Črno & rdeče

Kako sta me Tommy McCook in Don Drummond rešila pred peroksidnimi pošastmi

27.08.2009 · 7 komentarjev

…no, pravzaprav je šlo za dve pošasti. Dejansko imam težave z dvojino, ker sem se je nekoč morala priučiti in mi včasih še vedno uide. Zajebana stvar tale dvojina. Raje imam množino, čeprav včasih ravno ne sovpada s kao moralnimi normami…. V glavnem:

Nekega brutalno zgodnjega jutra sem se naložila na regionalni vlak, misleč, da bom v blaženem snu prepotovala tisto uro in petnajst minut in se odložila v rodnem kraju. Ja, seveda. Magari. Že ko sem videla listek na vratih z napisom Maribor, pa še par vasi, pa Koper kot končna destinacija, se mi je malce omračil pogled. Povsem upravičeno.

Vlak je bil poln Štajercev, ki so potovali v Koper. Nabito poln. Povsem pohvalno, da toliko ljudi uporablja javni prevoz in ne pobija ljudi po slovenskih cestah, ampak poln vlak popolnoma prebujenih Štajercev ob pol sedmih zjutraj…joj, prejoj. Kupeji zagrnjeni z zavesami, ljudje raztegnjeni čez štiri sedeže in, končno, blagoslov, v kupeju proti koncu vlaka samo dve figuri. Če bi se malce bolje razgledala, bi verjetno pospešila naprej in se usedla v sekret, ampak ne…utrujeno oko je zaznalo dve figuri…čau, je še fraj…ja….pok, potovalko gor, rit dol, in…

Dve peroksidni bjondi, stari nekje od 17 do 20, oblečeni v pajkice in še nekaj v barvi fuksije. Povsem budni. Iz vzhodne Slovenije. S frekvenco glasu, ki bi odpirala konzerve, ne samo razbijala kozarce.

Fak. Z jutranje letargičnim ksihtom sem se zazrla v fuksiji, ki sta izmenično dobivali napade rezgetanja in ne, to še ni bilo vse! Ena od njiju je potegnila telefon in nabila trletrle-pop-pink-teve hreščanje. Ne da bi se sploh zmenila za zgroženo bolščečo starko (mene), ki je že usmerila kazalca proti organom sluha.

Starka (jaz) je v hipni ogroženosti vseeno zbrala skupaj par možganskih krivulj in se spomnila na v torbo nemarno stlačen predvajalnik glasbe. Malce sem molila, ko sem si hitela tlačiti slušalke v ušesa, ker sveti Sansa Express včasih odpove. No, zadnjič ni. Delal je. Na polno. Molitev se je nato nadaljevala v zahvalo Vsevišnjemu in izumitelju pihal in trobil, svetemu Tommyju in svetemu Donu (no, to, da je koknil soprogo, se mi ne zdi dovolj trden razlog proti beatifikaciji) in lastni pameti, da nosim svojo glasbo s seboj po svetu.

Ko sem v Pivki izstopala, mi je rahlo zvonilo v glavi, ampak…peroksid je bil premagan in dan rešen. Eto.

Sem nestrpna? Vedno bolj. ;)

  • Share/Bookmark

Kategorije: Bizzariš · Krvoločno · Poučno
Tagano: ,



7 odzivov ↓

  • kameleonka // 27.08.2009 19:49

    Hm, skoraj bi ti rekla, da priporočema vlak za Maribor (čeprav ne vem zakaj bi človek hodil tja, dasiravno je namenjen v Pivko, a vendar), pa sem se zadnji moment spomnila, da sem se imela fino le na poti tja, nazaj v Ljubljano pa ne. Za menoj je sedel nek stoinpolkilogramski stvor (naših let), ki se je kratkočasil s tem, da je celo pot zbijal po hrbtišču mojega sedeža – malo z nogo, malo s poklopno poličko. Kaj naj mu rečem, štoru neotesanemu – sem bila raje modro tiho, poslušala sem glasbo in gledala skozi okno. Na vsake toliko me je potem zmotil glas tega stokilskega stvora, ki je vpil v svoj telefon v stilu: “Jaaaa! Sem bil. Je bilo velik ljudi. Fajn je blo. Velik ljudi je blo. Ti nisi bil? Ja. Ja, velik ljudi je bilo. Na vlaku sem.” Dejstvo, da še obstajajo ljudje, katerih besediščni nabor obsega zgolj 20 besed, me je neverjetno začudilo. Ne moreš verjet, na kaj vse človek naleti! Bi kdo rekel: “Kaj se pa voziš z vlakom, z avtom pojdi!” No, da ne govorim o neotesancih, ki se vsak dan podijo po naših cestah. Najraje hodim peš. Z glasno musko v ušesih in z najbolj črnimi špegli na nosu. In s sklonjeno glavo – gledajoč v tla, kadar je to pač treba (beri: kadar mi na čopovi hočejo uturit reklame al pa pristopno izjavo za Unicef.). Uh, sem se nakomentirala, da sem se kar zadihala. :)

  • katarina // 28.08.2009 09:44

    Z glasno musko v ušesih in z najbolj črnimi špegli na nosu. In s sklonjeno glavo – gledajoč v tla, kadar je to pač treba (beri: kadar mi na čopovi hočejo uturit reklame al pa pristopno izjavo za Unicef.).

    …moja vsakodnevna izkušnja čopove + poljanskega nasipa (miljavžent klošarjev)

  • Zimske gume // 28.08.2009 09:53

    Ista situacija, druga lokacija, iste težave, čas: ponoči. Akcija; dvakratno vstajanje in teženje sosedom. Rešitev: Nepredušno zaprtje oken in savna v spalnici. Ja, štajerci so težki.

  • darjeeling // 31.08.2009 13:11

    jaz sem bila nedolžno, prisrčno, ljubeče bitje, dokler se niso priselili eni taki v blok.

  • NatašaNataša // 1.09.2009 11:12

    Jaz se itak izogibam temu, da bi delovala prisrčno, ker dobim tak nenaraven, bebav izraz. No, trenutno bi mi najbolj pasala vrečka čez glavo. Brez lukenj. In bazen. Juhu.

  • kameleonka // 11.09.2009 00:20

    Pridi na obisk, ti bo naša mačka posodila svojo vrečko, je taka fajn bombažna, da se človek (maček) ne more zadušit. :) (Najnovejša mačja obsesija je, da zleze v vrečko in jo je potem treba nosit po stanovanju.)

  • hxc // 13.10.2009 15:24

    “sveti sansa express”! :lol: :lol: Moram reč da maš super smisel za humor! loving it

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !