Črno & rdeče

Včeraj mi je šlo ob tv dnevniku spet malo na kozlanje. Teh malih bruhljev je v zadnjem času nebroj in vedno bolj se sprašujem o smislu življenja. (glede na muhavost moje karme se zna zgoditi, da bom začela še prakticirati jogo. ha. no, možgani se mi niso še popolnoma skisali. hvalabogu.)

Tako kot zaščitnikom drogerašev, na primer.

Đankijev nikoli nisem marala. Iglarjev. Sama sovražim igle, ne maram pa tudi slabičev, ki podležejo raznim sestavinam in v imenu tega zafurajo svoje in mariskatero drugo življenje. Če želijo tako pritegniti pozornost - so zgrešili. Raje naj si razstrelijo možgane pred parlamentom. Bodo ravno tako opaženi, vsaj med pomivanjem asfalta.
Ko so bili popularni Otroci s postaje Zoo, sem jih seveda prebrala, vendar me ni nič pretreslo ali navdušilo, tako kot je nekatere. Revčki, pač. Zelo slabšalno.

“Mene pa nihče ne mara.” “Oči pa mami nimata časa zame, ker služita denarje, ampak jaz ne vem, kam bi s temi denarji” “Joj, kak/a frajer/frajerka sem, ker se ga zadevam!” “Kako je luštno biti zadet!” … lahko slišimo od Revčkov.

Vem, da obstajajo psihično labilni, na katerih služijo farmacija, kriminal in razni verski voditelji… ampak vseeno… Ko sem jaz v puberteti razglabljala, da me nihče ne mara, sem prišla do sklepa: “Jebite se, jaz vas tudi ne maram, pa smo kvit!”

In ja, lepo je biti zadet, ampak ne od bad tripa ali trikrat preveč skanka ali pa dveh litrov slabega vina. Po takšnih izkušnjah pridejo nekateri k pameti, drugi pa pač ne.

In za te nesrečneže, ki so za pojem pameti slišali nazadnje pri treh letih starosti, so pametni in dobrosrčni in napredni zaščitniki odprli varne prostorčke, kjer se lahko s čistimi iglami počasi in z guštom spravljajo v onostranstvo. Res, človeško življenje je nekaj vredno in Zaščitniki skrbijo še za dodano vrednost.

Dve smrkajoči odvisnici, ki seveda ne želita pokazati obrazov pred kamero, sta zadovoljno godli, kako bo zdaj super, ker bodo na toplem in jih ne bo nihče preganjal. V SLOVENIJI SO DRUŽINE BREZ STREHE NAD GLAVO, KI NE VEDO, KAKO BODO PREŽIVELE ZIMO, ODVISNIKI PA DOBIJO OGREVAN PROSTOR IN ČISTE IGLE, DA SE GA V MIRU ZADENEJO?! NE ME JEBAT!!!!

Huh. Huh. Dihaj… Zakaj jim ne zrihtajo še medicinske sestre, ki jim bo iskala žile, da ne bodo revčki hodili naokrog celi zahrustančeni?!

Če bi bila vladar sveta…

Bi bili đankiji kazensko preganjani. Zanje in za ostale kriminalce bi lepo zgradila delovna taborišča, kjer bi si s trdim delom zaslužili obstoj, obenem bi jim pa s kakšno fino cia tehnologijo oprala možgane. Kar naenkrat bi se vsi imeli radi in ne bi bilo potrebe po zadevanju. A ne bi bilo super?

Žal se to ne bo zgodilo (pa saj nimam vladarskih apetitov, z direktorskim mestom bom čisto zadovoljna) in farmacija, kriminal in policija bodo še vedno hodile z roko v roki in se zahvaljevale druga drugi za svoj obstoj.

Edino kar lahko naredim je (če bom kdaj imela mulca), da mu naročim, naj zajebe vse te institucije in naj se ne vključi v to blesavo igro odvisnosti.

