Črno & rdeče

Ta oseba me je namreč včeraj štirikrat, da, prav ste slišali, štirikrat, vlekla čez cesto na mestu, kjer NI prehoda za pešce, kjer je zelo prometno področje in tako s svojim balkanskim temperamentom ogrozila moje šibko zdravje. Sploh pri tretjem poskusu, ko sem imela dvakrat predrto žilo in gnusen rumen elastičen povoj okrog komolca. Sramota! Sramota!

Naslov posta je marketinški prijem.

Skratka, če je kdo med 200 osebami včeraj popoldne na Zavodu za transfuzijo opazil dve rezgetajoči osebi ženskega spola - eno blond, ki je najprej zapela skoraj celo kitico Oljsko goro tiha noč pokriva in malo kasneje precej glasno komentirala tam prisotni moški živelj in eno temno, ki je tudi precej glasno razpredala o Ernestu in ribah - to sva bili midve, ena polovična Albanka in ena baje cela Slovenka, ki sta se šli vpisat v register darovalcev kostnega mozga.

Verjetno sva bili tudi edini, ki sta se malce dlje zadržali v prostoru za odvzem krvi - jaz zato, ker mi medicinski brat ni našel žile in me je vsled tega besno luknjal, Katro je pa zalila bledica in jo je sestra malce polegla.

Lepo je bilo videti toliko ljudi dobre volje na kupu in upam, da je akcija izpolnila svoj namen in da bomo lahko res nekoč postali darovalci.

Srečno tudi organizatorjema in držim pesti za hčerko!

Ah, petek!

Naslov ne namiguje na nič. Trenutna zataknjena pesem je, kako brezveze, Zvončkiintrobentice. Ko sem prej v zimski jakni brzela po mestu, mi je po dolgem času postalo vroče. Se pravi, da bo kmalu 30 stopinj in življenje se bo vrnilo v moje stare obložene žile. Jupijejah!

Zadnjič me je Tanko spravil na rob solz, ob Simoninem posvetilu pokojnemu Drnovšku pa me je toplo spreletelo… odšel je še en čudak. Čudak, ki ga raja preprosto ni skapirala in se ji je njegovo dojemanje duhovnosti zdelo kot nekakšna veleizdaja. Res…težko je biti čudak in vztrajati v tem.

Svet si želi sivine. Svet ima dve opciji: prav in narobe. Svet raje ne odpušča, ker je treba vsak greh kaznovati.

Drnovšek je v zadnjem zapisu uporabil dve besedi: mir in dobrota. Huh. Kaj je že to?

Eh, brezveze, sploh nisem hotela pisati o JD, čeprav je dan žalovanja in nekatere debilne radijske postaje vrtijo retardirane popevke in vmes posnete izjave mimoidočih o pokojnem. Če bi za en dan crknile, ne bi bilo velike škode.

Je pa lep dan za žalovanje - topel in sončen. V vsakem žalovanju bi moralo biti nekaj upanja za preživele. Saj bomo vse škripnili, nič bat, ampak, kaj ko bi se pred smrtjo imeli vsaj malo radi, radi, radi? Ja, seveda. Kdo bo pa potem šinfal čez Albance, Srbe, geje, norce, cigane in ostale?!

Se smeje Drnovšek od nekje…

Pa je napočil začetek konca mojega voznega devištva. Pa smo ga danes žgali po poligonu in vozili slalom in osmice in prestavljali v prvo in drugo. Ha!

Štojs! Čez par mesecev si bova zrla strumno v oči in si bova enaka!

Če smem pripomnit: vožnja avtomobila pri meni deluje izredno antidepresivno. Tisočkrat boglonaj sedni, ki mi je zrihtala ta čudež božji od inštruktorja (od težke fascinacije nad njim sem ob odhodu pozabila šal v avtu) in pa lastni pameti, da sem se lotila tega zalogaja.

Avtu je ime Seat. Mislim, da je bosanc.

Bi pa še omenila, da gre pri vsem skupaj za kakšno božje maslo. Bog se je verjetno zadnje čase dlje zadrževal v najinem bivališču, ker je glasbeni okus Spoštovanega prešaltal na gospele in sosedje so zdaj že prepričani, da imamo na obisku najmanj tri debele pojoče črnke.

Faith is the victory! Faith is the victory!
O glorious victory, that overcomes the world.

