Črno & rdeče

Udeležila sem se luštne poroke. Možila se je bivša cimra. Bilo je veliko znanih in neznanih, veselilo me je pa predvsem naslednje:

• da med 150 ljudmi ni bilo niti enega slinastega pijanca, ki bi se valjal po tleh ali najedal s tipično pijanskimi govori.
• da ni bilo bedastih igric in čudaških izročil, kjer gre bolj kot ne za mučenje svežih poročencev. Ali pa moja pamet to tako dojema.
• da band ni pretiraval z debilno glasbo.
• da je bilo tudi dvema vegetarijancema omogočeno normalno hranjenje. In to v Prekmurju. HVALA!
• da sem končno spoznala normalnega dr. znanosti. Hvala Alahu, še obstajajo!

Ok, verjetno je bil še kakšen razlog za veselje. No, župnik je bil malo zoprn, ampak na take stvari je treba računati. Čeprav je marsikomu dvignil pritisk, ko je na pogostitivi, ko je bilo vsega cerkvenega že davno konec, pred začetkom hranjenja pozval vse prisotne k molitvi. WTF?! Seveda ga ni zanimalo, če je med gosti tudi pripadnik kakšne druge vere, prepričanja ali pa nekdo, ki mu enostavno ni do žebranja. Pač. Nekateri, malce bolj ubogi v duhu, ne zmorejo ločiti med cerkvenim in posvetnim. Naj mu bo.

Ampak… point te pisarije je v tem, da moja oseba nekako ne paše v take radostne priložnosti. Že fizionomijo imam takšno, da sem bolj kot ne parti brejker. Ker se ne morem prijazno držati na komando. Ne gre. Niti pod razno. Če sem utrujena, izgledam utrujeno. Če sem slabe volje, izgledam kot plačani morilec. In ne vem zakaj bi potem z nekim okamenelim nasmehom kimala in govorila bedarije, če mi ni do tega. Če mi ni do plesanja, me živ krst ne pripravi do tega. In če folk tega ne skapira - njihov problem! Ampak na tej poroki ni bilo težav, ker so me taglavni akterji poznali že od prej. Tako da ni bilo veliko pripomb na moje vztrajno sedenje in posledično nalivanje z odličnim belim vinom, ki ga sicer ne prenesem.

Zato sem nekako zaključila, da sem glede svečanih dogodkov bolj pogrebni tip. Na pogrebih se ne izvaja raznih skečev in tradicionalnih bedarij, pijance se hitro pospravi, ker ne spadajo na dogodek in kar je najbolj pomembno: NI SE TREBA PRETVARJATI, DA SI SREČEN, PRIJAZEN IN KRONIČNO DOBRE VOLJE. Moj fris definitivno paše na vsak pogreb.

Če se bo dalo, se bom v prihodnje izogibala porok, ker mi tudi kot institucija niso blizu. Pogrebov pa bo vse več, ker nismo več najmlajši. In mrtvim je po moje res vseeno, kdo ujame ikebano, če jo veter slučajno odpihne s truge…

Dogodki in odmevi zadnjih dni:

• Predstava na Metelkovi na veliki petek je bila čisti poden - umetnica se ni uspela manifestirati kot ljubimka, ker se ni želel nihče dol dati z njo. Tako to gre, seveda, če potalaš vabila prijateljem igralcem in par zunanjim, narediš predstavo ob 21h, ko so vsi še 100% trezni in potem kasiraš samo objemčke, poljubčke in božanje prijateljev igralcev, namesto, da bi privršal popolni neznanec in te radostno nategnil¹. V čem je torej keč? Pa še to - gospodična ni bila niti malo apetitlih. Nekatere ženske zelo dobro nosijo svoj špeh, dotična pa ne. Res ne. Ok, no, bilo je zastonj, čeprav mi je pet ljudi konstantno puhalo cigaretni dim pod nos. Jebiga, malo se mi pozna, da ne kadim več…

• Našla sem še eno žensko osebo, ki mi gre blazno na jetra, pa ne vem točno zakaj. To je tista baba, ki igra bivšo punco od Đonija iz The Dead Zone. Če ne bi bilo nje, bi lahko nadaljevanko spremljala z navdušenjem, tako pa mi gre ves čas malo na kozlanje. Eh, brezveze.

• Velika noč je minila brez večjih posledic, razen rahle overdoze cukra. Kar je logično, če ne konzumiraš sladkih stvari 40 dni prej. Tudi preživeli v Andih so se potem, ko so se vrnili domov, nagravžno zredili.

• Umetni nohti vztrajajo. Še vedno niso užitni, tudi če so namazani s čokolado. Še je pravica na tem svetu.

• Jutri imam strokovni izpit iz socialnega varstva za SOdelavca. Upam, da mi rata, seminarska je ljubka, zakoni pa za bruhat. Ampak, kaj češ, le tako se lahko malce približam njihovim veličanstvom socialnim delavcem. Čeprav so nekateri polpismeni. Razen naše Katre, ki spada v naslednjo točko.

• Jutri ponavljamo vajo v Povodnemmožu: upam, da se zberemo stara garda, tema debate bo Okostnjaki v omari in ostale analne zadeve, šimfanje in mečkanje pod mizo. Vljudno vabljeni, prireditev se začne ob 16.30.

Ok, grem se prehranjevat z redilnimi zadevami in brati zakone.

Tu je slika žene, ki bi jo povaljala z valjarjem za valjanje peska na balinc placu:

1. kot si je gospodična nekako predstavljala in mogoče celo upala [↩]

Jojmene! Bambi, ki že par let drgne na vižo devet milijonov biciklov v Pekingu, se oglaša v Sloveniji. Zakaj?! Zakaj je temu tako?!

Pa pojdimo še k pozitivnim novicam tedna:

• prebrala sem tazadnjega Herija Poterja (že prejšnjo nedeljo - bil je maraton). Raus je good guy. Kul. Epilog pa za kozlat.
• napisala sem ljubko seminarsko za socialno zbornico.
• dala sem si narediti nohte. Ja, šla sem po bližnjici. Za vse grizce - plastika ni užitna!
• v petek grem na eno skrajno odbito predstavo v Gromko. Žal se gre samo z vabilom, tako da - nevabljeni!
• v petek se bo princ Rudolf lotil zdravljenja zoba, ki se imenuje Enojka Desno Zgoraj. Pozitivna novica? Sevede. Orbiti se nezadržno približujejo…
• Človek me je spomnil na Srečkota, ki bi danes praznoval rojstni dan.

Eh, brezveze. Moje življenje je trenutno v zelo dolgočasni fazi. Mogoče bi morala začeti za hobi streljati Bambije.

A veste kako se smešno sliši, če rečeš prodajalki kruha: “Eno Čebulno Čabato, Če mi jo lahko prerežete, prosim!”

Fak no… meni se je in sem se sama sebi začela režati, reva kruhova pa niti ne. Pa se ji nisem lotila razlagati, da ima ta stavek čisto preveč Čjev. Je šlo za situacijsko komiko.

Nikoli ne bom pozabila, kako sva se s Sister režali, ko sem ji želela povedati vic (tak grd, no) in sem začela:

“Ti povem en vic od koncentrancijskega taborišča? Ok. Dva Žida sta se skrila za metlo…”

In potem sem umolknila, ker sem ugotovila, da mi je zmanjkalo štorije. Zmanjkalo pa zato, ker sem povedala na samem začetku konec vica. Po nekaj sekundnem osuplem molku sem pogledala Sister in naslednje pol ure sva se valjali od smeha. Bojda je bila moja interpretacija vrhunska.

Kaj sem želela povedati?

Da sem očitno nadarjena za situacijsko komiko. Da jo bo treba krepko uporabljati v soboto, ko bom na vrhunsko nori dekliščini. Same babe, same stare borke, ki so držale pokonci staro dvojko in enko v Rožni dolini… Reunion, skratka.

Reni se ženi.

Bolj pravilno - moži, ampak tako se lepše rima.

Drugače pa nič novega, Spoštovani je zaprt v nekem rudniku in ga pogrešam, v službi imamo novo sodelavko, ki mi je všeč, zunaj je 15 stopinj, v pisarni 30, sem kraljica križišč - inštruktor me pretežno hvali, čeprav je vseeno kritičnega pogleda, razmišljam, da bi si dala narediti nohte in, huh, ptički se gonijo.

Pa spet se dobim s persono non grato jutri na kafetu in upam, da bo prišla tudi divja zver. Vedno sem imela rada adpadnike! Za vse, ki bi radi prišli na ogled treh gracij: vstopnina bo 1 €, ker bo persona non grata prišla na kant zaradi nekontrolirane uporabe psovk v dialogu z nekaterimi. Se bom vzdržala komentarja, ker me vse skupaj preveč zabava, da bi bila objektivna.

Ninđa mi je včeraj poslala mail z vabilom na otvoritev Rdečih zor, kjer bo ob 19.00 spoštovana gospa Svetlana Makarovič interpretirala pravljico o Rdeči kapici. Seveda grem. Bom pa krepko razmislila, če bom ostala še na pripovedovalskem večeru, ker bo bojda nastopala moja neomiljena miš. Zakaj bi si kvarila zdravje po nepotrebnem.

Če koga zanima moje dušno zdravje: vse pod kontrolo.

fizično zdravje: kar gre.

vreme v rodnem kraju: satansko piha.

vreme v začasnem bivališču (če je 15 let začasno): brezveze ablačno in mraz.

stanje Spoštovanega: okreval po zvinu noge, prebolel izgubo las in si zrihtal dober biznis. srečen skratka.

Luna je v vodnarju. DANES NI DAN ZA ROMANTIKO!

vir

Slovesno oznanilo:

Z današnjim dnem uvajam novo rubriko Naj odloži žlico. Ker se je teh rojstnodnevnih in obletničnih modelov nabralo že lep kupček in si zaslužite posebno gajbico.

Današnja žrtev: Moj najljubši svak.

Priznam, da ne vem natančno, koliko križev si je nakopal, vem le, da je nagravžno mlajši od mene. Čeprav je izredno zrel, moder in razumevajoč. To je v bistvu pogoj, da ostaneš v naši Famiglii, ali pa po pol leta pristaneš na medikamentih. Se hecam. Nič medikamentov. S kolom čez hrbet, pa je rešeno.

V glavnem - naj te nosijo peroti po jasni zračni poti, vedi, da si edini, ki obvladuje Sister (ne me tepst, ne me tepst) in veliko veliko veliko lepih stvari ti želim: avte, biznise, zdravja, sreče inu ljubezni, nove povštre za Ružico in predvsem OGROMNO NAJLEPŠEGA PISARNIŠKEGA MATERIALA NA SVETU! Ne, nisem prfuknjena, svak bo že vedel…

Ale. Vstat.

Vir