In spravljati nove otroke na ta svet… ne vem…mogoče pa bi malo bolj razmislila o tem…

Evo. Da ne bo gužve. Danes sem upihnila 35, za Resnika ne vem, ostala dva sta že upihnila svoje. Jebiga.

Prvo voščilo mi je napisala mah, ker je bila v nočni in se ji je poleg vrtanja po nosu utrnilo tole. Me je zadela. In polepšala dan.

Včeraj sem bila na obisku rojstnega kraja in bi bil skrajen smrtni greh, če se ne bi udeležila dobrodelnega koncerta, ki so ga organizirali Pupedanci za Železnike, obenem pa še praznovali 15 let obstoja in predstavili novo ploščo. Pravi glasbeni golaž.

Bilo je ogleda in prisluha vredno. V Skali (ne, ni operna hiša, čeprav je bil med izvajanjem tudi operni vložek. telovadnica.) se nas je nabralo krepkih nekaj sto. Slabo ocenjujem število ljudi, zato bo treba počakati na uradno štetje. V glavnem - polne tribune in tričetrt polna dvorana. Skupaj zbrana pivška mularija, veljaki in ostalo prebivalstvo. Kar je (razen za polnočnico) redek pojav.

Pupedanci so začeli z razvpitim valčkom Šan lejp tih večer (pesem je napisana v spomin na mojega pokojnega soseda.) in nadaljevali v svojem neponovljivem stilu dalje. Kar se mogoče zdi nerealno, se je v naslednjih par urah pokazalo za tuinzdaj; Pupedanci so gostili slovenske glasbene zvezde, ki so skupaj z njimi zapele po en njihov komad.

Si predstavljate, kako zveni Predin v telovadnici, ko poje Erotični song? Čisti hit! Ali pa prijetno noseča Tinkara Kovač s flavto in Rdečo kočijo. Pa Anika Horvat v rokerski maniri in Vlado Kreslin, ob katerem Avsec zveni kot njegov nadebudni mlajši brat… Noro dobro!

Povezovala sta legendarni Mef, ki je parodiral Pippa Bauda in bil pretežno politično korekten v svojih izjavah in pred petnajstimi leti v Ljubljano izseljena Anuša, ki ni bila deležna bučnih aplavzev, ker se je izkazalo, da govori ljubljansko bolje kot Ljubljančani. Pa tudi ni bila prepričana, da zna besedilo. Je pa lepa baba. Za Pippa Bauda.

Narod je disciplinirano nekadil, vohati je bilo švic in prdenje, ampak to so bili zgolj malce neprijetni stranski produkti čiste glasbene uživancije. Vse je teklo kot po maslu.

Kot se za dobrodelni koncert spodobi, so se ob zaključku na oder nabasali vsi izvajalci in skupaj s publiko zapeli…haha… venček partizanskih pesmi. Kar se ablasti ne bi zdelo strašno fajn, ampak pri nas tako je. U našmi stili.

Seveda bi lahko podrobno obdelala še vse ostale izvajalce, komične Mefove izjave, pa žal ne morem, ker sedim v slabo zakurjeni svakovi pisarni in me zebe do (od revme prizadete) kosti.

Boštjanu, Simonu, Marku in Petru: Vse najboljše, še na mnoga leta in hvala!

Vaša skorajšnja povratnica, ki se ji v 16 letih ni uspelo naučiti ljubljanščine

Vir

Včeraj je igralec Vlado Novak povedal modro misel. Da Izumitelji protikadilskega zakona (in ostalih bedarij) samo preverjajo, kako smo gnetljivi. Do kje lahko gredo. Kaj vse narod dopusti in kje so meje…

Kadilcem je treba vrniti pravico kajenja. Pika. Zakaj? Ker vsa moja družba kadi in sem potem na kakšnih družabnih srečanjih vedno osamljeni subjekt, ki skozi šipo žalostno opazuje zmrznjene, kadeče se soljudi. Osamljena sem, ja. In počutim se kot biološki odpadek.

