Spoštovano bralstvo kolumen, ki se prodajajo v Cvetličarni vsak petek, v Primorskih novicah, natančneje v prilogi 7 val - prispevki bodo od včeraj naprej objavljeni na strani Cvetličarna. Če koga zanima, naj klikne tja. Če ne, pa ne.
Kolumne so objavljene od Odhoda z jajci naprej. Najbolj frišna je Delikventka. Tako, za orientacijo.
Ne vem, če je dobro besna biti, ko pišem črnordeče prispevke. No, saj danes je že bolje, ker se je počutje malce uležalo, prespalo, vseeno pa me na momente v črevcih rahlo šraufne. In, hop, spet se počutim rebelde. Pa ne tista napol naga oblika v miniču in škorenjcih, ampak taka, v rdeči majici, s črnim napisom Kombinat, ženski pevski zbor.
Ok, lep uvod.
Včeraj se je naš zbor iz vseh koncev Slovenije pripeljal v Medano, vasico, ki jo tradicionalno vsako leto za nekaj dni zasede ljubljanska kulturna noblesa in jo spremeni v fensi šmensi pesniško okolje. Kjer se zberejo pesniki celega širnega sveta in bolj ali manj zanimivo recitirajo svoje stvaritve pred napol podrto Gradnikovo domačijo. Luštna stvar, skratka.
Organizatorji so se letos odločili, da bodo včerajšnji dan popestrili z dvema glasbenima dogodkoma - z nastopom našega zbora Kombinat (ki prepeva pesmi upora in revolucije) ter z nastopom Sester (evrovizijske skupine postavnih fantov, za katere ne morem ravno reči, kaj prepevajo - recimo da ljubezenske pesmi). Ok, malce nenavadna izbira, ampak, hej, saj ni treba, da tematsko spadamo skupaj. Kombinatke pač ponujamo upor in revolucijo, Sestre pa ljubezen. No big deal.
Je pa, žal, prišlo do zapletov. Kar bomo vzele kot dobro šolo, ker se res nima smisla preveč razburjati. Izkušnja, pač. Še v nedeljo smo bile prepričane, da bomo zapele repertoar v enem kosu, s predstavitvami pesmi vmes. Ker to je naš koncept. Če že pojemo pesmi upora in revolucije, potem je treba te pesmi tudi predstaviti in povedati, od kje izhajajo, kdo je avtor in ob kakšni priložnosti so nastale.
Ok. V torek smo bile obveščene, da je treba repertoar razbiti na dva dela, ker bodo vmes branja poezije. Prav, jebiga, bomo pač razbile deset pesmi na pet plus pet. Ampak…
Ko smo včeraj na nastopu že odpele prvi del in zapustile kos zemlje, ki je predstavljal oder, smo bile obveščene, da smo absolutno predolge in da lahko odpojemo le še DVE pesmi, brez veznega teksta.
Kako prosim?!
Bile smo razsrjene. To, da se je prireditev začela petnajst minut kasneje, ker je neka sfuzlana Poljakinja nekam odlutala in tako zamujala na lastno branje poezije, je očitno vplivalo na naš nastop. A smo tako dolgočasne, al kaj?! Da ne govorim o tem, da zbor niti ni bil primerno predstavljen in da je morala M. na koncu povedati občinstvu, da smo Kombinat, ženski pevski zbor in da nas spremljata Branko na mandolini in Robi na kitari. Ker organizatorjem to ni bilo ravno pomembno.
Malce mi je žal, ker smo potem leteli domov in nisem poslušala Sester. Me zanima, če so njim rezali playback. Verjetno ni tako enostavno kot nekemu zboru, ki poje v živo. In je star 4 mesece in 2 dni. Čeprav je v tem poletju že trikrat nastopal in vsaj dvakrat požel burne ovacije. Tudi včeraj so ljudje ploskali (upam da ne kar tako) in od dveh meni ljubih blogerjev, ki sta bila tam in ju nisem zaradi kolobocije niti mogla primerno pozdraviti - maha in kobilice - smo tudi že dobili pohvale.
Vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi ta neprijetni pripetljaj nas je naučil, da bomo odslej me postavljale pogoje nastopanja oz. se prilagajale do določene meje, predvsem pa - tak odnos, kot smo ga doživele včeraj, je v nas še malce bolj okrepil uporniški duh.
Tole bo kratek zapis, ker sem včeraj oz. danes zjutraj podrla vse rekorde zadnjih parih let in šla spat ob 3.30. Kako und zakaj?!
