poznam in mu jedko zabrusila: “A potem misliš, da je lepo videti ZADETO mater z dojenčkom v vozičku?!” “A je to kaj drugače kot PIJANA mati z dojenčkom v vozičku?!”

Spoštovani je spet nekaj odmomljal in bral naprej knjigo, jaz pa sem se naslajala nad lastnimi visoko moralnimi načeli in se počutila strašno vzvišeno in pametno, ker…ker že skoraj dve leti ne kadim več trave. Eto.

No, tu sem dolžna rahlo pojasnilo, zakaj takšna reakcija z moje strani.

S Spoštovanim sva se že pred časom odločila, da prihaja čas za potomstvo in jaz sem to (poklicno deformirano, vem…) vzela kot projekt. Glede na moj dosedanji življenjski stil sem se odločila za par korenitih sprememb.

Postavila sem se v vlogo novega Zemljana in si rekla, da jaz pa že ne bi odraščala v trebuhu matere, ki kadi, popiva in kadi. In sem v hipu nehala kaditi vse oblike canabisa (sativa). In v hipu nehala zlivati vase večje količine alkohola. In določila datum, ko bom nehala kaditi še tobak. In na tisti datum z muko nehala. No, zaradi abstinence od tobaka (17 let kajenja ni kar tako) še zdaj trpim. Ampak vseeno so mi prizori nosečnic in novopečenih mater s čikom, špinelom ali litrco v roki - odvratni. Ne vem zakaj in to je samo moje mnenje in moja odločitev. Kaj počnejo ostale, me ne zanima in jih ne obsojam - vsak je svojega trebuha kovač. Do sebe sem pa kar stroga. Je nujno, ker me moja živalsko-poduhovljena natura lahko povleče v vse možne skrajnosti.

Spoštovani se ne vtika, me podpira in aktivno sodeluje kot partner v projektu. Zdi se mi, da se je odločil, da nekaterih tem raje ne bo komentiral. In prav je tako. Je pa mičkeno žalostno, da nekatere stalno napohane, žurersko hiperaktivne in večkrat na smrt pijane ženske lahko zanosijo v šusu, me, resne, odgovorne, trezne in zato občasno na smrt dolgocajtne projektne delavke pa ne. Ampak svet je tak in tako mora biti, pravijo modri ljudje. Vseeno je mičkeno žalostno.

Hm. Hm. Je mogoče, da se spreminjam v babozavra?!

Slikca: http://envirn.umaryland.edu/hazards/pregnancy.html

Ne, nisem redna gledalka Sopranovih. Gledala sem nekaj delov iz vsake sezone (no, včeraj sem enega iz zadnje. Je zadnja?), ampak dovolj, da sem si ustvarila mnenje.

Zelo dobro narejena zadeva - to bi mi pritrdilo ogromno gledalcev. Odlična režija, odličen izbor igralcev, izpiljeni karakterji, vse skupaj pa nadgradijo duhoviti dialogi. In dobra glasba, seveda. Skratka - material za pobiranje nagrad. Ok, to je ena plat.

Včeraj pa sem zgrožena gledala, kako je Tony ubil Christopherja. Ker sem verjetno prevečkrat ponovila: “Pa ne Chrisa! Pa ne njega!?”, me je Spoštovani rahlo nestrpno podučil, da tako v mafiji pač je in da je treba najprej poskrbeti za varnost. In Chrisu bi našli v krvi kar nekaj stopljenih črtic in la famiglia bi imela težave. Zato ga je Tony raje pospravil. Prav.

Vsled  menstruacijske občutljivosti ali pa mogoče  splošnega saudade, ki me zadnje dni navdaja, sem začela malce bresti v globino mafijske nadaljevanke. In se zamislila nad reakcijami, ki jih v meni in zelo verjetno večini ostalih vzbujajo opisi Tonijevih običajnih delovnih dni.

Gandolfini je s svojo pojavo absolutno najboljši izbor. Ravno dovolj nagravžen, zavaljen, smrkajoč in plešast. Z račjo hojo v kopalnem plašču in prašičjimi očmi. Lahko bi bil pasiven lastnik male fabrike za predelavo smeti, dolgočasen družinski oče, ki ob večerih žuli pivo in gleda nogomet in mogoče včasih obrne kakšen šnicel na domačem vrtu.