Danes zjutraj me je čakal mail s sporočilom, da je ministrica za zdravje teta od bodoče Prve Dame Uršike. Krasno. In poleg vsega sem sanjala o Bajuku, ki je imel (pre)veliko stanovanje in po tleh ogromno poldragih kamnov… eh… polna glava neumnosti…

Pravzaprav se že od včeraj naslajam nad besedo gnetljiv… mogoče bom danes spekla jabolčno pito… v kristalno čisti, po strupu smrdeči pečici. In pravljica o Sneguljčici bo dobila povsem nove dimenzije…

Včeraj sem pečico spremenila v božično pokrajino. Manjkala je samo sveta družina in par ovc in hop, imeli bi čisto idilo.

Tako pa so sredi bele pene ležali ostanki prebranca, ki so se hiteli razmaščevati.

Pokrajino bom danes spremenila nazaj v plehnato in upam, da si Spoštovani ne bo takoj nato hitel cmariti toplih sendvičev, ker bo poleg prehlada fasal tudi zastrupitev.

Božič mi je bil od nekdaj všeč, pa čeprav se ob tem času kar nekaj ljudi fenta. Vedno se mi je milo storilo, ko so v domači cerkvi zapeli svetonoč pri polnočnici, ampak le za čas prepevanja, ker je bilo treba potem še kakšno uro in pol vztrajati v smrdljivi gužvi in se rokovati z vsemi versko blaznimi babami, ki so z zelenim strupom na kotičkih ustnic oprezale za grešniki.

Haha, poznam kar nekaj versko poblaznelih z izjemno velikim večvrednostnim kompleksom in od takih bežim. Babnice, ki imajo rezervirano vip ložo v raju. Huh. Precej huje kot deset jehovcev skupaj, ki oznanjajo skorajšnji konec (govorim o verstvih, s katerimi sem seznanjena, z raznimi Just do it! nimam še opravka). Jehovce lahko vsaj priščeniš med vhodna vrata. Verskoblaznih bab med polnočnico ne moreš. Zato preživljam sveti večer doma, ob kakšnem alkoholu. Novorojeni sin ne sitnari preveč zaradi tega. Jezus, namreč.

Zelo umestno vprašanje, ki bi si ga postavila na razgovoru za vstop v raj (saj ne vem, kaj je to, upam le, da tam ni pršic in preveč mrčesa in da je normalno ogrevano), bi bilo: ALI SI TI NATAŠA VERNA? In jaz bi rekla: JA SEVEDA. VERJAMEM V JEZUSA. In tam pristojni bi na to odvrnil: MA NEMOJ!

Zakaj?

Ker sem odličen primerek antivernice. Ne hodim k maši, preklinjam, šimfam čez Vatikan in njegove podanike, nisem popolnoma prepričana v božanskost Jezusa, od 10 zapovedi izpolnjujem bolj ali manj tiste, zaradi katerih greš lahko v zapor. Če jih ne izpolnjuješ.

Sem pa popolnoma prepričana, da je nekoč obstajal človek, ki so ga pribili na drevo, samo zato, ker je učil, da je treba imeti druge rad. No, mislim, da je drevo omenil Adams. Križ, drugače. Strašno fascinanten način kaznovanja.

Jezus mi je bil vedno všeč. Seveda upodobljen kot odrasel človek, ker je bil kot dojenček vedno malce predebel in rožnat. Zdel se mi je tak…roker. Drugačen.

Ko sem z odraščanjem pridobila na dojemanju estetike, se mi je zdel včasih preveč kičast. Sploh kakšne velike, otožne, kravjemodre oči so me odvračale. Nič kaj judovsko. Zaenkrat je na prvem mestu pri Jezusovih upodobitvah tipček iz Gibsonovega Pasijona. Hud. Res. Za pojest. Če ne bi bil tričetrt filma tako krvav kot tista vrsta šniclov, ki spravlja nas, vegetarijance, v depro.