Ok, priznam, da imam slabe živce in da sem neznansko nepotrpežljiva.

Ampak že ves teden vsaj enkrat dnevno nekje zasledim omenjeno literarno delo, ki je po mojem mnenju stokrat precenjeno. Ki ga nikakor ne bi priporočala najstniški hčeri v branje in luščenje življenjskih resnic in vodil.

Ali pa sem na nekaterih področjih res tako neizobražena kot pravi moj Spoštovani. Ta njegova pripombica bi si sicer zaslužila posebno obravnavo, daljšo in žolčno, pa sem se odločila, da bom take stvari prihranjala raje za sedem bogatih let, ker, bogami, zdi se mi, da sem v precej sušnem obdobju.

Vrnimo se k literarnemu delu, ki boža nežne dušice romantikov in ljubečih, s cukrom posutih odraslih Bambijev, ki priporočajo v branje razno “kurja juha literaturo”.

Aha, še to: vedno sem se izogibala knjig, ki so mi jih priporočali močno, pa tudi vsaj delno “razsvetljeni” in v višje sfere zazrti osebki, oblečeni v plahutajoče orientalske cunjice in zaudarjajoči po pačuliju.¹ Nekoč sem po nesreči vzela čuvenog Castanedo na morje in skoraj umrla od dolgega časa. Pač. Sem že omenila, da sem plehka? No to moje zavzeto nasprotovanje priporočenim knjigam sem z leti omilila, sploh pa, ko je izšel Harry Potter. Jebiga. Včasih se prodam.

Skratka: nikoli in nikdar nisem prebavila Malega princa. Vedno sem imela pred očmi nekega razvajenega mulca, ki je konstantno najedal napol crknjenemu pilotu v puščavi, ki je bil itak munjen zaradi dehidracije, potem pa se je še nekaj svaljkal (mulc) po nekakšnih asteroidih, še vedno konstantno najedal tam prebivajočim, konca knjige pa nekako nisem skapirala. Vmes je bila omenjena še govoreča vrtnica, govoreča lisica in dva magična stavka, ki sta babam obračala gate: “Bistvo je očem nevidno. Kdor hoče gledati, mora gledati s srcem.”

Ma nemoj. In?

Če bi se avtor držal povedanega, bi razvajeni, napihnjeni mulc priskrbel pilotu osnovno oskrbo, ne pa težil, naj mu nariše jebeno ovco.²

V tem je ves keč gledanja s srcem. A je bolj pomembna vrtnica, lisica ali dehidrirani pilot?³

Ja, ja saj vem, bistva knjige sploh nisem zadela, uporabljene so metafore, ali kako se že reče temu, pilota so (v resnični zgodbi) rešili,⁴ mulac, rože, lisice in ostali akterji so bili halucinacije…blabla…

Ni me prepričal. Res ne. Nekaj, kar se ne sklada z mojim preprostim značajem.

Seveda obstajajo knjige, ki so me kdaj stisnile v grlu in me tudi nekaj časa krepko držale, od pravljic, do knjig za odrasle. Tega pa nisem zmogla prebaviti. In je vrag, če prfoks pri domačem branju pričakuje nekakšno masleno razpravo o nepojmljivi ljubezni med vrtnico in smrkavcem.

Ampak… A ni žalostno, da morajo nekateri najprej nekje prebrati, kakšno je “pravo” gledanje?

Vir

1. res je, pačuli mi obupno smrdi. [↩]
2. hehe, najprej sem porabila kar nekaj časa, da sem izvedela, kaj zavraga je “bacek”. čeprav je rodni kraj ovčjerejsko zelo razvit. [↩]
3. mogoče sem še malo pod vplivom opravljenega izpita prve pomoči [↩]
4. čeprav se je vsled maničnega navdušenja nad letenjem po zakotnih predelih menda še enkrat dokončno raztreščil [↩]

Jutri grem v Udine, ijaijaoooooo, swak me bo vrgel iz avta na italijanski avtocesti, ker bom celo pot prepevala.

Že danes pa se bo v mojem življenju zgodila prelomnica, ker grem prvič v življenju laufat. Prostovoljno. Šolska telovadba in beg pred pasjimi zverinami tu nista vključena. In ne, ne gre za prakticiranje zdravega in fit življenja. Gre za stavo z direktorjem, ki je nekega januarskega dne izustil magične besede: STAVIM, DA SI NE UPAŠ…

Ja. Magične besede za egotripašico, ki je prepričana v vsemogočnost človeških sposobnosti. Sprejela sem stavo, da bom vsak četrtek v februarju šla laufat s sodelavko, ki je bila priča stavi. Februar je kratek in mislim, da ne bom spustila duše. Ampak pustimo se presenetiti.

Začelo se je moje leto, leto podgane, pridne in iznajdljive živali, ki je lahko z enim ušivim bacilom pomorila pol Evrope. Ne, to ne bo moja letošnja motivacija. Za pomore skrbijo pijani devetnajstletniki na cesti. Mimogrede - 18.2. popoldne se začne moja uvertura v seznanjanje z asfaltom. Čudeži se bodo dogajali in mogoče bo vsled tega nekje zaplahutal metulj s krilci. Kaos se bo uradno pričel!

Ko takole prebiram vesoljno blogovje, se sama sebi včasih zazdim strašno plehka. Površna, površinska, jebiveterska in puhla. Pišem samo o sebi, pa še to ne odkrivam nekih strašnih skrivnosti. Hehe, če smo že pri skrivnostih…no saj ni nič takega, ampak…bom delila:

Nekega jutra, nekje na Sejšelih, okrog osmih zjutraj, ko sem si natočila prvi kozarec martinija…

Ne, se ne zajebavam. Res sem bila tam, res sem se vsak dan nacejala z martinijem, ker je bil kupljen na letališču, v akciji, bila sem pretežno slabe volje in od srca sem občudovala pet komunalk, ki so vsak dan okrog devetih začele pometati plažo, zeloooooo počaaaaaaasi, vmes so klepetale, se smejale in nasploh kazale znake, da se na delovnem mestu odlično počutijo.

…tisti trenutek sem se zazrla v svojo desno roko, natančneje ramo in opazila nekaj strašljivo nenavadnega. Iz rame mi je rasla vsaj 5 cm. dolga blond dlaka. Prisežem. Majkemi.

Moja prva pomisel je bila: “To je znamenje.” Nekaj se bo zgodilo.”

No, saj se je. Čez en mesec sem končala petletno razmerje. Dlaka je še malo zrastla, potem sem jo pa nekje izgubila. Verjetno se je po nesreči izpulila.

Eto, to je to. Razkrila sem eno najglobjih skrivnosti. V resnici sem alien. Ali pa sem bila mogoče malce uročena.

Če sem v resnici alien, se bo razkrilo dne 28.2.2008, ko se bom pridružila veseli druščini darovalcev.

Sem jaz eno pestro človeško bitje…še pol ure in grem laufat…aja, pa spet me počasi grabi depra in vsaj dvakrat dnevno pomislim na samomor.

Ampak…

Vir

Lesi se vrača. Preživela je pester teden in ob tem ji je uspelo ostati pri dobrem dušnem in fizičnem zdravju.

Ponedeljek:

Dopoldan preživela na socialni zbornici, kjer mi je prijazna svetovalka naštela vsa suhoparna jajca od zakonov, ki jih bom morala preštudirati za izpit iz socialnega varstva. Za sodelavca, seveda. Ker ubogi teologi potrebujemo podiplomca, če hočemo postati delavci. Od oka - osem let študija. To sta natančno dve končani fakulteti za socialno delo. Ah. Ne bi o tem. Zaboli v želodcu. Mali plus je v tem, da se izpitni material za sodelavca precej razredči in da me čaka le kakih 20 strani seminarske in vprašanja iz zakona o socialnem varstvu. Bruhelj mali.

Popoldne sem pomagala ID obešati Ogledalo in ponovno ugotovila, da nimam v glavi vgrajene vaservage in da bi bil svet izredno nesimetričen, če bi ga slučajno jaz ustvarila. Jebiga. Nismo vsi za vse. Ko so se zbrali še Luka in popinovci, smo počakali na fotkanje in izjavljanje in šli v Brunarco na zasluženo kafe.