No, trenutno sem v Želimljah, v spoštovanem Zavodu katoliške mladine. Ne, ne gre za sankcijo in Vatikan ni vpleten. Sem ponosna fasilitatorka na Euracademy s še kakimi dvajsetimi tuje in domače govorečimi ljubitelji okolja. En cel teden se bomo pogovarjali kako ohraniti to zemljo bivalno, hodili na izlete, jedli večerje, kosila, zajtrke in podobno.
Ja. Počasi, počasi prihajamo do vzroka silno poznega leganja k počitku. Torej:
Enkrat lani, ob podobnem času sem delovnim tujegovorečim kolegom napol pod mizo recitirala Zdravljico. Srhljivo.
Včeraj smo se trije različnogovoreči (slovensko - poljsko - grška naveza) na podlagi cvička odločili, da bomo šli peš iz Pijane gorice v Zavod Želimeljski. Napaka. Takoj smo pozabili kreniti v desno in smo jo veselo udarili proti Kočevju. Štart je bil ob 23.00, povratek na željeno lokacijo pa ob 2.00. Vmes sem popolnoma razbesnela svojo začasno šefico (to mi je uspelo že drugič v življenju in ne vem, če mi bo verjela, da gre za karmo. eh. ne bo mi.), ki mi je potem naložila domačo nalogo, da odprem duri zavoda Beatriz, ki naj bi pridrajsala iz Grčije nekje okrog 2.00 in pa - popolnoma sem si razštelala podplate, kar je čista sramota za talentirano refleksoterapevtko.
Ok. Lepa stran tega dogodka je, da sem se ob uri duhov (menda no) sama klatila po navidez zapuščenem zavodu katoliške mladine, iz sten so vame bolščali don Boskoti, jaz pa sem iskala sobo od Beatriz, da bi jo potem varno pospravila spat. Bea se je prikotalila z brutalno zamudo in evo…
Že cel dan rdečih oči posedam tu naokrog in na mojo delavnico o gensko spremenjenih organizmih se je prijavil samo Ištvan iz Transilvanije. Naj se zamislim nad sabo?!
Nema da nema.
Čez nekaj dni se menda obeta obisk Bele krajine, kjer bomo spali na seniku. O tem pa naslednjič.
Don Bosko, usmili se nas. Grem na mednarodno večerjo, Finke so privlekle hlebec sira.
PS Hvala Hadu za link do avatarfabrike. Je bilo zabavno. Podobna si sicer nisem, imam pa majico z napisom Kombinat. Amen.
Poleg rednih vnetjih ledvic boleham tudi za tujinotožjem. Kakšna bolezen je to? Ne vem če je nalezljiva, je pa vsekakor neozdravljiva. Zbolela sem že pred nekaj leti, bolezen pa se obnaša podobno kot revma – običajno se pojavi kot napoved slabega vremena in zime.
Če vtipkamo izraz „tujinotožje“ v spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika, dobimo hitro na znanje, da ta skovanka ne obstaja. V nasprotju z domotožjem, ki uradno pomeni hrepenenje po domu, domovini in je že desetletja navdih za slovenskemu narodu zabavno poezijo. Tisto, ki poleg že omenjenega čustvenega stanja najraje poje o sladkem vincu, lojtrah in kraljicah materah.
Minilo je že kar nekaj let, odkar sem se veselo klatila po svetu oziroma po Evropi. Ok, potovanj »po špežo« na Opčine ne štejem, prav tako ne izletov na Hrvaško. Ne, to so tista potovanja, ko se usedeš na letalo in veš, da boš najmanj štirinajst dni nekje drugje, kjer je drugo vreme, drugi običaji in ljudje.
Neznansko uživam v letenju. V vožnji z letalom, da ne bo pomote. Sploh vzleti in pristanki se mi zdijo zelo razburljivi, čas poleta pa je običajno kar dolgočasen. Razen če traja sedemnajst ur ali pa če zmanjka vegetarijanskih kosil. Všeč mi je tudi posedanje po letališčih, kar je za marsikaterega nervoznega individuuma nepojmljivo. Meni pomeni navdih. Več ljudi, več različnih zgodb…
Zdi se mi, da sem imela zametek te kronične bolezni že od nekdaj v sebi. Mogoče zaradi prednikov, ki so se nenehno selili skupaj s svojimi ovcami. Domotožje pa sem imela preverjeno nazadnje, ko sem ždela v bolnišnici v Piranu in okrevala po operaciji mandljev. Pred, hm, tridesetimi leti.
