Črno & rdeče

Đizs.

Pred dobrimi 15 leti sem spokala rukzak in se iz majhne, prepišne in tranzitne vukujebine preselila v Prestolnico. Zaradi študija, kajpak. Študirala sem na vse mile viže, se prepisovala, ponavljala, pavzirala in počela marsikaj, da bi se mi leta bivanja v Prestolnici podaljšala.

Nekako mi ni dišala vrnitev domov. Zakaj? Majhna, prepišna in tranzitna vukujebina. Kjer imajo prebivalci (menda. tako se zdi.) o vsakem soprebivalcu nekje v kevdru pospravljen dosje (cca. 20 avtorskih pol v fasciklu. glede na vse podatke, ki so jih izvedeli moja mati o meni, še v času srednje šole.). Kjer kulturna ponudba obsega mali kino tik pred zaprtjem in občasen nastop katere od B liga goveja music. In tv sprejemnik. No, tudi knjižnico imamo. Ampak… potem nekako ostane samo še ovčjereja. Malce pretiravam, ampak vsak, ki je zapustil provinco in ostal v LJ, ve kaj mislim.

Do nedavnega sem se pridušala, da se v rojstni kraj ne vrnem niti pod smrtno kaznijo in da so edine rovte, kamor bi šla negovat revmo -  Poljanska dolina.

Ampak. Kot je spoštovana soblogerka in sploh zelo modra gospa Mica napisala v svojem Zarečeno kruhu. Ki se ga največ poje: jaz ga zdaj komaj utegnem prežvečiti. V bistvu ga kar na debelo požiram, moji materi pa se bliskajo oči od sreče, ker mi bo v bližnji prihodnosti lahko vsak dan postregla z mineštro ali pašto. Ali rižoto. Bogpomagaj.

V glavnem - v službi sem že pred nekaj časa dobila ponudbo. Tako “tempting” sorte. Za osebo, ki težko prenaša avtoritete.

Namreč - direktor (ki je razen boga edina avtoriteta, ki jo spodobno prenašam) je rekel: “Pojdi, ustanovi in vodi zaposlitveni center!” Nekaj takega kar bi slišal SVP očak v kakšni halucinaciji. Pjesma! In seveda sem rekla AJ DU! Kdo pa ne bi, madoniš…

Je pa tu nekje hakelc. LJ in okolica sta s tovrstnimi centri že precej zabasani, Primorska in posledično moja vukujebina pa ne. In zdrava pamet narekuje, da se gre delat stvari tja, kjer jih še ni. Če že nimaš strašno dobrega tržnega zaledja, da počneš stvari bolje od drugih tam, kjer že so. Ergo?

V rodnem kraju so vodilni navdušeni nad idejo in ogledala sem si že potencialne prostore. Huh. Huh. Čeprav dobivam rahle napade panike, sem po drugi strani noro navdušena nad tem početjem.

Kaj pa o tem misli Spoštovani in zakaj zaradi tega ne morem normalno spati?

To pa je že druga štorija…

Vir

Torej:

Po treh urah čakanja in hudo speštanem ozadju vsled trdih klopi polikliničnega oddelka ORL, sem izvedela, da moja nesrečna cista ne vsebuje malignih celic in da je ne morejo še izrezati, ker se mi je zadnjič po punktaciji tako zmanjšala, da se je ne vidi.

Međik, skratka.

Prijazen štajerski dohtar je rekel, da bo treba počakati, da spet zraste, potem pa mi jo bodo vrgli ven, skupaj z bližnjo okolico.

Spremenila se bom v diđeridu.

Še slabo uro in drvim na krompirjev dopust.

…Ernest se je v mojem življenju pojavil pred približno sedmimi leti in še zdaj mi ni pravzaprav jasno zakaj. Mogoče zaradi paprike ali pa nemarno velikih količin popitih bambusov. No, bambuse sem že pred nekaj časa omejila, oziroma sem jih spremenila v čistake - če že, pijem čisto rdeče vino in posebej vodo, z raznoraznimi mehurčki ga ne mešam več. Ker mi povzročajo ščemenje v črevih. In tako že po defoltu olivnozeleni kakci dobijo dodano vrednost. Brr.

V glavnem, Ernest se je po daljšem obdobju zadrževanja v notranjih prostorih odločil pokukati na plano kakšen teden pred mojim besnim organiziranjem že minulega zaključnega dogodka in tokrat sem ga resno obdolžila, da je njegovo prihajanje posledica mojih slabih živcev. In ne paprike ali refoška…

Ta zapis se je valjal med osnutki. Kaže, da sem brez idej. Kakorkoli - Ernest je ime mojemu hemeroidu (piše se Hemingvej, vsaka podobnost s sivolasim in bradatim človekom, ki je cuznil liter viskija na dan, je zgolj naključna), ki je zdaj varno pospravljen. Lahko bi rekla, da sva oba v riti.