V glavnem - čudno ali ne - že od malega se pogovarjam z Jezusom. Da to ni nič takega sem ugotovila, ko sem prebrala Don Camilla. Sem se pa hitro naučila, da je bolje, če to počnem v mislih. Ker… no, saj veste. Človek, ki se glasno pogovarja sam s sabo ne sodi več na lestvico pod oznako medium.

Jezus je do mene večinoma prijazen, duhovit, včasih pa tudi zarjovi. Ampak v skrajni situaciji. Največkrat debatirava zjutraj, ko pešačim v službo, za nazaj je že bolj kriza. Nekaj časa je bil užaljen, ker sem namesto pogovora z njim poslušala mp3. Zdelo se mu je, da so Arctic Monkeys slabo nadomestilo za boga. Ampak zdaj, ko imam polno glavo skrbi in zvrhan želodec tepcev, sva spet na frekvenci.

Trenutno me uči strpnosti in večkrat me opozori, da ubogim na duhu pa res ni treba dodatno najedat, ker imajo dovolj posla sami s sabo in svojimi fantomi. In naj za božjo voljo ne sodim pred. In naj se včasih ugriznem v jezik, zadiham, počakam in šele nato uporabim pravo kletvico. Kdor je bral Pullmana in His Dark Materials (tu se s Spoštovanim strinjava, da bi morali trilogijo uvesti kot domače branje v osnovni šoli) bi razumel, da imam Jezusa kot nekakšnega Pantalaimona. Ampak zdaj zvenim že preveč heretično, hehe.

Jaz in Jezus sva se zdavnaj odločila, da je ta naš svet lep. Da sicer živimo v hudem sranju, s stališča ekološke osveščenosti delamo samomor in da se koljemo med sabo samo zato, ker lahko. Ker zmoremo. Ampak, zmoremo pa tudi marsikaj več. Upam, da nisem zvenela osladno, ker bom sicer potisnila glavo v božično pečico.

Če ne drugega… se vidimo na Bložiču. Človek - to je bil oglas.

S ponižnostjo, ki je toliko zaželena (sploh pri ženskah), sem vedno imela težave. Verjetno je to posledica moje prirojene arogance (mogoče celo malo pridobljene), nadutosti in napihnjenega ega, ampak nekako se mi zdi, kot da bi imela na čelu napis: “Menipanebonobedensroupoglavi”. To je tudi zelo pogost stavek, ki mi prešinja možgane, ko se začne nekdo šopiriti in repenčiti in me komandirati. Ali se delati pametnega. Saj, če je nekdo upravičeno kritičen, ga spoštujem. Če pa samo poskuša biti pametnejši… huh… ne gre.

Pravzaprav sem se lotila pisanja tega prispevka že kakih petkrat. In vedno se je ustavilo pri tem, da sem začela obujati neprijeten spomin na Pokojnega, ki je nekoč rohnel name, češ da nisem ponižna. Ja, prav ta izraz je uporabil. Mogoče je to sprožila “južna strast”, ki jo nosi v genih (govorim iz prakse - nihče od bivših, ki so, hm, slovenci, ni uporabil fizične sile za dokazovanje svoje Resnice in sem pač sklepala od posamičnega k splošnemu in se v nadaljnem iskanju življenjskega sopotnika nekako orientirala na Hlapce. hehe. ne me ubit, nisem nacionalistka, le okus se mi je specializiral.).

V zadnjih dneh pa se ukvarjam bolj ali manj s krivico, ki se mi dogaja in obdelujem seznam možnih rešitev. Neprijetno, res. Zaradi tega slabo spim. Ko sem se potožila naši materi, mi je rekla, da to ni nič takega in da boleham za sindromom prevelike poštenosti. Neozdravljiva bolezen, ki povzroča poleg čiste vesti tudi kronično pomanjkanje denarja. Svetovala mi je, naj bom v prihodnje bolj previdna glede zaupanja ljudem. Hudič je, ker pri spoznavanju ljudi vedno štartam iz tega, da so DOBRI in POŠTENI. Ja, valda. In svizec…

Ker tudi na stara leta včasih poslušam našega maršala (mamo), sem se odločila, da bom postala nezaupljiva. Namerno. Začnem jutri.

