Črno & rdeče

Moji, na trenutke bizarno delujoči možgani, so se včeraj že drugič odločili, da mi bodo poslali ekstremno nenavadne sanje. Zopet (v obdobju treh mesecev) sem sanjala, da lahko z mislimi premikam predmete. Tako težko opisljivo.

V glavnem: moja misel je kot skrbno kontroliran val vode ali podobne tekočine, ki ga sicer ni bilo videti, objela nek predmet, ki je ležal na mizi in ga premikala sem ter tja. Jaz sem pa sedela čisto pri miru in se ob tem početju neskončno zabavala. Nobene magije, nobenega mamođambota, nič… samo misel, čista energija in predmet, ki ga nese sem ter tja…noro dobro…

Rada sanjam in težko si predstavljam, da se ne bi spominjala sanj. Sploh odkar se ne filam več s thc-jem in drugimi substancami mi zdrava pamet pošilja zelo zanimive in žive sanje. Mogoče bi jih morala malce bolj proučevati. Mogoče.

Evo, dokaz, da hodim v službo. In da sem mi meša od nje. Že miljavžent dni nisem nič objavila in tudi sedaj bi lahko razpredala le o tem, da mi vedno bolj pogosto trzajo veke (ja. tak lušten psiho pojav.) in da se trenutno ubadam s srednje velikim glavobolom, ki sem ga pridelala tako, da sem celo pot od posestva Razori do Most, na zadnjem sedežu (tokrat skrbno pripeta) prisilno vohala po jabolku dišeči obesek. Nagravžno dišeči. Ampak nisem imela niti toliko energije, da bi ga spulila. Tako.

Ravno sem razmišljala, da sem odrasla. Počutim se neskončno odraslo. To pomeni, da mi je kristalno jasno, da ljudje niso dobri in prijazni in strašno fajn, ampak da so običajno čisto navadna goveda. S svetlimi izjemami, teh pa je vedno manj. Poleg te ugotovitve mi je kristalno jasno, da so ščetine, ki mi poganjajo iz brade, kruta realnost in ne bodo nikoli več izginile. Tudi špeh ne bo izginil sam od sebe, ampak se bo treba zato prekleto namučiti. Če se mi bo sploh dalo. Če bom spila samo deci alkohola preveč, bom imela naslednji dan neznosnega mačka. Kaj šele, da bi prišla iz nekega žura ob 5h domov in šla nato v službo. Haha. Ne, zadnje čase komaj uspem gledati NCIS do konca (a zakaj to sranje gledam? bogve….) in potem mrknem. Za nepoučene: ob 21h.

Do živega krsta na tem svetu več ne čutim usmiljenja, spreminjam se v hlod. Ne, nisem še na stopnji kamna, hlod pa že. Moj ubogi inštruktor vožnje me je spredalčkal k umsko-ne-preveč-razvitim. Ker občasno (ko mi začne trzati veka) delam napake, ki spadajo na prve 4 ure vožnje. Ne me vprašat. Res ne.

Skratka - še vedno sem povprečno inteligentna¹, običajne zunanjosti, rahlo predebela, nenormalno kosmata, pretežno trezna in definitivno neuživajoča drog (razen cukra), ko se zbudim, mi v glavi ne donijo fanfare ali pa Wagner, nimam nobene zanimive bolezni, sem zvesta Spoštovanemu, čeprav bi ga včasih kamenjala, moj osebni dohodek je klinčevo majhen, starši mi ne morejo kupiti fleta v Ljubljani, od tujih jezikov znam aktivno samo angleško, od faksa se ne spomnim skoraj nič (dasiravno mi bo vedno ostala v glavi fraza “tohu va bohu”), mi je pa kristalno jasno naslednje:

• čez par mesecev bom imela 5-8 ljudi na rehabilitaciji, za katere bom odgovorna.
• zaposliti bom morala mentorja (ki bo še dodatno skrbel za folk) na katerega se bom morala zanesti in ki bo dober delavec.
• stalno bom v pogonu, ker bom morala rehabilitantom zagotavljati delo, beri: sklepanje pogodb kot podizvajalec, iskanje novih možnosti, ipd.
• vsak dan se bom vozila v eno uro oddaljen kraj. hehe. inštruktor bi pripomnil: sanja svinja kukuruz.
• upam, da bodo v ekipi sami tipi. Ker bolje sodelujem s tipi kot z babami. Ti povejo v fris, kar ti gre in ne spletkarijo.

In to je samo delček vsega… RES POTREBUJEM DOPUST. IN RES BOM ŠLA NA DOPUST. O, JA, O, JA!

1. čeprav sem vedno občudovala ljudi, ki so zase prostodušno rekli, da so inteligentni. ali celo zelo inteligentni. svašta, kakšen pogum! [↩]

• Prišel s kufrom najnujnejših stvari na vrata tvojega stanovanjca, z zobno ščetko v ustih in baziliko v lončku, potrkal, in ko bi mi odprla vrata, bi rekel: “Moja bazilika ne more več živeti brez tvoje bazilike. Tukaj sva.”¹

• Pripravil en topli obrok. Ali pa zajtrk. Ali pa skuhal kafe in ti ga postregel v postelji. 1x dnevno.

• Prijel pod roko, te peljal na pomol in v popolni tišini samo dihal in razmišljal, kakšno prekleto srečo imam. Najmanj 1x mesečno.

• Ti težil toliko časa, dokler ne bi napisala najboljše diplome na svetu, jo oddala, mentorju bi se sicer zmešalo, ampak diplomirala bi z 10.

• Prinesel zemljevid Andaluzije in skupaj s tabo organiziral enotedensko potovanje z naslovom “Po poteh Liske in Šeke”. Enkrat oktobra, ko je nebo nad Granado nagravžno romantično. Naslednje potovanje bi seveda morala organizirati ti, ker bi meni že zmanjkalo domišljije.

• Šel s tabo na sprehod po mestu in vsakemu, ki te še ne pozna, bi te ponosno predstavil: “To je moja punca!” Vedno.

• Te peljal na tenstan krompir. 1x tedensko. Najmanj.

• Našel čas zate, tudi ko ga ne bi imel zase. Ker čas je relativen, raztegljiv in vedno nekje tiči.

• Te imel. Preprosto. In ti bi imela mene.

Sem obupno slaba svetovalka za razmerja. Lahko edino povem, kaj bi naredila jaz. Če bi bila kdo drug. Amen.

1. jah, klinc, z zobno ščetko v ustih bi to zvenelo: “Moja bžilika ne mre več živet brež tvoje bžilike. Tukej šva.” [↩]

Obstaja tip, ki bi ga kljub temu, da vaga 100 kil¹ in je stalno prešvican, prijela pod roko in z njim odkorakala v sončni zahod.

Frank Black. Danes praznuje rojstni dan. To sem ugotovila z rahlo grozo, ker me je najprej magična sila² prijela, da bi začela nakladati o Franku, potem sem želela najti kakšno njegovo luštno³ fotko, potem sem kliknila na internetno biblijo⁴ in se zabolščala v podatek, da je rojen na današnji dan, davnega leta 1965.

Zato bom njemu v čast popnila sem gor meni zelo ljub komad, ki me zjutraj vedno razveseli, če ga moj random orientirani proizvajalec glasbe servira.

Ko so Pixies tazadnjič nastopili v Ljubljani, sem na koncert za vsak slučaj vzela pasaport. Za vsak slučaj!

Lepa nedelja, bemusunce!

1. preveč glede na velikost [↩]
2. čeprav ne vidim oktarina, občasno občutim brbotanje magije okrog moje glave [↩]
3. to je sicer relativno [↩]
4. Wikipedija [↩]

Najprej čestitke sami sebi za jubilej - za mano sta dve leti bloganja. Prvi zapis je bil narejen 4.4.2006, ko sem na bolniški ves dan buljila v ekran. Ok, stara, kar tako naprej! Juhu! Mimogrede, Spoštovani me še vedno ne bere. Mislim, da mičkeno cvika.

Mogoče pa sem, kot je izpostavil gospod Pavel v svojem zadnjem zapisu, preveč nasilna do njega. Ne do gospoda Pavla¹, do Spoštovanega, ki je moški. Ker tudi ženske smo lahko nasilne do moških, samo moški nimajo dovolj jajc, da bi to priznali. Hehe.

Dobro vprašanje, primerno za kratko refleksijo. Samorefleksijo. Ker je jasno, da v meni ždi poleg vseh grdih lastnosti tudi dobršna merica nasilja, se sprašujem: DO KOGA ALI ČESA SEM NASILNA?

Sledi seznam. Upam, da ne bo dolg. Če bo naštetih več kot 10 tarč mojega nasilja, obljubim, da si bom takoj nabavila kakšno ljubko mučilno Opus Dei napravico in en teden krevsala s krvavimi stegni v službo. Torrrrrrej:

1. Do Sebe. Jem se. Grizem si nohte, ki so del mene, torej se jem. Je to nasilje? Sem vprašala nohte, kako se počutijo, če jih jem? Jih boli?! Definitivno nasilje. Čeprav - dragi nohti - se odvajam, veste. Se terapiram. Poboljšala se bom, obljubim. OBLJUBIM sem rekla! Pa tudi prekomerni vnosi cukra v telo so nasilje. Nad slinavko, verjetno. Oprosti slinavka, ampak tu bo malce težje…bom delala na tem. NIč ne obljubim!

2. Do Vsiljevalcev. Kdo pa so ti mladi fantje? No, tudi punce… To je vrsta, zvrst ali sorta ljudi, ki venomer nekaj vsiljujejo. Od hrane do mnenj. In takih je miljavžent. Nekateri se celo grupirajo. O nekem pezdetu, ki je letal za ljudmi po faksu in jih trikrat dnevno spraševal, če so že sprejeli Jezusa, sem že pisala. Ampak to je bila skrajna oblika, obstajajo bolj prefinjeni vsiljevalci, ki zavijejo svoje vsiljenosti v celofan z mašno. In do takih sem nasilna. Najprej prijazno nasilna, potem neprijazno in na koncu grozeče. Zadnja faza je silno redka, ker imam dokaj natrenirane živce. Zaenkrat, prosim, zaenkrat, ker žal popuščajo.

3. Do Omejencev. Ljudi, ki vedo, da obstajajo knjige, pa jih ne vzamejo v roko. Ki vedo, da si delijo planet z milijardami, pa mislijo, da so edina merodajna dežurna pamet na celem svetu. Je pa res, da sem bila včasih bolj nasilna do njih, zdaj, na stara leta pa čutim do njih le veliko dozo usmiljenja in ščepec prezira. Pa izogibam se jih. Če se le da.

4. Do Pijancev. Ker imam slabe izkušnje z njimi že iz otroštva in ker vem, kako sem bila zoprna, ko sem ga sama cuzala. Zoprna sama sebi, do soljudi sem bila menda še kar ok, celo zabavna. Fajn je, ker se vsega bolj malo spomnim. Ja, do pijancev in tudi odvisnikov - odvisnike sicer raje ignoriram - sem nasilna.

5. Do Vreščečih najstnic in najstnikov ob 7.30 na avtobusu ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Lajam. Včasih v mislih, moj pogled pa običajno utiša tudi radio.

…huh, ne zmorem več…nič ne bo z OD napravicami…

Saj je še par podvrsti, ki mi gredo na jetra, pa ne izvajam ravno nasilja nad njimi: ženske - bambiji, pevke s čudaškimi glasovi, bežbabe dr. znanosti (razen natančno dveh izjem in oba sta moška), ženske s kompleksom večvrednosti (moški so s tem kompleksom bolj smešni kot zoprni), ženske na splošno, ljudje, ki pljuvajo po tleh, tisti, ki ogabno smrdijo po: mesu, alkoholu, česnu, parfumu, starem švicu ali kombinacijah vsega naštetega, mladinke, ki jim že zjutraj, ko vstanejo, začne v glavi nabijati Wagner in do večera razmišljajo, kako bodo povaljale kakšnega intelektualca ali umetnika in so dolžne to v istem prostoru, kjer se nahajam, glasno oznanjevati, preveč prijazni ljudje, ker jim ne zaupam…

Sem izbirčna, vendar silno tolerantna. Vsakemu dam še eno priložnost, sem pač osel, ki se z veseljem vpiše na tečaj drsanja, da gre lahko še enkrat na led.

Kdor se mi pa RES zameri, je iz mojega prijaznega predalčka ODSTRANJEN. Od takrat naprej lahko kasira samo še kakšno naključno puščico s kurarejem, pozornosti si itak ne zasluži.

JE IGNORANCA TUDI NASILJE?

Če je, sem potem zrela za pržon.

Veselim se večernega babovanja, ki se bo razvilo v nekaj večjega, veselega, rdečega, pojočega… O tem pa kdaj drugič.

1. čeprav me branje njegovih stvaritev včasih pripravi do tega, da bi tolkla z glavo v zid, pa ne smem, ker sem v službi [↩]