Aja, to sem v bistvu želela povedati: zelo rada poimenujem stvari. Tako se počutim kot mali Stvarnik. In zdaj intenzivno iščem ime za svojo slabo zaraščeno škrgo. Trenutno vodi Gertruda.

Žal pa moram obvestiti vse zainteresirane, da se je frizura Olgarems žalostno končala - verjetno ne znam negovati umetnin, ki jih proizvedejo frizerke, starejše od 50 let.

Petek, ne? Etbin piše na koledarju. Čez en teden bo pisalo “Od jutri naprej imaš dopust. Si slišala?! Dopust!” Jeeeeee…

Vir

Uf. Sfuzlano. Brez repa in glave. Grem še malo ustanavljat d.o.o., potem pa domov.

A bom utegnila postati slavna pisateljica, če niti normalnega zapiska ne spacljam več? Ali pa bi morda raje nehala nositi gate in se prijavila v kakšen resničnostni šov?

?

…imam. Napol uradno. Jutri grem na ultrazvok, da ga bom videla še po televiziji. In potem mi bodo nekega lepega dne prerezali vrat. Živemu človeku se marsikaj zgodi…

Ultrasuper zdravnica Sonja mi je razložila nastanek mojega njoka na tako SF način, da sem samo debelo pogoltnila (no, to itak. zadnji mesec bolj na debelo požiram. zaradi njoka.). Namreč…obstaja možnost, da se je v mojem osebnem razvoju - in tu je mišljen razvoj, ko sem bila velika par celic pa piškot - nekaj zaštekalo in je škrga ostala ne povsem zaraščena. In se je po skoraj 35 letih odločila, da mora nujno proizvesti cisto. In jo je.

Najprej se mi je zdelo, da se je vesolje odločilo, da sem bolj moški kot ženska in mi zato naknadno podarilo adamovo jabolko, potem pa so modri ljudje dejali, da je moja kroglica vseeno malo više kot adamovo jabolko. In sem slabovoljno šla na pregled. In, evo, to je to. Mogoče bom dobila kolumbijsko kravato.

Kakorkoli - njoki mi niso več tako všeč kot so mi nekoč bili.

…ali nekaj takega je v nekem TV Popru izjavil Kobal. Oblečen v žensko. Podrobnosti se ne spomnim, vem le, da je bilo za crknit smešno.

Zakaj zdaj razmišljam o tem? Ker občasno preberem kakšen zelo intimen blog in obenem ugotavljam, kako smo si različni. Jaz žal spadam med zapeteže, ki niti slučajno ne pišejo o svojem intimnem življenju. Zakaj tega ne počnem?

1. Ker je moja intima stvar mene in Spoštovanega in je ena redkih stvari, ki jo lahko imava samo zase, ki jo lahko skrijeva pred svetom, ki ima značaj nečesa skrivnostnega. Ker skrivnosti, ki niso več skrivnosti, nekako zvodenijo, se razblinijo, postanejo navadne stvari. Oguljene. Brezvezne.

2. Ker mi je nerodno. Lahko preklinjam kot kočijaž in prostodušno priznam da gledam porniče (s Spoštovanim jih gledava ločeno, ker skupno gledanje vodi v huronski krohot zaradi takih in drugačnih pripomb. Vseeno raje gledava risanke Wallaca in Gromita, če se hočeva dobro narežati), ne bom pa pisala o raznih tehnikah in raznih vzponih ter padcih. Vzgojena sem bila tako, da se o nekaterih stvareh ne debatira. Včasih je to dobro, včasih slabo, glede intime pa se mi zdi čisto v redu. Še z najboljšimi prijateljicami redko zaidemo na to področje, ker nimamo potrebe.

3. Kvantanje se mi zdi znak pomanjkanja smisla za humor. In SOVRAŽIM nedojebance, ki vpijejo, žvižgajo ali kako drugače sporočajo ženskemu svetu, da se gonijo. Prav tako ne razumem žensk, ki jih sodelavci vsak dan cele prešlatajo, one pa se le hihitajo. Saj mogoče jim je v redu, ampak s tem sporočajo, da smo vse ženske take in potem morajo njihove sodelavke, ki tega nočejo, vlagati dodatne napore v to, da slinarjem dopovedo, da one niso take. To se meni sicer ne dogaja, sem pa slišala kar nekaj takih zgodb.

