Črno & rdeče

Shizotipske motnje ni enostavno pojasniti, saj gre za diagnostično entiteto, ki je na meji med pravimi duševnimi motnjami kot so shizofrenija ali bipolarna motnja in motnjami osebnosti (kot je na primer narcisistična ali paranoidna osebnostna motnja). Ameriška psihiatrija jo tako uvršča med osebnostne motnje, evropska pa jo v svoji klasifikaciji (ICD-10) postavlja med duševne motnje takoj za shizofrenijo. Včasih so shizotipsko motnjo poimenovali tudi psihopatska shizofrenija ali latentna shizofrenija. Verjetno je imelo v preteklosti kar nekaj bolnikov z diagnozo shizofrenije v resnici shizotipsko motnjo.

Med sorodniki bolnikov s shizotipsko motnjo pogosteje najdemo različne psihotične motnje, največkrat shizofrenijo, zato domnevajo, da sta motnji genetsko povezani.

Tudi pri shizotipski motnji gre, podobno kot pri shizofreniji, za spremenjeno mišljenje in čustvovanje, človek je tudi socialno nespreten in umaknjen, opaziti je bizarno razmišljanje in nenavadno vedenje, kontakt z realnostjo je šibkejši, vendar pa pravih shizofrenskih znakov in simptomov pri shizotipski motnji ne najdemo.

Pojavlja se pri približno 3% odraslih ljudi. Potek je kroničen in nihajoč.

Bolnik s shizotipsko motnjo pogosto živi sam zase, je ekscentričen, imajo ga lahko za čudaka, čustveno je odmaknjen, hladen, v medčloveških odnosih in socialnih situacijah je nepristen in neustrezen. Opaziti je elemente takoimenovanega magičnega mišljenja (lahko npr. Globoko verjame v astrologijo, jasnovidnost, telepatijo ali ima druga neobičajna verovanja). Pogosto je tudi sumničav, nezaupljiv, z različnimi nenavadnimi idejami. Občasno je lahko globlje anksiozen, razpoloženje pa zaniha v depresivnost.

Ob stresu lahko pride pri človeku s shizotipsko motnjo tudi do kratkotrajnih psihotičnih stanj s halucinacijami in blodnjami, ki pa relativno hitro izzvenijo.

Le v redkih primerih se shizotipska motnja prelevi v shizofrenijo ali v druge vrste psihozo. Kar nekaj bolnikov je v obdobjih poslabšanj in depresivnosti samomorilno razpoloženih. Veliko pa si jih, kljub nenavadnemu načinu razmišljanja in čustvovanja, ustvari družino, se zaposlijo in živijo funkcionalno in zadovoljivo življenje.

Zdravljenje je psihoterapevtsko in farmakoterapevtsko. Upoštevati je treba posebnosti v načinu razmišljanja. Nekateri bolniki so vključeni v različne kulte in sekte, verjamejo v okultno itd. Zato mora terapevt na to gledati s profesionalno toleranco in razumevanjem. Glede na predominantnost posameznih skupin simptomov pa uporabljamo pri zdravljenju tudi zdravila - antipsihotike in antidepresive.

Vir: http://www.psihiater-leser.com/452/58001.html

Mamicam za njihov praznik. Enkrat za spremembo od “tiste, ki nema prava na glasanje, ker nima otrok”:

http://www.dnevnik.si/novice/crna_kronika/271003/

Ti, mama, ti…

Se nisem mogla upreti skušnjavi, ko sem malo brskala po Margareti , mojem prvem blogu in storila, kar sicer nočem početi: ponovno objavila nek prispevek. Ampak moje življenje se je od takrat neznansko spremenilo in sem mičkeno nostalgična… In, evo, tu je moj način komunikacije z višjo silo, ki jo včasih imenujem bog, Bog, Direktor, Prdec stari ali pa jo preprosto za nekaj časa zanikam. Definitivno pa ni ženskega spola, ker se odlično razumeva. Torej…

Spoštovani Bog!