IN NE ME JEBAT, NAJ MI SAMO ŠE EN REČE, DA SO LJUDJE, KI SO SPREJELI NEKAKŠNO VZHODNO FILOZOFIJO ZA LAJFSTAJL RAZSVETLJENI!

Ker to ne drži. Preverjeno. V lastni zaslepljenosti in večvrednostnem kompleksu so še večji Gnoji kot nerazsvetljeni. Vsaj tisti, ki jih jaz poznam. In seveda verjamem oziroma upam iz dna srca, da obstajajo tudi vzhodnofilozofsko živeči slovenci, ki ne škodujejo okolici. Če človek doma ne najde smisla, ga zaradi mene lahko tudi na Marsu, samo da ne najeda s tem okolici.

Oprostite, to o razsvetljenih je kar planilo na dan in razumem, da je brez konteksta rahlo čudaška izjava.

Mogoče bom še kdaj kakšno rekla na to temo.

Magnifico bi zaključil: …ampak drugače, vsaka čast!

Postala bom hladna, preračunljiva prasica.

PS Slika s strani Joga v vsakdanjem življenju. Tu sem pri objavi slike prvič pomislila, da me lahko kdo toži za avtorske. Nekateri razsvetljeni so namreč izredno navezani na materialna sredstva…Brrr…

Hehe, sem rekla, da ne bom objavljala svojih fotk…ja ja…sem rekla marsikaj…

Ti dve sončnični princesi sva jaz in Maxič. Fotkali sva se davnega 22.9.1994, ker je šlo za zelo pomemben dan.

Namreč - ta dan sva bili po dolgem času obe samski. Jaz sem en dan prej končala razmerje, ona pa ga je dan potem začela. Pa ni šlo za kakšen bizaren dogovor, ampak zgolj za naključje.

No, pravzaprav je bil ta dan namenjen rehabilitaciji moje nesrečne in rahlo mačkaste duše (čeprav sem bila jaz tista, ki je vedno puščala tipe, sem bila vseeno nekam žalostna po tem početju. vragsigavedi zakaj…)

Šli sva na sprehod do tržnice, kupili šop sončnic, našli kabino za fotkanje, se stlačili vanjo in se noro zabavali. Ostalo je nekaj fotk, ki jih imava vsaka nekaj časa. Zdaj so spet pri meni in zadnjič sem se odločila, da bom zadevo skenirala.

In zdaj je tak lep čas, da objavim ti dve princesi… Zakaj?

Ker verjamem v prijateljstvo. Ker si ne predstavljam, da bi nekoč pretrgala stike s to princeso ali pa s tatretjo, ki ponori, če jo kdo fotka.

In se mi zdi strašno fajn, ker vem, da me nekdo podpira in svetuje, ko se mi fuzla zaradi Spoštovanega, službe ali stališč (ki crkujejo in se rojevajo. hehe.)

Princesi na fotkah sta se fizično postarali in od 22.9.1994 preživeli marsikaj lepega, bridkega, pravljičnega, norega… Sem pa prepričana, da se jima bo čez kakih 10 let z enako lahkotnostjo uspelo stlačiti v kabino in se neusmiljeno režati in se fotkati in se imeti fajn.

Ker, posluši, draga moja - ljudje pridejo in gredo, pa če se na glavo postaviš. Prijatelji ostanejo, čeprav bi te kdaj ustrelili v koleno. In ne, nimaš še rojstnega dneva, le čas je pravi za ta zapisek. Ti že veš. Če ne veš, pa si izmisli, da veš.

Kako lušten tekst.

Bralci, oj bralci!

PONOVNO vljudno in od srca vabljeni jutri 9.11.2007 na mini festival »Odpiramo Podiramo in-formiramo«, v glavni dvorani Mladinskega kulturnega in socialnega centra v Kopru, kjer bo poleg vseh nastopajočih tudi ponovna otvoritev potujoče fotografske razstave ob zaključku projekta Validation of mentoring. Naslov razstave je v naslovu tega zapisa.