Ampak ne, Tony je izjemno podjeten capo, ki drži vse niti v rokah, ki gre (skoraj v vsakem delu nadaljevanke) preko trupel, in, kar v bistvu niti ni nenavadno, poleg običajnih kurbic mimogrede povalja kakšno eksotično nakokano lepotico. Kot se za šefa spodobi. Ob vsem tem je sposoben še izrazito duhovitih izjav in dejansko ima občasno moralnega mačka. Ki ga seveda vedno uspešno pozdravi.

Skratka, opazila sem, da se ob vsakem delu Sopranovih, ki ga utegnem pogledati, nasmejim. Najmanj enkrat in vedno od srca. In to je tisto, kar BI ME MORALO zaskrbeti. Se spominjate Toma in Jerryja?

Ko sta se najbolj mlatila in ko je okrog Tomove glave krožilo tisoč zvezdic in ptičkov - takrat nam je bilo najbolj smešno! Nagradno vprašanje: Kaj je smešnega v tem, da nekdo nekomu povzroči fizično bolečino oziroma ga celo ubije? In drugo: Če ne bi vedeli, da v nobeni risanki Tom in Jerry ne umreta - bi se vseeno smejali?

Zakaj se torej zdaj, ko smo odrasli, in ne več otroško naivni, smejemo Toniju Sopranovemu? Kaj je tisti vzgib v nas, ki nam dovoli, da se smejemo, ko nekdo nekoga ubije in mimogrede navrže šaljivo opazko. Je tista opazka tako smešna, da izniči pomen uboja/umora/smrti? In če sklenem malce apokaliptično: je ta družba res tako zelo v riti, da se smejemo hudim kriminalnim dejanjem, PA ČEPRAV SO SAMO PO TELEVIZIJI IN SE NAM ZDI, DA JE VSE SKUPAJ LE PLOD DOMIŠLJIJE?!

Ok, o vrednotah dandanes ne bi razpravljala, ker so tako prekleto različne, da niti nisem prepričana v njihov obstoj. Dobri stari Aristotel je izjavil, da je vrednota srednja pot med dvema skrajnostima. Krasni novi svet pa ima raje skrajnosti in počasi si lahko zapojemo: Kje so tiste srednje stezice, ki so včasih bile…

Pa so res bile? Ali se je tudi avstralopitek valjal po tleh od smeha, ko je njegov lovski kolega treščil v potok in utonil?

No, kakorkoli, najvažnejša je Družina.

Slikco sem prijazno sunila na Daily Mailu.

Objavljam z dovoljenjem. Vabljeni!

Dopust. Zveni kot nekaj boljšega. No, ta skromni teden, ki ga preživljam v neslužbi, se je začel prav luštno.

Ponedeljek: Obisk rodne grude. Mati so me nahranili in mi kupili kopalke. Sestrin in svakov pes je vsled silnega dolgočasja razgrizel kakih dvajset plastičnih žogic (različnih barv) in jih bolj ali manj enakomerno razporedil po dvorišču. Vse kaže, da je osamljen (mlada dva sta na morju). Nona je postavila rekord, ker me je poklicala s tremi napačnimi imeni in me štirikrat v 10 minutah vprašala, kdaj odpotujem v Koper. Oče so mi zapakirali flaško jabolčnega žganja za darilo moji dragi prijateljici, mati pa odličen jabolčni štrudelj z rabarbaro.
Torek: Potovanje v Koper Capodistria na obisk k M. Čudovito preživet dan v sončnem vremenu, čvekanju, pivu na obali in kosilu. Kopalke so ostale neuporabljene, ker je satansko pihalo in me je zaskrbelo za moja sečila. Ki se vnamejo za vsak drek. Zvečer sva šli do Brecljevih in preživeli kar nekaj ur ob odličnem refošku in zanimivih debatah. Še enkrat hvala Arijani in Marku za pogostitev in še enkrat čestitke juniorju, ki je včeraj hrabro upihnil 28 svečk. Fotodokumentacija srečnega dogodka se nahaja tukajlele. Naslednji dan (danes) sem imela tudi čast spoznati Sivko J. (14 letno mačko (žival)) in ljubitelja HPja.

In hopcefizelj, spet sem v LJ. Še dva dni čistega užitka. Jutri grem v psihiatrično bolnišnico, v petek pa v kino. In počitnic bo konec.

Mater, mi dogaja!

S to temo sem se ubadala na današnjem pohodu v službo. Ja, ja, sem v takih letih, ko mi že krepko tiktaka biološka ura in ko razmišljam o potomstvu (ne, nimam 25 ampak skoraj 35, kar med porodnicami že velja napol za smrtni greh). Potomstvo je zaenkrat še del neotipljivega vesolja in čisto mogoče je, da moji notranji organi in plavalci Spoštovanega niso sklepčni in s projektom Človek ne bo nič. Če buh ne da, pač ne da! Vsekakor ne mislim z nikakršnimi medicinskimi posegi zajebati narave. Nope. Naša ni taka.

No, kakorkoli, že nosečnice se mi zdijo rahlo scary. Dajejo nekakšen terminatorski vtis, pa ne vem zakaj. On the mission. Še večji strah mi povzročajo novopečene matere z vozički na pločniku. Že tako so bolj kot ne odebeljene in vozičke rinejo pred seboj brez pardona. Ne zaustavijo se niti za sekundo in recimo jaz, navadna peška, moram skakati v jarek ali pa na cesto, da terminatorka uspešno pririje živi tovor mimo. In v očeh se jim ne odraža neka pregovorna milina, ampak srd. Besnilo.

Opazila sem tudi kanček večvrednostnega kompleksa pri materah. Sploh tistih mojih let ali malo mlajših. “A ti pa nimaš?” “Kdaj pa boš?” “Jih nočeš?” “Ja, ti si bolj na free…” … Jebite se. In višnja na šlagu: “Kaj boš ti govorila o tem, ker sama nimaš otrok!”

To, da sem delala kot varuška ne pomeni nič, kajneda. To, da imam dokaj zdravo pamet, še kar malo predsodkov in nekaj vrednot, ne pomeni nič. Neee, manjka mi tisto čustvo ali nagon ali kaj vem kaj, kar se pridobi samo ob točno določenih odmerkih hormonov in izvlečenju živega bitja bodisi po naravni poti bodisi skozi prerezan trebuh in aktivaciji mlečnih žlez. Seveda so vsi ti procesi in postopki bolj romantično opisani pod pojmom “materinstvo”…

Kaj je potem več vredno: da si mati ali dober človek? Je slaba mati več vredna kot navadna ženska brez otrok? Je potem dobra mati nekakšna superženska? Je ženska, ki posvoji otroka v resnici mati? Ker pač nima teh procedur z mlečnimi žlezami…

In nagradno vprašanje: kako bi razmišljala o tem, če bi bila tudi sama mati? Bi se spremenila v terminatorko z vozičkom?

Moram priznati, da poznam par zelo skuliranih mam in zato močno upam, da je treminatorsko obnašanje predvsem posledica značaja. Ali pa sem edina, ki opažam nasilno obnašanje pri tej zvrsti žensk. Ker imam hud primanjkljaj na sentimentalnem področju. To je posledica dolgoletne cinične drže, ki jo poskušam preseči. Vadim. Ampak mi še ful manjka. Ja.

Grem nehat. Hehe. Sem zadnji dan v službi pred enotedenskim dopustom in ne vem, če ne bom pustila te dni pcjčka v crknjenem stanju. Tudi od virtuale si lahko odpočijemo, mar ne?

Današnji zapis bo žalosten. Vsakič, ko se spomnim tega kratkega obdobja, ki sem ga preživela v neposrednem stiku s smrtjo in počasnim umiranjem, me prevzame nekakšna otopelost, mrakobnost in otožnost. Sploh pa ob novici, da je umrl človek na hodniku bolnišnice. Kar me spomninja na nemočen bes, ki sem ga čutila lansko leto, vsakič, ko sem z umirajočim človekom čakala na urgenci. In so me odslovili z besedami: “Ni prostora. Umirajočih ne sprejemamo.”

