Črno & rdeče

Fanfare. Naša ljuba foto razstava, katere paradni konj je Bogo¹ , ki je izjavil, da sem ga v tazadnje vabilo uokvirila kot v osmrtnico, v čast pa nam bo tudi slišati našo Xeno, ki bo odsvirala in odpela par domačih. Lojze pa bo recitiral. Bojda. Vsi tisti, ki boste prišli samo zaradi mene - zajeb. Ker bom žal v KP na dvodnevnem seminarju o podjetništvu. Pridite zaradi razstave in razstavljencev. Mogoče me boste videli pri ponpinu, ampak nič ne obljubim. Nejc ni vsemogočen.

Vabljeni na ogled razstave fotografij

OGLEDALO /THE MIRROR /ОГЛЕДАЛО/ OGLINDA /ΚΑΘΡΕΦΤΗΣ

29. 1. 2008 ob 10.30

Galerija Polje, psihiatrična klinika Ljubljana

Glasbeni program: kantavtorica Xenia Yus

Fotografije: Incognito design

Razstava je produkt evropskega projekta »Validation of Mentoring«

BG/05/C/F/TH-83300

Slovenski partnerji v projektu: Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Dobrovita plus d.o.o in ŠENT Slovensko združenje za duševno zdravje, v sodelovanju z društvom Kralji ulice

1. njegovo fotko mi blog poveča na tristotisoč in je ne morem objaviti [↩]

Začel se je moj zadnji dan dopusta.

Samo obskurna pamet si vzame pet dni lanskega dopusta z namenom pisanja poslovnega načrta in prebiranja dveh luštnih in poučnih knjižic o življenju na cesti.

Pokorno javljam, da sem v tem tednu opravila PP in “mali” CPP, v ponedeljek dobim evidenčni karton in potem bi lepo prosila vse, ki jih ravno ne muči depra in ki so našli v svojem življenju vsaj prašek smisla - ne zadržujte se na ljubljanskih voziščih.

Prihaja NATURAL BORN KILLER.

V mojem prejšnjem življenju se je nekaj let, skozi petke, ki sem jih prežurala, pojavljal Dule. Snela sem ga v Tiffanyju¹ nekega Silvestrovega, čeprav sem ga opazila že veliko prej. Ker je bil podoben I-ju.

I. me je sicer spominjal na Damjana, ki je bil neznansko podoben Daretu. V Dareta sem bila zatreskana nekje pri sedemnajstih.² Evolucijsko gledano je Dule nekakšna kopija Dareta, čeprav, če ju zdaj primerjam, si nista ne vem kako podobna, razen tega, da sta oba visoka in temnolasa. In se jima ime začne na D.

Kaj sem želela s tem povedati? Da imam tudi jaz očitno nek prototip sanjskega moškega. Čeprav so predstavniki mojih resnih zvez, vključno s Spoštovanim, oddaljeni od tega modela. Spoštovani je sicer dolg in suh, vendar ni temen. Zakaj je temu tako?

Zakaj imamo sanjske moške in zakaj potem nismo z njimi?

Glede mojega modela: opazila sem, da imajo visoki temni moški radi bež babe, o katerih sem nekoč že žolčno in obširno pisala. A bi potemtakem sama morala imeti bež tipa? Hm. Še boljše vprašanje bi bilo, zakaj potemtakem nisem nikoli “shodila” s sanjskim moškim…

Zakaj torej nisem začela razmerja z Duletom?

Ker bi se pobila. Zanimiva sva si bila samo ob petkih, ko sva v paralelnem vesolju sproščala temne sile in se mučila in psovala in se lepila eden na drugega. Čeprav moram priznati - bil je do sedaj en in edini, ob katerem sem doživela Moment.

Nekoč v Channelu 0, v meglicah nevemčesa in v hudi gneči, na nek popolnoma brezvezen sentiš, sem zarila nos v njegovo jakno in obtičala. On mi je nekaj šaril po laseh (takrat še dolgih in zanj zelo fascinantnih). In takrat se je zgodilo nekaj, kar bi izredno težko opisala… tak Moment. Kar naenkrat se je vse pospravilo, uredilo, vesolja so skočila v božji okvir, vsa kolesca so se zavrtela… Vse je bilo prav. Bilo je kakih trideset popolnoma idealnih sekund. Ko sem se nato odmaknila in ga pogledala, se mi je zazdelo, da sem pravkar doživela nekaj neponovljivega. In res je bilo. Zaenkrat. V mojem kratkem življenju.