Najlepše stvari so tri, zato bom nehala naštevati. Sem pač taka, kar pa ne pomeni, da obsojam druge, ki o tem pišejo.

Če recimo primerjam sebe in Katarino - sva kot noč in dan, čeprav sva enako stari. V marsičem se ne strinjam z njo, ampak zakaj bi se katera od naju s tem obremenjevala?! Tudi o vzgoji otrok ji ne bom pametovala, ker (jupiii, spet smo tam, ampak tokrat necinično) jih nimam in ker so vzgojni prijemi različni od starša do starša. Mi je pa zelo všeč, ker je aktivna na področju sociale, ki je tudi moje področje in ker je sploh zelo aktivna oseba, s posluhom za pomoči potrebne.

Po drugi strani pa razumem tudi grdo grdo Mico, ki ji razna razgaljanja v javnosti niso všeč, in sicer iz razlogov, ki sem jih navedla zgoraj. Imava pač enako mnenje, jebiga. S tem, da Mico poznam tudi osebno (stara Delavska mafija) in lahko na podlagi tega rečem, da je zlata oseba. Ki tudi naredi ogromno za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Zanimivo. Tri zelo različne osebe.

Bistvo je v ubesedenju. In to, dragi moji, to je srž pisanja. Pravilno in razumljivo ubesediti. Začenjati stavke z “jaz mislim”…blabla….zvenim kot priročnik? Ok, sem že nehala! Hotela sem samo sporočiti svetu, da najbrž nikoli ne bo bral podrobnosti o erotolates, ki jih prakticiram.

Ko bom velika, se bom naučila delat trekbeke in popnila povezavo do tega posta na Katarinin blog. Ali kako se že reče temu!?

Včeraj zvečer se mi je rahlo zmešalo. Hvalabogu je bilo to stanje kratkega veka, me je pa vesolje opozorilo, naj odrastem še za kako stopnjo. Čeprav sem v zadnjih dveh letih razvila tako silno čustveno inteligenco, da bi bil Saibaba lahko moj ponižni vajenec in mi strigel nohte na nogah. Strašno zenovska sem.

Zopet se je vse vrtelo okoli Spoštovanega, kajpak. In njegovih objektov in subjektov poželenja…

Recept, kako ustvariti predmet trenutne adoracije, ki jo izvaja Spoštovani:

Vzameš živo miš in jo naučiš pravilne pogovorne slovenščine, nato ji spustiš v žrelce nekaj helija in jo zaposliš na edinem slovenskem radiu, ki ga Spoštovani posluša. Eto.

Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo…

Nekje za devetimi blogi in gorami sem opisovala moj odpor do nekaterih ženskih glasov…blabla…ne bom se ponavljala, ampak dejansko je ostalo pri tem, da je Spoštovani do včeraj gojil nekakšno trubadursko naklonjenost do lastnice radijskega glaska, ki je meni odiral drobovje, njemu pa se je (kot je nekoč nespametno izjavil spoštovani kolega Mare:) “…sprehajal po lulčku v nedeljo zjutraj.” Bruh.

Včeraj je prišlo do prelomnice v najinem odnosu. So eni jebeni planeti v luftu, ki delajo zgago in moj PMS je tokrat huronski (to da imam joške kot melone niti ni moteče za gledati, je pa moteče za nosilko), tako da čas je bil tapravi…

Ob osmih zvečer sem čepela v polsedečem položaju v postelji, z dvokilsko knjigo v naročju in miroljubno grizljala pizzo. Nakar je prišumel Spoštovani s celodnevnega snemanja in svečano oznanil, da je spoznal v živo lastnico njemu tako ljubega glaska. Sledil je dialog (približno v tem sosledju):

N: “Aja?”

S: “Ja. Ženska je nora. Govori v pravilni slovenščini in pazi, bejba obvlada 9 jezikov, in cl’o japonsk!”

N: (v mislih: boš ti vidu japonsk….grr…): “Aja?” “Je grda in debela?”

S: “…eeee….ful je spedenana u nulo…mejkap in te stvari…kje je pa moja pizza?”

N: (v mislih: “mogoče bi jo ob priliki kje počakala z bejzbolskim kijem. šit, saj ga nimam. kje se pa kupi kij? jebenti, kavo sem pozabla kupit. fak, kdaj je že plača?! ne ne, skoncentriraj se zdej, alo!!!”): “A si se zalubu?”

S: “?!” “A si zmešana?!” “Jaz se takih bab bojim, hehe…”

N: “JA ME PLEBEJKE SMO TAKO PRIPRAVNO POVPREČNE IN PREDVIDLJIVE, ANEDE!!!”

