Črno & rdeče

Ko takole prebiram blogovje, me marsikateri zapis butne deset let nazaj, ko sem morala po študijski dolžnosti kar podrobno mleti biblijo. Ogromno stvari sem pozabila, nekaj odlomkov pa mi je le ostalo v spominu in z njimi občasno težim bližnjim in daljnim.

Včasih so se mi taka kvazisuperiorna bitja smilila, ker se mi je zdelo, da imajo pač malce manj delujoče možgane in da je to odraz nekakšne fizične nezmožnosti dojemanja. Pa me je izučilo, da so še kako prefrigani! In sem počasi začela ločevati: omejenost, bolezen, hudobija.

En in edini recept: UMIK. Kar pa še ne pomeni beg.

9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Spoštovano bralstvo kolumen, ki se prodajajo v Cvetličarni vsak petek, v Primorskih novicah, natančneje v prilogi 7 val - prispevki bodo od včeraj naprej objavljeni na strani Cvetličarna. Če koga zanima, naj klikne tja. Če ne, pa ne.

Kolumne so objavljene od Odhoda z jajci naprej. Najbolj frišna je Delikventka. Tako, za orientacijo.

Ne vem, če je dobro besna biti, ko pišem črnordeče prispevke. No, saj danes je že bolje, ker se je počutje malce uležalo, prespalo, vseeno pa me na momente v črevcih rahlo šraufne. In, hop, spet se počutim rebelde. Pa ne tista napol naga oblika v miniču in škorenjcih, ampak taka, v rdeči majici, s črnim napisom Kombinat, ženski pevski zbor.

Ok, lep uvod.

Včeraj se je naš zbor iz vseh koncev Slovenije pripeljal v Medano, vasico, ki jo tradicionalno vsako leto za nekaj dni zasede ljubljanska kulturna noblesa in jo spremeni v fensi šmensi pesniško okolje. Kjer se zberejo pesniki celega širnega sveta in bolj ali manj zanimivo recitirajo svoje stvaritve pred napol podrto Gradnikovo domačijo. Luštna stvar, skratka.

Organizatorji so se letos odločili, da bodo včerajšnji dan popestrili z dvema glasbenima dogodkoma - z nastopom našega zbora Kombinat (ki prepeva pesmi upora in revolucije) ter z nastopom Sester (evrovizijske skupine postavnih fantov, za katere ne morem ravno reči, kaj prepevajo - recimo da ljubezenske pesmi). Ok, malce nenavadna izbira, ampak, hej, saj ni treba, da tematsko spadamo skupaj. Kombinatke pač ponujamo upor in revolucijo, Sestre pa ljubezen. No big deal.

Je pa, žal, prišlo do zapletov. Kar bomo vzele kot dobro šolo, ker se res nima smisla preveč razburjati. Izkušnja, pač. Še v nedeljo smo bile prepričane, da bomo zapele repertoar v enem kosu, s predstavitvami pesmi vmes. Ker to je naš koncept. Če že pojemo pesmi upora in revolucije, potem je treba te pesmi tudi predstaviti in povedati, od kje izhajajo, kdo je avtor in ob kakšni priložnosti so nastale.

Ok. V torek smo bile obveščene, da je treba repertoar razbiti na dva dela, ker bodo vmes branja poezije. Prav, jebiga, bomo pač razbile deset pesmi na pet plus pet. Ampak…

Ko smo včeraj na nastopu že odpele prvi del in zapustile kos zemlje, ki je predstavljal oder, smo bile obveščene, da smo absolutno predolge in da lahko odpojemo le še DVE pesmi, brez veznega teksta.

Kako prosim?!

Bile smo razsrjene. To, da se je prireditev začela petnajst minut kasneje, ker je neka sfuzlana Poljakinja nekam odlutala in tako zamujala na lastno branje poezije, je očitno vplivalo na naš nastop. A smo tako dolgočasne, al kaj?! Da ne govorim o tem, da zbor niti ni bil primerno predstavljen in da je morala M. na koncu povedati občinstvu, da smo Kombinat, ženski pevski zbor in da nas spremljata Branko na mandolini in Robi na kitari. Ker organizatorjem to ni bilo ravno pomembno.

Malce mi je žal, ker smo potem leteli domov in nisem poslušala Sester. Me zanima, če so njim rezali playback. Verjetno ni tako enostavno kot nekemu zboru, ki poje v živo. In je star 4 mesece in 2 dni. Čeprav je v tem poletju že trikrat nastopal in vsaj dvakrat požel burne ovacije. Tudi včeraj so ljudje ploskali (upam da ne kar tako) in od dveh meni ljubih blogerjev, ki sta bila tam in ju nisem zaradi kolobocije niti mogla primerno pozdraviti - maha in kobilice - smo tudi že dobili pohvale.

Vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi ta neprijetni pripetljaj nas je naučil, da bomo odslej me postavljale pogoje nastopanja oz. se prilagajale do določene meje, predvsem pa - tak odnos, kot smo ga doživele včeraj, je v nas še malce bolj okrepil uporniški duh.

Posnetek

Vljudno vabljeni v Medano, nastopamo (po zadnjih podatkih ob 20.30)! Klik na letak!

Kombinat

Tole bo kratek zapis, ker sem včeraj oz. danes zjutraj podrla vse rekorde zadnjih parih let in šla spat ob 3.30. Kako und zakaj?!

No, trenutno sem v Želimljah, v spoštovanem Zavodu katoliške mladine. Ne, ne gre za sankcijo in Vatikan ni vpleten. Sem ponosna fasilitatorka na Euracademy s še kakimi dvajsetimi tuje in domače govorečimi ljubitelji okolja. En cel teden se bomo pogovarjali kako ohraniti to zemljo bivalno, hodili na izlete, jedli večerje, kosila, zajtrke in podobno.

Ja. Počasi, počasi prihajamo do vzroka silno poznega leganja k počitku. Torej:

Enkrat lani, ob podobnem času sem delovnim tujegovorečim kolegom napol pod mizo recitirala Zdravljico. Srhljivo.

Včeraj smo se trije različnogovoreči (slovensko - poljsko - grška naveza) na podlagi cvička odločili, da bomo šli peš iz Pijane gorice v Zavod Želimeljski. Napaka. Takoj smo pozabili kreniti v desno in smo jo veselo udarili proti Kočevju. Štart je bil ob 23.00, povratek na željeno lokacijo pa ob 2.00. Vmes sem popolnoma razbesnela svojo začasno šefico (to mi je uspelo že drugič v življenju in ne vem, če mi bo verjela, da gre za karmo. eh. ne bo mi.), ki mi je potem naložila domačo nalogo, da odprem duri zavoda Beatriz, ki naj bi pridrajsala iz Grčije nekje okrog 2.00 in pa - popolnoma sem si razštelala podplate, kar je čista sramota za talentirano refleksoterapevtko.

Ok. Lepa stran tega dogodka je, da sem se ob uri duhov (menda no) sama klatila po navidez zapuščenem zavodu katoliške mladine, iz sten so vame bolščali don Boskoti, jaz pa sem iskala sobo od Beatriz, da bi jo potem varno pospravila spat. Bea se je prikotalila z brutalno zamudo in evo…

Že cel dan rdečih oči posedam tu naokrog in na mojo delavnico o gensko spremenjenih organizmih se je prijavil samo Ištvan iz Transilvanije. Naj se zamislim nad sabo?!

Nema da nema.

Čez nekaj dni se menda obeta obisk Bele krajine, kjer bomo spali na seniku. O tem pa naslednjič.

Don Bosko, usmili se nas. Grem na mednarodno večerjo, Finke so privlekle hlebec sira.

PS Hvala Hadu za link do avatarfabrike. Je bilo zabavno. Podobna si sicer nisem, imam pa majico z napisom Kombinat. Amen.

Vabljeni!

ŽPZ Kombinat

Program Kopergrounda

Pravkar ugotovila, da sem ZADNJI petek v službi. Naslednji petek bom že na kao dopustu. Pa nisem pretirano vzhičena, evforična in podobno. Nič. Mrzel nič. Itak bom morala še med dopustom skakljati po terenu, ampak to je veselica v primerjavi s sedenjem v pisarni.

Tole prehajanje v novo življenjsko obdobje je nekako rajcajoče. Ne, ni me na smrt strah, ker če bi me bilo, se tega ne bi niti lotila. Neskončno se veselim, da bom končno gospodar svojega časa in dela. Čakajo me vsi podplati tega sveta. Hehe.

Fajn bi bilo, če bi se preselila. Že tretje leto sva na istem kraju in to je malce dolga doba za potomko pastirjev. Večje stanovanje rabimo. Težko je imeti spalnico, dnevno sobo, fotostudio in delavnico v istem prostoru. Res. Če si bom nabavila kuščarja, bo revež preveč zmeden od vseh čudaških predmetov.

Spoštovani se loteva rimske kuhinje. Nekoč bo pripravil polhe z medom. Tisti dan bom verjetno odsotna.

Razmišljam, kako bi mi pasali dreadlocksi.