Upam, da je še živ in da si je končno našel žensko. Mislim, da ne čaka name, haha! Čeprav bi ga bilo zanimivo videti… po dveh letih in pol…

Vem, da bi me stisnilo v želodcu, četudi mi na kraj pameti ne pade, da bi bila še s kom drugim kot s Spoštovanim. Vendar del mojih možganov tega ne ve in še vedno reagira na velike črne zverine.

Hecna stvar, ti možgani…

1. ne, ni gej. le takrat je bil tam tak sproščen režim in smo lahko žurali vsespolno [↩]
2. malce bizarno je to, da je Dare bratranec mojega svaka. svak je bil takrat star 4 leta in nisem vedela, da bo moj svak. [↩]

Danes, ko postajam pionir…

Ne, ni dober začetek.

Danes, ko sem ob 8.45 zapuščala glavno NLB, sem se počutila kot tazadnji Strojan. Pa še on se verjetno počuti malo bolje.

Šla sem žicat kredit. Ker se je zgodilo, da je zadnjih par mesecev ušiv osebni dohodek preživljal dva človeka in precej neodgovorno sem se vpisala na tečaj cpp. Zelo neodgovorno. Z mastercardom. Neprecenljivo.

Lepa blond prijazna gospa je izračunavala vse žive možnosti, jaz pa sem vedno bolj lezla pod mizo. Bili sta dve veličastni opciji:

1. Kredit brez zavarovanja.

2. Kredit z zavarovanjem.

Rezultat kredita brez zavarovanja (enega že odplačujem, imam še kakih 400 €, ki sem jih želela z novim, tavelikim poplačati): nič ne bo, ker sem neresna odplačnica, ker mi je v zadnjih treh mesecih uspelo zamuditi par obrokov. Ti, ti ti.

Rezultat kredita z zavarovanjem - super truper, ampak, gospa, a imate pogodbo za nedoločen čas? Neeeee, seveda neeee. Kdo jo pa še ima?!

Lepa blond gospa je žalostno zmajala z glavo: “Zelo mi je žal.”

Meni tudi. Ko sem hodila od banke do službe, sem celo pot psovala (v mislih) in stiskala pesti (v žepih, da ne bi izgledala čisti psiho).

Tako da… IŠČEM MOŽNOST POPOLDANSKEGA ZASLUŽKA!

Kaj znam:

1. Gospodinjska dela - čiščenje, likanje, kuhanje. V nulo.

2. Tajniška dela - še kar hitro tipkam in nekako obvladam slovenski jezik. Pa še kaj bi se našlo, le da ne vem, kaj bi s tako osebo popoldne.

3. Ostalo:

- imam še en poklic¹ (požegnan iz gospodarske zbornice in svetovnega združenja refleksoterapevtov) refleksoterapevt na stopalih. Podplatke vam profesionalno zmasiram za borih 20 €, s tem, da pridem na dom, ker doma nimam prostora za to dejavnost. S Spoštovanim imava eno sobo.

- lahko sem zabavna družba upokojencev. Naslednji teden bom celo naredila izpit za prvo pomoč in včeraj sem Ančki zelo profesionalno lomila rebra. In ji pihala v pljuča.

- ne vem, kaj še.

S čim se NE UKVARJAM:

- s kakršnokoli kriminalno dejavnostjo. Čeprav je lahek zaslužek, ampak bi imela strašno slabo vest.

- z varuštvom. Imam rada mulčke, ampak preslabo je plačano.

- s prodajo organov. Ledvici sta zanič, roženici še potrebujem.

Drugega se ne spomnim ta moment.

Da ne bi kdo mislil, da imam bajno plačo in gre za strašno preseravanje, objavljam par žalostnih podatkov (iz plačilne liste):

Plača: 595,27 €²

Prevoz, prehrana: 115,80 € =

711, o7 €

No, potem dobim še enkrat mesečno avtorski honorar za sodelovanje s PN: okrog 90 €, skupaj 801, 07 €.