Zvečer sem meditirala na temo potovanje v Koper. Zmogla oprati lase in ugotoviti, da spet furam imiđ merjasca vendar v bistvu nimam energije za otrebitev odvečnih dlak. Padla v posteljo in sanjala, da sem ustanovila varno hišo za baby aliene¹ in jih pospravljala spat. Sem že omenila, da sem nekoč kandidirala za svetovalko v varni hiši? Kot teologinja sem na razgovoru dobila še par dodatnih vprašanj, npr. kaj menim o splavu, kaj menim o homoseksualcih, kaj menim o pripadnikih drugih nacij… Ker sem v izpraševalko samo presenečeno bolščala, mi je razložila, da morajo teologe posebej povprašati o teh zadevah, ker se je izkazalo, da s(m)o strašno nestrpni. Ja, ljubica, vsak dan prebutam nekaj pedrov, vozim bosance nazaj v domovino, ženske, ki so splavile pa zapiram v kevder! Seveda nisem dobila službe, pa tudi bognedaj, da bi kasirala šefico, ki ne mara teologov. Brr.

Torek in sreda:

Ob 6.30 bila vkrcana na avtobus za Koper, obdana z rahlo depro in hkrati veselim pričakovanjem obiska morja, male šole podjetništva in Maksi. Predavanja so bila luštna, možgani so mi obratovali v smeri podjetništva, spoznala sem nekaj simpatičnih ljudi in popoldne in zvečer preživela v babjih pogovorih in dobri hrani. V sredo na zadnjem predavanju pa so se mi sploh odprla nebesa, ko je v predavalnico vstopila kopija Suggsa, v očarljivem sivem gvantu in povzročila, da se mi je v naslednje pol ure v glavi odvrtel venček Madnessov. It must be love.

Iz torka na sredo sem sanjala, da je naš stari naredil samomor z električnim tokom in jaz sem potem ravnala točno po postopkih, ki so bili omenjeni v knjigi za prvo pomoč. Profesionalka. Naš stari, mimogrede, je izredno živ, ampak tudi on v rahli depri, ker se končuje njegova najljubša telenovela Neukrotljivo srce. Po dvestotih delih je bil res že skrajni čas in Cristal je že itak pobila tričetrt igralske zasedbe. Omojbog, zakaj moram to vedeti?!

Četrtek:

Dopoldne preživela na Molu, popoldne pa sem odblejala nekaj življenjskih resnic prijetni dečvi iz Dnevnika, ki se je odločila uporabiti mojo malenkost za intervju. Fotografu sem rekla, da je moj edini pogoj za objavo fotografij ta, da me naredi lepo. Nekaj se je režal. Spet bo moje utrujeno obličje, kjer piše z velikimi črkami: NI BILA NA DOPUSTU ŽE DVE LETI! obkrožilo zemljo slovensko in prestrašilo peščico otrok, ki še predstavljajo upanje za narod. Mimogrede - to, da ne morem imeti potomstva se mi ne zdi ravno veliko prekletstvo. Ob sobotnem čiščenju sem namreč ugotovila, da je špajz občutno premajhen za zibelko. In kdo mi garantira, da bodo moji mikro sisi proizvajali mlečne izdelke, ki bi bili edini vir potomčeve prehrane? A?

Petek:

Kao dopust. Kao zato, ker je bil res vpisan kot dopust, vendar takšen, da sem se ob 6h zjutraj vkrcala na bus za Postojno in šla na obisk k princu Rudolfu, mojemu omiljenemu in edinemu zobarju. Ko mi je v nenormalno dolg kanal vtaknil nekakšno zdravilno polnilo in me naročil čez tri tedne, je ponovno omenil, da bi mi rad zamenjal sprednje zobe.² Rekla sem mu, naj mi naredi predračun in se je izkazalo, da bi morala žrtvovati nekje do 400 € za tri porcelanaste stvore. Ker sem zobna socialka. Haha, končno ena milost božja! Sem rekla, da bom premislila. Rudolf je velik estet in dela zelo lepe umetne zobe. Čeprav me je popadel smeh, ko sem si predstavljala svoj novi Nathan Petrelli nasmeh…

Popoldne smo se s Sister in Swakom odpravili v LJ in v srednje velik shopping. In potem se je zgodila višnja na šlagu celega tedna: KUPILA SEM MIKSER. MOJ PRVI MIKSER V ŽIVLJENJU! NAJLEPŠI MIKSER NA SVETU!

Sobota:

Miksala.

Nedelja:

Miksala. Ne, se hecam. Ni bilo več kaj miksati.

Malce Gigerja.

1. Gigerjevske, prosim. [↩]
2. ki so mrtvi in temnejši od ostalih [↩]