Črno & rdeče

Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju gledala dva filma s precej podobno tematiko: dva plačana morilca dobita priložnost, da zaživita novo življenje. Oba fima – »You Kill Me« in »The Baker« sta označena za komediji in to tudi sta, v žlahtnem pomenu besede. Odlikuje ju črn, inteligenten humor in dva odlična glavna igralca: Ben Kingsley in Damian Lewis.

Ne, ta zapis ni mišljen kot recenzija filmov, le zadnje čase se mi pojavlja vprašanje junakov in antijunakov. Izraz »anti« je sploh zanimivo problematičen!

Dejstvo je, da sta junaka obeh filmov antijunaka. Pač. Dobršen del življenja sta se preživljala z ubijanjem ljudi in ob tem – vsaj gledalcu je tako prikazano – nista doživljala kakšnih silnih travm. Poklic kot vsi drugi! Junaka sta vsak na svoj način simpatična, privlačna in dejstvo, da sta pravzaprav morilca, se kar nekam izgubi v vsej naklonjenosti, ki jima jo nehote namenimo.

Dobro, v filmu je vse mogoče, to mi je bilo jasno že zelo zgodaj in dokler znamo ločiti filmsko resnico in realnost, so tudi moralne vrednote nekako na varnem. Kaj pa se zgodi, ko se začnejo resnice prepletati? Kaj pa če je res vse res?!

Tudi v realnem življenju obstajajo antijunaki in prav te dni je pri daljnih sosedih na tapeti eden od njih. No, glede na reakcije nekaterih gre bolj za narodnega heroja kot (anti)junaka. Kako je mogoče, da je gospod Karadžić za nekatere vojni zločinec, ki je obtožen genocida, za nekatere pa heroj?

Ok, ta dilema se je pojavila že pred dva tisoč leti, čeprav je potem obveljalo, da je človek, ki so ga usmrtili kot razbojnika, v resnici mesija. Je pa tudi res, da ni izpričano, da bi taisti usmrčeni kdaj lastnoročno koga fental oziroma naročil komu naj to počne v njegovem imenu. Kar so v njegovem imenu počeli v prihodnosti je pa druga pesem, vredna samostojne obravnave.

Zanima me, kaj se dogaja v glavah žensk, ki pišejo ljubezenska pisma zapornikom, ki bodo odsedeli dosmrtno kazen za umore. Nekatere se celo poročajo z njimi: »Saj v resnici sploh ni tak! Kar preberite njegova pisma!«. Srhljivo.

Malce me je groza gledati ljudi, ki častijo vojne in ostale zločince. Precej grozno pa se mi zdi tudi, da se sama veselo hahljam ob Benu Kingsleyu, ki elegantno in kar nekako mimogrede kokne nasprotnika. Če je pa tako prisrčen! Tudi dolgobradi belolasi možak je bil prisrčen, ko je popolnoma miroljubno drgnil po guslah v napol razsuti oštariji, a ne? No, v tem primeru ne v filmu.

Zdi se mi, da bi bil zelo primeren zaključek tega razmišljanja filmski vzklik iz Priscille, kraljice puščave: »Oh, Felicia. Where the fuck are we?!«

Objavljeno 4.08.2008 ob 08:24 pod Cvetličarna . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.