Dogajalo se je v prejšnji službi. M je imel raka na črevesju. Operirali so ga prepozno in to, da je dobil stomo (vrečko), ga je zelo potrlo. Že prej je imel težave v duševnem zdravju in stanoval je v stanovanjski skupnosti, v skupini, kjer sem delala kot svetovalka. Ker ni želel, da bi vsi vedeli kakšne bolečine prestaja, je molčal. Zavračal je obiske pri zdravniku, dokler ni opešal. In potem se je začela kalvarija.

Zaradi njega sem izgubila zaupanje v socialne delavce. M ni imel svojcev oziroma ga zaradi duševne bolezni niso sprejemali in ni imel stikov z njimi. CSD mu je dodelil skrbnika, ki je od organizacije, kjer je bil M nastanjen, enkrat letno zahteval pisno poročilo, kaj se z Mjem dogaja. V času mojega službovanja ga ni niti enkrat obiskal, kaj šele takrat, ko je M umiral.

Takrat na splošno ni bilo veliko obiskov, tudi zaradi groznega smradu, ki se je širil iz sobe. V tistem času sem ugotovila, kako grozljivo je to, ko človek razpada pri živem telesu. Edina predstavnica institucij, ki se je zavzela zanj, je bila patronažna sestra. Poleg rednih obiskov ga je obiskovala tudi izven delovnega časa in ves čas poskušala poiskati možnost, da bi ga nekje hospitalizirali. Njegovemu skrbniku se ni zdelo vredno, da bi mu poskusil najti namestitev. In končno je prišlo do te faze, ko je bil M. napol pokreten in mu je bilo treba trikrat do petkrat dnevno zamenjati plenice. To sva počeli jaz in patronažna sestra. Moje nadrejene so v obupu vile roke in poskušale najti rešitev. Plenic seveda niso menjavale, to je bilo rezervirano zame. Pa mi ni bilo težko, po dveh dnevih sem bila že čisto otopela. Smrad se mi je zalezel v vse pore in vohala sem ga povsod.

Nekajkrat, ko je bil že zelo slab, smo poklicali reševalce. Naložili so ga v rešilca, jaz sem se usedla poleg in smo šli. Čakat na hodnik. Vsakič so naju odslovili, češ da ni prostora za bolnike v terminalni fazi. Mogoče so ga kdaj na hitro pregledali in samo potrdili stanje. Bolnik umira in zanj ni prostora. V sproščeni državi ne moreš sproščeno umreti.

M. se je bal smrti. To sem opazila nekoč na hodniku, ko me je vprašal, če obstajajo nebesa. Čeprav sem bila že popolnoma sesuta, sem zbrala toliko volje, da sem mu odločno in z nasmehom rekla: “Seveda so!” Verjetno sem zvenela precej prepričljivo, ker se je takrat po dolgem času nasmehnil in mi pomežiknil.

Potem je nadaljeval: “Umrl bom, ne?”

Ustrašila sem se tistega “ne” in vprašaja. V trenutku sem bila jaz tista, ki ga bo ali ne bo obsodila na smrt. Pa čeprav je že vedel, da bo umrl. Vseeno je želel slišati. V hipu sem se odločila, da ni čas za igrice, ampak za dejstva. Preprosto sem rekla: »Ja.«

Zazdelo se mi je, da si je oddahnil. Nisva dramatizirala, ker ni bilo potrebe. Potreboval je mojo prisotnost in nekakšno zagotovilo, da ga ne bo bolelo. Pa če so to nebesa ali pa samo brezbolečinsko stanje. Ni važno.

Neko nedeljo popoldne me je zvilo. Apetita nisem že dolgo imela, povsod sem vohala razpadanje in bila sem zelo depresivna. Vsak petek sem se začela bati nedelje zvečer, ker to je pomenilo, da moram iti naslednji dan v službo.

Depresivnih izpadov v službi si nisem mogla privoščiti, ker sem imela poleg enega umirajočega še tri stanovalce, ki so bili prisiljeni spremljati vse skupaj od blizu in so poleg tega imeli še obilo svojih težav. Skratka – tisto nedeljo sem se končno posvetovala z zdravnico, ki je ugotovila, da sem pregorela. Dober stari burn out. Dva tedna mi je strogo prepovedala odhod na delovno mesto.