Sicer prihajam iz kraja, kjer te imenujejo »Buh«, vendar živim že kar nekaj let v slovenski Prestolnici in se bom zato delala nekoliko fino in izobraženo.

Torej, Bog…
Pišem ti zato, ker je tvoja delno izgubljena ovca zadnje čase nekam nervozna. Ne ve, kam spada in kaj bi sama s sabo. Pet let sem študirala vse o tebi, izvedela neznansko zanimive stvari – od tega, da sveta Trojica nista samo dva bradata dedca z golobom, ampak tudi to, da je mati Cerkev sveta in grešna hkrati. In vidiš, vraga, zadnje čase se mi zdi, da je bolj grešna kot sveta. Se ti ne zdi, da so ti stvari malo ušle iz rok?

Strinjam se, da je današnji svet precej naporen za katolike. Vsak dan s(m)o bombardirani z nemoralo, drogami, terorističnimi napadi, mučenjem otrok in živali (že pred časom sem nehala jesti meso, le kakšno sestro ribo še občasno zaužijem, ker se mi zdi da je na evolucijskem seznamu še najbližje zelenjavi) in, joj, sem omenila nemoralo? Zdi se mi namreč, da so nekateri goreči verniki namesto nemorale izbrali dvojno moralo. Primer:

Mlada vernica sedi v cerkveni klopi (zelo blizu oltarja) in v globoki kontemplaciji pošilja svoje pobožne misli nekam k Tebi. Cerkev se počasi polni, nedeljska maša je in že zmanjkuje prostora. Stara ženica, zverižena od revme, se ustavi ob mladi vernici in jo proseče pogleduje. Mladenka jo ošine s kotičkom očesa, zakoplje glavo v dlani in da jasno vedeti vesoljnemu občestvu: »A NE VIDITE, DA MOLIM?!« In obsedi. Ne premakne se niti za centimeter. Ne zanima je zunanji svet. Ženica povesi glavo, se obrne in se počasi odpravi proti vratom. Na mladih katolikih svet stoji!

Vem, da imam v življenju neznansko srečo. Da sploh obstajam, da sem zdrava in še kar pri pameti in predvsem to, da poskušam gledati na življenje z več plati. In da ne bo pomote – izredno spoštujem vse »zdrave« vernike, ki dejansko živijo po veri, duhovnike, ki vedo, zakaj sploh opravljajo ta poklic, predvsem pa misijonarje, ki v nasprotju z daljnimi predhodniki poskušajo ohraniti »divjake« pri življenju in priznavajo njihovo drugačnost.

Prav pri spoštovanju drugačnosti se namreč zalomi. Ljudje smo nagnjeni k grupiranju in vse kar rahlo ali pa precej odstopa od naše skupine je slabo in fuj. Čefurji, cigani, pedri, lezbijke, klošarji, narkomani in norci niso najbolj zaželena družba pri nedeljskem kosilu, mar ne? Če se bomo družili z njimi, bomo postali del njih in nebeško kraljestvo se odmika…Bojim se, da se novodobni verniki zavijajo v vato in pokukajo iz nje takrat, ko se potrkajo po prsih in ti povedo, dragi Bog, kako so bili pridni.

Veš, ko si poslal tistega mlajšega bradatega dedca iz svete Trojice, da bi odrešil svet, ti je celo vesolje ploskalo. Imel je krasne ideje in družil se je najraje z izmečki družbe. Ko si ga vzel nazaj in se odločil, da bo pa zdaj golob taglavni, se je začelo sranje. Kaj pa, če je nastopil čas, da se zgodovina ponovi?

PS Brez zamere, dragi Bog, ker uporabljam grde besede in te motim pri zasluženem počitku. Pa saj si vedel, kaj bo, ko si sodeloval pri moji izdelavi. Nas boš kaj obiskal te dni? Lep pozdrav!

Od vekomaj Tvoja

Na današnji dan, dve leti nazaj, sva se s Spoštovanim dobila nekaj pred osmo zvečer pred Kinodvorom. Povabila sem ga na ogled filma Praznik zvončkov. Češki film in precej dolgočasen, razen prizora, ko so nekega merjasca lovili po celi vasi… pa to niti ni bilo zelo pomembno.

Po filmu sva šla v Napoli na pizzo s tuno. Pojedla sva jo vsak pol in pila vino. Se pogovarjala in režala in mislim (nisem čisto prepričana, ker sem takrat živela ne tako v skladu z naravo in sem konzumirala precej porkerij), da je bil moj obraz od vznemirjenja in vina prijetno rožnate barve. Še vedno ne tako pomembno.

Potem sva šla na Metelkovo in nekaj časa krožila po tamležečih ustanovah in na koncu obsedela v Jalli na tleh. Na povšterčkih. Na moji desni je bila mizica. Kadila sva to in ono in pila vino. In potem je naenkrat postalo pomembno, strop Jalle je izginil in posijale so vse zvezde znanih in neznanih galaksij in moje srce je postalo veliko kot kamion s šleparjem, ki so ga najeli, da bi prevažal vso srečo tega sveta.

Spoštovani me je namreč prijel za roko in rekel: “Veš, bojim se, da sem se zaljubil vate in da bom spet najebal (nekaj v tem stilu, no, ker obnavljanje dialogov mi nikoli ni šlo z jezika. agenti cia in fbi bi me z lahkoto obtožili in aretirali popolnoma nedolžno).”

Ko me je tistih 220 malce spustilo, sem mu rekla nekaj v stilu: “Nič skrbet, z mano se dogaja isto.”

Potem se je zarežal in me cmoknil na levo lice.

The rest is history.

PS Bi še dodala par vrstic, ki nazorno opisujejo moje počutje tistega dne:

With your feet in the air and your head on the ground
Try this trick and spin it, yeah
Your head will collapse
But there’s nothing in it
And you’ll ask yourself

Where is my mind…

In smo ga. Preživeli. Veličastni dogodek ob koncu projekta.

Prostor je bil pripravljen in za Rogovske razmere že kar sterilen in fotke so visele. Nekaj časa sem paradirala pred njimi in gledala ljudi na njih…in se mi je nabral njok v grlu…jebenti…pa to so moji…moji norci, s katerimi sicer ne delam več neposredno (razen z NOUPSovci), so se mi pa nekoč usedli v srce in nočejo stran. Čeprav mi včasih pijejo kri in živce…

In potem so se začeli zbirati ljudje, info tv je posnel naše izjave, imeli smo kratko predstavitev projekta (to je bila čast koordinatorja), podelitev certifikatov (čast sodelavca) in par besed o razstavi (moja čast).

In zdaj bi se še enkrat in od srca zahvalila Incognito design (verjetno je že iz imena razvidno, da gre za anonimneže). Za vse ure fotkanja, priprave prostora, nočne straže prostora (G. bo dobil liter šnopca.), M. je z visoko vročino obešal fotke, naš malar je imel komaj 12 let in se je od vseh najbolj zabaval, moja asistentka, ki mi je podajala selotejpe, škarje in klešče je stara 8 let in je še ob enajstih zvečer veselo skakljala po hali.

Ker nas je bilo malo in ker ob nedeljah akademiki počivajo, smo zdaj malce bolj crknjeni. Pa nič zato, ker se mi po ustih valja občutek zmage in dobro opravljenega dela. To šteje. In pohvale prijateljev in tistih, ki so se udeležili dogodka.

Izkoristila bi to priložnost in še enkrat javno povedala, da mi je od srca žal, ker se Elena Pečarič ni mogla udeležiti dogodka - preveč optimistično smo domnevali, da jo bomo lahko prenesli v 2. nadstropje.

Elena, če boš ti predsednica, sem prepričana, da ne bo več prihajalo do takšnih težav in …volila te bom. Tako.

Močno domnevam, da bodo Elenini podporniki (Marko in Arijana) objavili raport na dodogovoru in da boste osrečeni še s fotodokumentacijo in ostrojezičnimi pripombami.

Bliža se konec projekta, zavoljo katerega je nastalo moje delovno mesto. Ki ga bom obdržala, ker me direktor hoče obdržati. Ogromno sem se naučila in na samem koncu sem morala požreti tudi očitke. S strani visokoizobraženih, teoretično izredno podkovanih inteligentnih ljudi, ki pa se iz višav le redko spustijo na zemljo. Češ da sem ta dogodek organizirala na svojo roko, ne da bi se posvetovala z njimi, sestankovala, obveščala, prosila za soglasje, kimala in se klanjala. Rekli so, da se počutijo nategnjeni.

Kaj naj rečem? Če sem jih že nategnila, potem lahko mirne duše rečem, da sem jih DOBRO NATEGNILA.

Zato se veselim konca našega sodelovanja, konca tega projekta in začetka potovanja razstave Ogledalo. En datum je že potrjen: 25.10.07 v Kopru MKC.

Se gledamo?

PS Nekaj fotk je tu.

Bralci, oj bralci!

Vljudno in od srca vabljeni v ponedeljek 17.9. v tovarno ROG na otvoritev fotografske razstave ob zaključku projekta Validation of mentoring. Naslov razstave je v naslovu tega zapisa. Zadeva štarta ob 19h, ko bo pozdravni nagovor, kratka predstavitev projekta, podelitev certifikatov in otvoritev razstave.

Fotografije: Incognito design

Marko Brecelj, na čigar prisotnost na dogodku (pa Arijanino, pa Elenino) upamo in se je veselimo, je prijazno objavil vabilo tukajlele. Hvala.

Pred pol ure sem izgubila nekaj let življenja in pridelala šop sivih las. Ker… sem zaradi velesil v projektu skoraj ostala brez razstave. In se morala pogajati za ceno. In se scinkala. Ampak njok v grlu je ostal in moja nenaklonjenost do akademskih krogov se je povečala še za par črtic… Razstava bo. Pika.

Zjutraj sem razmišljala (kot polovica prebivalcev New Yorka), kaj sem počela tistega 11.9., ki ga je svet označil za svetovno katastrofo. Takoj po Đingiskanovih potepanjih po svetu in obilo stranskih dejavnosti, ki so pustile za sabo milijone trupel. Aja pa druga svetovna je še bila pred tem.

No, mi smo ga nesramno pili pri Zlati ladjici, ker je imela sošolka Mateja rojstni dan. Sijalo je sonce, zunaj smo se martinčkali in se prav fletno imeli. V lokalu je bil prižgan TV in občasno se je kdo tam ustavil in bolščal. Seveda smo tudi proslavljujoči hodili na WC, vendar se nam ni zdelo kaj prida pomembno spremljati Cnn ali Bbc.

Razen Zvonke, ki si je vseeno vzela par minut in se pridružila vedno večji gruči ljudi pred TVjem. Ampak kaže, da ni bila preveč pozorna, ker je, ko se je vrnila k mizi, slovesno oznanila, da so Kitajci napadli New York. Seveda smo se huronsko nasmejali in pozabili.

Šele zvečer sem končno dojela, kaj in kako je v resnici bilo. Terorizem. Vrli vojščaki so se v imenu vere podali v smrt. Ne, nočem razpravljati o tem, ker nimam dovolj znanja, ne volje, ne interesa. Le nekoč me je globoko pretreslo, ko mi je neki zaveden musliman rekel, da mi privošči, da bi mi pobili celo družino. Ker sem mu po neumnem omenila, da se mi lastna razstrelitev sredi množice nedolžnih žensk in otrok in ostalih sovernikov zdi nesmiselna. Res neumno od mene, ja.

Skratka - danes je en čuden dan, ki se je začel s konflikti in upam, da se bo bolje končal.

Aja, o mojem boravku v Angliji ne bom pisala, ker ni bilo nič posebnega. Le Angleži so mi strašno všeč - mogoče zato, ker so bili podeželski. Mogoče so mi pa vsi podeželani bolj všeč… Kaj pa vem…

Na krilih Aegean airlinesa in tirih vlaka Minšen - Balkan sem bila danes zjutraj varno prinešena v hauptštatslovenien. Pomečkana, z oguljeno ritjo, zaspana in v abstinenčni krizi. Ker sem zadnje dni razmišljala v angleščini, sem potrebovala nekaj časa za preklop v pupedanščino (noja, ni bilo tako naporno. v torek bom takointako spet rovarila po tujih krajih).

Skratka - Heraklion je eno luštno, umazano mesto, z nemogočim prometom, dobrimi gostilnami in simpatičnimi ljudmi. Ker sem imela en cel prost dan, sem ga izkoristila za klatenje po mestu in obisk Knososa. Malce me je razočaral. Najprej horda turistov, nato pa “nič za videti, pravzaprav”. Mogoče bi bilo drugače, če bi vedela, da imam pred sabo cca. 14 dni poležavanja na plaži in bi šla bolj na izi in z užitkom. Tako pa sem že naslednji dan zastopala slovenske barve in osrečila z dvema ppt-jema bolgarsko, poljsko, grško in škotsko publiko.

Jap, na mednarodnem srečanju projekta Adults Mentoring smo bili prisotni večinoma rahlo odtrgani, v neznanski uspeh projekta prepričani optimisti. Optimizem se je razbohotil predvsem zadnji dan srečanja na slavnostni večerji, ko smo ob Mithosu (grška znamka piva) in rakijih (švoh šnopc) ustvarili močno slovensko-bolgarsko-poljsko navezo. Vse se je začelo s himnami.

Ne vem točno zakaj, ampak naenkrat se mi je zazdelo silno dobra ideja, da bi vsak predstavnik teh naših ex-socialističnih držav odrecitiral svojo državno himno in jo prevedel v angleščino. Jacek (poljak. zelo zabaven in še pameten povrhu. res.), ki je dan poprej moral pogledati na osebno izkaznico, koliko je star, ker ni vedel na pamet (doktor znanosti, mimogrede. ampak neškodljiv.), je seveda izjavil, da niti približno ne pozna poljske himne, kaj šele, da bi jo zrecitiral.

No, pa sem se javila jaz. V slovenščini je po treh Mithosih in dveh rakijih še šlo, potem pa sem želela to našo krasno stvaritev še prevesti v angleščino in, hm, če bi pokojni France po čudežu stal poleg in poslušal, bi me ustrelil. Ker se je vse skupaj glasilo tako nekako:

THE TOAST (nazorno sem pokazala, da gre za zdravljico, ne za opečen kruhek)

O, my friends!

The plants that produce wine (valda nisem niti približno vedela, kako se reče trta) gave us the sweet wine.

Again.

The wine that makes our veins alive, that makes our heart shine.

And the eye, too.

…potem sem imela rahlo pavzo, ker so se prisotni valjali od smeha. Povedala sem jim, da himna govori pretežno o vinu in ženskah in da v slovenščini ne zveni tako debilno kot moj prevod. Ker sem želela prevesti še sektor o Slovenkah in malo izboljšati vtis je sledilo naslednje:

God bless you, Slovenian women! (Jacek se je ob tem skoraj zadušil. pa res ne vem zakaj.)

Our beautiful flowers.

There’s no such girl

like the one that carries our blood.

…in potem smo družno zlezli pod mizo.

V glavnem, poglavje s himnami se je tu končalo, ker nihče ni bil več sposoben recitirati in ker smo kmalu nato zajadrali v lingvistične vode ter vneto iskali podobne besede v bolgarščini, slovenščini in poljščini. Na koncu smo se vsi pogovarjali vsak v svojem jeziku in se perfektno razumeli.

Naslednji dan pri zajtrku sem jim obljubila, da jim pošljem Zdravljico v slovenščini in angleščini, da ne bodo mislili, da gre za kakšno kvantaško gostilniško poezijo.

Me zanima, kaj bo v torek v Birminghamu. Razen tropa projektnih prijateljev, hehe.

PS Prevod Zdravljice, ki ste ga zgoraj prebrali je predvsem plod rahlo eteričnih možganov in ne mojega neznanja angleščine. Zanalašč sem ga pustila tako, kot je bil zrecitiran (v primernem patosu seveda, z roko na levem jošku, kot se spodobi) .