Zadeva štarta ob 17h, ko bom nekaj odkokodakala, po meni pa sledijo bolj zabavne stvari…in se nadaljujejo še v soboto.

Verjetno bo Barko še kakšno rekel…

Fotografije: Incognito design

Jaz ne bom nikoli FamFatal. Ali se reče FemFatal? Niti tega ne vem.

Včeraj me je Spoštovani spet impresioniral z izjavo, da je Drnačeva dobra baba.

Dialog (skoraj dobesedno):

N (tokrat nisem nič prežvekovala): “Kako misliš dobra?”

S (mislim, da je žulil temno laško): “Kaj kako mislim dobra?”

..kako sovražim njegova vprašanja na moja vprašanja… ali pa molk, ki traja dlje kot 5 sekund…

N: “Dobra po srcu?”

S: “Dobra pač. Enkrat smo nekaj skupaj delali. Dobro izgleda in dobro je bilo z njo delati.”

N: “Aha.”

…da ne bo pomote: Drnačeva se je za kratek čas prikazala med klikanjem tv programov in nekaj obračala čeljust na Piramidi in (rokonasrce) izgledala dokaj frišno v primerjavi s svojimi uvelimi in postaranimi nekdanjimi soplesalkami. Frišno in bleščeče. Sem omenila, da mi ni všeč? S svojo belolaso glavo in čudaškim premikanjem čeljusti in še bolj čudaškim okusom za moške. No go. Kakorkoli…

Izjave Spoštovanega mi dajo misliti. In kaže, da imam problem. Ker se ne najdem v njegovih merilih za fatalke (to je bila itak njegova bivša draga intelektualka, navdušena planinka in redna uživalka mehkih mamil, ki so jo verjetno naredila še bolj fatalno in ki ji je (bruh) kupoval plišaste živali. pa se mi zdi, da je imela nekaj denarja več kot jaz, pa še iz nobel familije je bila. bingo.) in niti v merilih za dobro babo.

JAZ SEM KAR V REDU.

Je djal.

IMAM PROBLEM, ANEDE?

Moja služba je čisti dolgčas v primerjavi z umetnicami, oblikovalkami, znanstvenicami in sploh in oh damami, o katerih se govori. Koliko je vredna ena socialka?!

Edina šansa bi bila, da zabredem v socialo toliko, da bom delila plašč z berači in darovala organe še za časa življenja. Potem me bodo beatificirali in bom nekoč, čez kakih 100 let, zrla s kakega oltarja skupaj s sv. Tošetom (mimogrede - zanima me, kako ga bodo upodabljali, če bo res nekoč svetnik. V oprijetih kavbojkah?)

In potem bi Spoštovani rekel: “Tisto tam je pa moja punca. Kar v redu, ne?”

IMAM PROBLEM. MOJ EGO TRENUTNO ČISTI VECEJE.

Včeraj sem dobila tole vabilo in ga z dovoljenjem pošiljateljice objavljam. Za vse tiste, ki štekajo, kako se Gojc počuti, če mu nenadoma izza leđa zarjove partizanski pevski zbor (in za ostale tudi, seveda):

8. november leta 1947 je prinesel marsikaj. Eden od drobcev tistega dne, ki ostaja del primorskega vsakdanjika, je časopis, ki ga soustvarjamo.Ob tej priložnosti te novinarji, člani Sindikata novinarjev Primorskih novic, vabimo na srečanje

Za Primorske novice - Žur solidarnosti

Tvoje družbe se bomo razveselili v novogoriški Mostovni

Protestno-zabavni program bomo začeli ob 20. uri, glasbo bosta točila Drago Mislej Mef in Rudi Bučar (in morda še kdo), ta večer pa bomo tudi javno predstavili odprto pismo direktorici Primorskih novic Suzani Zornada Vrabec.