Evo, nova rubrika mojega bloga. Cvetličarna je kotiček v 7. valu, priloge Primorskih novic, kjer bo včasih objavljen kak moj umotvorček. Prvi je talele, objavljen prejšnji teden…
______
Na namiznem koledarju je pisalo 8. maj VIKTOR, ko sem dobila razodetje. Res je, šlo je za prvovrstno »epiphania« sceno, čeprav se pri vsej zadevi ni pojavilo nobeno božanstvo, vsaj v mojem vidnem polju ne. Je pa definitivno imelo prste vmes.
Namreč – po nekajmesečnih konstantnih občutkih v stilu »ne počutim se dobro, tu nekaj smrdi, zakaj so se mi pojavile vrečke pod očmi, nisem srečna…«, je prišlo do nekakšnega pregretja in nenadoma sem se spremenila v eno samo, veliko in nemarno zanimivo misel: »Kaj pa če bi v službi dala odpoved in šla na svoje?« V naslednjem trenutku se je v glasbenem kotičku mojih možgan aktivirala Marjetica Falk in zavpila: »Storila bom to!«
Ježešna.
Mogoče sem za mimoidoče delovala nekoliko bebavo. Vem, da sem se takrat nahajala nekje pod drevesi, v bližini reke Ljubljanice in nove zgradbe onkološkega inštituta. Vem tudi, da je sijalo sonce in da so se mi usta nenadoma razlezla v širok nasmeh in kar naenkrat mi je bodočnost zasijala v vseh bleščečih možnostih. Angelski zbori ravno niso zapeli, ker si v svojem kratkem življenju nisem nabrala dovolj točk za privilegije s strani Najvišjega, je pa Marjetica še kar žgala s svojimi ponarodelimi.
In sem storila to. Napisala sem odpoved in jo oddala. Ob tem početju so se mi iz srca in želodca valili tovornjaki kamenja in možgani so bili naenkrat preobremenjeni z idejami kam in kako naprej. Seveda sem novico z veseljem razbobnala naokrog in vsi so jo sprejeli z odobravanjem. Začudila sem se le, ker je kar nekaj ljudi omenjalo, da imam jajca. Jajca? Je res potrebno imeti jajca, da se človek odstrani iz točke, kjer mu ni všeč in kjer samo še nazaduje?
Pa je res. Koliko ljudi vztraja v morečih službah, ob stalnem »mobbingu«, z načetim zdravjem, leta in leta! Koliko ljudi še vedno poveličuje tako imenovano »delovno dobo«, ki jo je potrebno oddelati do penzije! Penzija?!
Že nekaj let mi je kristalno jasno, da bom morala in tudi hočem, če mi bo le zdravje dopuščalo, delati do smrti. Ni mi samo jasno, pač pa tudi normalno. Ampak… če bom že delala do smrti, bom delala stvari, ki me res veselijo in kar je najbolj pomembno – od zdaj naprej (no, ko bo konec odpovednega roka) bom sama svoj šef. Ker sem že ob vstopu v osnovno šolo ugotovila, da imam ponavljajoč se odpor do avtoritet. Da nisem primerna za delo v ekipi (razen v primeru sodelovanja pri pevskem zboru ali v družinskem krogu).
Skratka, poskrbela sem za negotovo, ampak sproščeno prihodnost. V čast in slavo svoji odločitvi pa sem sklenila, da bo prva beseda v moji bodoči daljši literarni stvaritvi: JAJCE.