Tujinotožje je prvič izbruhnilo, ko sem preživela cel mesec v tujini. Zelo daljni tujini, na drugem koncu sveta. Ko sem se vrnila domov, sem dva tedna hodila okrog kot marsovec, si neznosno želela nazaj in vsakič ko sem v prestolnici, v poletni soparici, šla mimo Bavarskega dvora in zavohala ocvrte piščance, sem se spomnila na Manilo. Okrevanje je trajalo približno dva meseca. Od silne tuge sem celo napisala potopis, kar se je izkazalo za dobičkonosno in je rahlo olajšalo bolečino.
Nekaj let kasneje sem se zdravila na malce nenavaden način – službeno sem se udeleževala konferenc po Evropi in se skušala prepričati, da se da tudi s tem blažiti muke tujinotožja. Placebo. Ni uspelo.
Bolezen se je v polnem razmahu ponovila dvakrat, potem pa se je pojavilo čudežno zdravilo, ki jo zaenkrat še vedno drži na vajetih. Nič takega, pravzaprav, nobena velika znanost. Na steklenički piše »Prazna denarnica«.
Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju gledala dva filma s precej podobno tematiko: dva plačana morilca dobita priložnost, da zaživita novo življenje. Oba fima – »You Kill Me« in »The Baker« sta označena za komediji in to tudi sta, v žlahtnem pomenu besede. Odlikuje ju črn, inteligenten humor in dva odlična glavna igralca: Ben Kingsley in Damian Lewis.
Ne, ta zapis ni mišljen kot recenzija filmov, le zadnje čase se mi pojavlja vprašanje junakov in antijunakov. Izraz »anti« je sploh zanimivo problematičen!
Dejstvo je, da sta junaka obeh filmov antijunaka. Pač. Dobršen del življenja sta se preživljala z ubijanjem ljudi in ob tem – vsaj gledalcu je tako prikazano – nista doživljala kakšnih silnih travm. Poklic kot vsi drugi! Junaka sta vsak na svoj način simpatična, privlačna in dejstvo, da sta pravzaprav morilca, se kar nekam izgubi v vsej naklonjenosti, ki jima jo nehote namenimo.
Dobro, v filmu je vse mogoče, to mi je bilo jasno že zelo zgodaj in dokler znamo ločiti filmsko resnico in realnost, so tudi moralne vrednote nekako na varnem. Kaj pa se zgodi, ko se začnejo resnice prepletati? Kaj pa če je res vse res?!
Tudi v realnem življenju obstajajo antijunaki in prav te dni je pri daljnih sosedih na tapeti eden od njih. No, glede na reakcije nekaterih gre bolj za narodnega heroja kot (anti)junaka. Kako je mogoče, da je gospod Karadžić za nekatere vojni zločinec, ki je obtožen genocida, za nekatere pa heroj?
Ok, ta dilema se je pojavila že pred dva tisoč leti, čeprav je potem obveljalo, da je človek, ki so ga usmrtili kot razbojnika, v resnici mesija. Je pa tudi res, da ni izpričano, da bi taisti usmrčeni kdaj lastnoročno koga fental oziroma naročil komu naj to počne v njegovem imenu. Kar so v njegovem imenu počeli v prihodnosti je pa druga pesem, vredna samostojne obravnave.
Zanima me, kaj se dogaja v glavah žensk, ki pišejo ljubezenska pisma zapornikom, ki bodo odsedeli dosmrtno kazen za umore. Nekatere se celo poročajo z njimi: »Saj v resnici sploh ni tak! Kar preberite njegova pisma!«. Srhljivo.
Malce me je groza gledati ljudi, ki častijo vojne in ostale zločince. Precej grozno pa se mi zdi tudi, da se sama veselo hahljam ob Benu Kingsleyu, ki elegantno in kar nekako mimogrede kokne nasprotnika. Če je pa tako prisrčen! Tudi dolgobradi belolasi možak je bil prisrčen, ko je popolnoma miroljubno drgnil po guslah v napol razsuti oštariji, a ne? No, v tem primeru ne v filmu.
Zdi se mi, da bi bil zelo primeren zaključek tega razmišljanja filmski vzklik iz Priscille, kraljice puščave: »Oh, Felicia. Where the fuck are we?!«