Naslednji dan je zavladala rahla panika, ker ni bilo nobenega, ki bi Mju zamenjal plenico. In šele potem se je začela prava akcija. Končno so se ga usmilili in hospitalizirali na psihiatriji, ker je bil tudi psihično že precej poslabšan. Tam je nato umrl. Sicer so njegovo truplo pozabili v hladilnici – socialna služba se je zopet izkazala s svojo pozornostjo – ampak na koncu so ga uspeli pokopati. Na občinske stroške, ali kako že gre pri tistih, ki nimajo nikogar…

Od takrat naprej ne zaupam institucijam. Tudi sicer sem po nekaterih izkušnjah ugotovila, da se lahko zanesem samo nase. Kar se mi zdi čisto v redu. Je pa žalostno za ljudi, ki nimajo nikogar, da nimajo kje umreti.

Zelo občudujem prostovoljce v Hospicu. Njihovo delo je zlata vredno.

…je moje življenje, moje bitje in žitje. To mi je (relativno pozno sicer) kapnilo danes zjutraj med korakanjem v službo. Ko mi je moj Sansa (playerček) metal ven izmenično Marizo, Arctic Monkeys in razne predstavnike bogate ska kompilacije.

Glasbo, ki jo poslušam, si vedno naštelam na random. Oziroma shuffle. Zato, da si na tak način ustvarim nekaj ur malih prijetnih presenečenj. Čeprav so pričakovana. In verjemite, ne poslušam glasbe, ki mi ni všeč (ok, včasih sem prisiljena v to), vendar mi je ta možnost bolj všečna kot da začnem prepevati ob nekem komadu, še preden se prejšnji konča.

Je to povezano z (ne)varnostjo? Nekateri ljudje se neprimerno bolje počutijo, če imajo načrt preživetja za nadaljnjih 50 let. Če imajo varno hiško, varne predalčke in debelo vrv, ki se ne more strgati, če bi se slučajno obesili. Ah, pardon, tu je že beseda slučajno! Vem, da ni naključij, ampak to mi ni všeč. Rada bi verjela v naključja, ker so privlačna, skrivnostna in občasno rahlo ali precej bizarna.

Naključna logika. Nekaj nemogočega. Urejeni kaos. A, eto! To pa obstaja. V moji glavi. Moja glava je kot desktop mojega službenega računala. VSE NAMETANO. Ampak… Hvalabogu obstajajo strani neba, ki jih s pridom izkoriščam. Na severu časovnice, finančne tabele in pol pogodb (pogodbe gravitirajo na severovzhod) in mapa z glasbo. Na jugu dopisi. Na zahodu nekaj fotk, napol narejenih dopisov in tiste običajne ikone… uf, dolgcajt. Ampak, ne glede na količino vsega in domnevno neurejenost - jaz se znajdem. In dokazano - če pospravim, se ubogemu iskalnemu psu skoraj zmeša. Moj se je že davno nehal smehljati. Pes. Iskalni.

Hitlerfrau. Včasih bi bila, ja. Neizprosna, neupogljiva, z jeklom v očeh bi jo rezala v svetlo prihodnost. Tako pa razmišljam, če bi spet začela kaditi… Neeee, se hecam! Bi se živa požrla od sramote.

Ta torek je en strašno čuden dan, edino kar mi hodi po glavi je to, da bi ležala v postelji in gledala film, v katerem NE bi nastopal Keanu R. in pojedla banjo sladoleda. Ker, bogpomagaj, zadnje čase (leta pravzaprav) se mi dogaja, da sladoled konzumiram v banjah. Banjicah, no. Pod enim pogojem. Namreč, takoj po zavžitju se moram z nečim pokriti, ker me začne strašno zebsti. Zato to počnem v postelji, pod kovtrom, tudi če je zunaj 35 stopinj. Spoštovanemu se zdi to sila nenavadno (če se blago izrazim) in meni, da nisem čisto diht. Včasih mu verjamem.

Mi lahko kdo pove, zakaj tako rado dežuje okrog 16 ure?

Uh. Zmedeno, madoniš, bom kar objavila…