S: (si zvija čik in je za 5 sekund preveč tiho)

N: “A?!”

S: “Dej ne seri!” …se reži, zavesa pade.

Ko sem se zavedala absurdnosti mojega rohnenja (radio sem mu itak prepovedala poslušati, ko sem jaz v bližini), sem se še prepričala, da ne bo prisotna pri montaži in da če bo, bo dopoldne, ko mene ni. Avemaria!

Siolovci, sram vas bodi! A vi veste, kaj sploh počnete?! Ko dopuščate, da jaz, ki absolutno nimam časa in živcev, moram, ponavljam, moram klikati na seksi videos in potem pol ure, kaj pol ure, celo uro, gledam nagce?! A vi veste, kako to vpliva na mojo delovno storilnost?! A bi vi radi, da izgubim službo?!

Se hecam. Ni panike. Samo preverjam, kako vplivajo udarni naslovi na ljudske množice. Zadnje čase sem v fazi eksperimentov.

Pravzaprav sem želela pisati o ženski, ki je, upam, izginila iz mojega življenja in ki bi ji, čeprav je starejša od mene, parkrat z veseljem zavila vrat. No, vsaj simbolično.

Kakorkoli, nekateri prebivalci LJ (ali vsaj Šiške) ste jo verjetno že srečali. Gre za staro gospo, dokaj urejeno, z zanimivim detajlom - na rokah ima vrečke iz polivinila. Ta gospa je večkrat, nekje med sedmo in sedmo in pol zjutraj šibala z nakupovalnim dvokolesnikom po Gosposvetski, nekje do Dalmatinove, kar je tudi del moje poti v službo.

Njena prisotnost me ne bi niti motila, če ne bi bil njen nujni spremljevalni faktor jata golobov. In to še ni vse. Gospa je med svojim potovanjem od točke A do točke B stresala po pločniku cele pesti zrnja in živali so se seveda zgrinjale na tistim zrnjem in zobale in prizor je bil običajno precej strašljiv. Hičkokovski.

Ok, verjamem, da gospa trpi za sindromom “imela bi kure, pa ne morem, ker sem meščanka” ali pa za kakšnim drugim, resnejšim sindromom, ampak njeno početje res ni bilo družbeno koristno. Ker golobi med preletavanjem tudi intenzivno serjejo in RES se ni lepo znajti v sveži bluzi na poti v službo ali na konferenco v jati golobov in kasirati drisko.

Ravno ko sem imela pripravljen kratek, ampak oster govor, ki bi staro mogoče spravil k pameti (stvar je namreč postala nevarna za kolesarje, ker je mirne duše trosila zrnje na kolesarsko stezo in ne bi bila v koži tistega, ki se na dveh kolesih kar naenkrat znajde sredi pobesnele perjadi), je le-ta umanjkala. Ni je več. Niti golobov, niti drekcev. Ništa.

Tako, da je moj govor ostal neizgovorjen, pesti v žepih in bluza neposrana. Gospa je mogoče v večnih loviščih, kakšni instituciji za ostarele, ali pa, da ne bom preveč žleht, si je našla kakšen nov hobi. Mogoče ji je vnuk kupil kravo. Mogoče jo bom kdaj srečala s kravo. Vsekakor jih imam rajši kot perjad (in tokrat ne mislim angelov).

PS Pravkar izvedela, da je svetovni dan varstva živali. Ponovno ponosno sporočam, da jih ne jem.
PS1 Če sem v zgornjem prispevku opisala vašo sorodnico (nono, pranono, karkoli), se ne opravičujem.
PS2 Vse izredno nanašalne osebe prosim, naj me ne berejo več, da ne bodo z bruhanjem uničili tipkovnice
PS3 Kaj pomeni “nanašalen”? Guglajte!

Preljubi, to bo zdaj majhen oglas:

Bogo Krajnc, sicer invalidsko upokojen, ampak dokaj pri močeh, nekdanji profesor zgodovine in geografije, išče honorarno delo.

Skupaj sva ugotovila, da bi lahko nudil inštrukcije iz zgodovine in geografije, opravljal lažja fizična dela (vseeno je starejši možakar in ima kronične bronhitise) oziroma karkoli, da bi si izboljšal mesečni proračun. Včasih je bil tudi vodič po stari Ljubljani in s svojim darom pripovedovanja bi lahko tudi honorarno vodil ure pravljic.
Vse zainteresirane vabim, da se javijo na moj mail: bolfenka@gmail.com, da bom lahko posredovala njegovo telefonsko.

Hvala!