Z osemsto evri moram plačati 500 € za bivanje (najemnina + stroški), zavarovanje, telefon, obrok kredita 65 €. Ah, sevede, pa hrano zame in Spoštovanega, ki ima trenuten izpad dohodkov (zaradi neplačnikov, nerednih plačnikov in ne vem še česa).

Koliko še ostane velikim?

Je zdaj bolj jasno, zakaj potrebujem popoldansko službo?

Popolnoma resno, prosim, če kdo ve za kako možnost, naj mi sporoči. Hvala.

PS. Svak, ki me redno bere: Če boš karkoli od tega omenil tašči, ti bom odrezala ušesa. Sister tudi. Resno.

1. poleg sedanje službe, seveda [↩]
2. za vse, ki bi radi povezali cifro s stopnjo izobrazbe: 7. stopnja. sociala ni šala [↩]

Priznam, da obstaja del moje persone, ki je trivialen, plehek in rumen. Tu je dokončno ugotovil in potrdil tudi Spoštovani, ki se je včeraj užaljeno odstranil iz postelje, kjer sem podhlajena¹ navdušeno spremljala hudobno Bo Derek, ki se za svojih 75 let odlično drži in luštkano Michelle, ki jo želi ena takisto hudobna žnablasta latinoska odstraniti iz obličja zemlje.

V glavnem, Spoštovani je zgroženo vprašal, zakaj raje ne gledam diskaverija ali nešnl điogrefik ali vsaj BBCja. Pa sem mu lepo povedala, da je zamudil vlak, če je slučajno hotel dr., mag. ali podobno titulirane intelektualke, ki ne samo, da gledajo znanstvene in art programe, ampak tudi v nulo kapirajo delovanje tv škatle in prenos slike in zvoka po zraku.

Ker jaz to biti ne. Fuj.

Moj rumeno² trivialni kos možganov skrbi, da si kupujem dve ženski reviji in ju potem ves mesec počasi seciram, ko zjutraj sedim na sekretu, da poznam nekaj osnovnih mesečnih tračev holivudskih ljubljencev (slovenskih žal ne toliko. še zdaj ne vem, kdo je petra slapar), da približno vem, kakšne frizure so in in da si odpočijem živce ob gledanju preprostih tv nanizank. Poleg Modne hiše, ki je, roko na srce, niti ne spremljam redno, gledam zelo zelo redno Heroes in Prison break. To dvoje gleda tudi Spoštovani, čeprav vedno z izgovorom, da se mi pač prilagaja, kar ponovi večkrat in z obilno užaljenostjo. Čeprav ga vidim, kako uživa, hehe.

Bah.

Pravzaprav se mi zdi, da sem o tem že nekoč pisala, pa ne vem kje. Mogoče se trivialna kuga širi še na znanstveni del možganov.

Iz zapisanega lahko zaključim, da se, glede na svoje precej ponavljajoče reakcije, počutim ogroženo pred intelektualkami. Ali pa, da sem si ustvarila sliko idealne ženske za Spoštovanega in se potem iz čiste hudobije trudim, da jaz niti približno ne bi bila takšna.

Ker sem hudobna. Res. Sem tudi že večkrat omenila, pa vsi nekaj zmahujejo z roko in dejdejdejtiparesne…Vprašajte Sister.

There’s always a but.

Ja. Hudobna sem zato, ker je to krasno varovalo pred overdozo empatije. Izučilo me je (izkušnje.veliko izkušenj.), da moram empatijo dozirati pravilno in zmerno. Tudi hudobijo doziram pravilno in zmerno in v njej bolj uživam kot v empatiji. Kar ni lepo. In je mogoče povezano z rumenokužnim predelom možganov. Kakorkoli…

enkrat bom morala pretepst in hudo ponižat kakšno intelektualko in vse to posnet na kamero. Lahko pa jo samo napijem in posnamem na kamero. Ker, hehe, pijane intelektualke so pa nekaj boljšega. Še vilinska bitja jim niso kos.

Dedek mraz, prinesi mi kamero. Sem bila pridna.

Vir

1. zaradi izleta po gorenjskih grapah in klečanja na ledeni zemlji [↩]
2. kar je noro zanimivo, je to, da je rumena ena od barv, ki jih ne maram. [↩]