Zadnjič sem okusila dva dni sladkosti koprske plaže. Sem se lepo povabila k Maksi na obisk in dva dni namakala papke v slovenski luži. Drugi dan, v nedeljo, sem si zaželela, da bi znala vsaj dve do tri kletvice v albanščini. Dva centimetra poleg moje brisače se je na majhno brisačko počilo pet albancev, obdelalo s pogledi mojo zamaščeno postavo ravno v času velike dileme ali naj fuknem modrc dol ali ne - hvalabogu sem ga obdržala gor - in začelo gromoglasno prepevati. In so peli. In peli. in mene je prijelo, da bi rjovela.

Bom naštudirala kaj v stilu: BEMTISVECA, A BI BIL LAHKO TIHO, VOL ZARUKANI?! A zna kdo albansko?

Kombinatke imamo 8.8. nastop na Kopergroundu in pevske vaje so svetla točka mojega obstoja. Res se imamo fajn!

Še kaj? E, ne smem preveč, da bom imela še kakšno idejo za Cvetličarno.

Vir

Da ne bom lepila samo Cvetličarn sem gor. Uf, sem dolgočasna.

Včeraj sem dobila po doooolgem času rahel napad panike, ravno preden sem imela uro vožnje. Slabost, vrtoglavica, povišan utrip…fej, fuj in jaz, telica, sem se suvereno usedla na sedež, se odpeljala in delala tako kapitalne prekrške, da se je inštruktor preventivno kar 45 minut držal za glavo (razen, ko je prijel volan in ga obrnil sunkovito na desno, ko sem pogumno zapeljala na ulico, ki jo je krasila lepa rdeča okrogla tabla, z belo progo na sredi.).

Nič ne bo z društvenim, ki je bil že napovedan za petek. Sem šoferska imbecilka. Res sem si izbrala čudovito obdobje za učenje spretnosti vožnje avta. V službi mobbing, vročina, rahla panika pred prihodnostjo in potem naj bi še zbrano in dinamično vozila?!

Včeraj smo kvačkali. Intenzivno. Že dolgo se nisem tako krohotala. Seveda je bilo nekaj pogrešanih in obe težkokategornici sva odšli že relativno zgodaj (Katrca in jaz), lahkokategornici (Morska in Simona) in moški živelj (joj, preveč za naštevat) pa verjetno spijo spanje pravičnih.

“Blago munjeno!” je rekla nončka svojemu oslu na kmetiji, kjer pitajo nedorasle netopirčke. Tudi jaz se še vedno počutim munjeno. Učim se bridkega kapitalizma, kako ravnati s “slabimi naložbami”, kako doseči metastanje, ko se moj ego dvigne nad sralci, dvigne taco in jih poščije dol z neba.

Kar seješ, to žanješ, razen če si tat in žanješ pri sosedovih. Vse se plača. Ooooooo ja.

Grem delat malo ali nič. Ker sem bojda pravično plačana za svoje delo. Glede na znesek sem ocenila, da je že moj prihod v pisarno in ždetje v vročini, ki krepko presega predpisanih 28 stopinj, kjer ni klime in ni brezplačnih osvežilnih napitkov (kot bi po nekih predpisih moralo biti), vreden zneska, ki ga dobim. Zneska, ki ga je preveč sram, da bi se imenoval osebni dohodek.

Sociala.

Ne, nisem v redu. Sem živčna kot pes in najraje bi se ustrelila v koleno.

To, da bom morala še več kot en mesec vstajati in sedeti v pregreti mansardni pisarni brez klime, prenašati vedno bolj odkrito zajedljivost in polenca pod nogami s strani nadrejenega, se hkrati ukvarjati z izredno negotovo prihodnostjo…vse to je prišlo za mano. Vsa začetna evforija je splahnela in RES POTREBUJEM DOPUST. ŽE DVE LETI NISEM BILA NA DOPUSTU.

Redim se, počasi ampak gvišno. Gubam se in moja drža je vedno bolj upognjena. Najraje bi se nekega dne butnila na posteljo in rekla Spoštovanemu: “Tu sem. Futraj me in plačuj najemnino. To se spodobi, ker si moški, jaz pa nemočna ženska.” No, čez nekaj časa bi se verjetno udrla v tla od sramu, ampak spet me firbec matra, kako je če si VZDRŽEVAN. Kak mesec bi lahko poskusila, ni vrag…

Projekt “Reprodukcija” sem dala na stranski tir, ker zdaj pa res nimam ne volje, ne denarja za potomstvo. Še s tem da bi se ukvarjala…HOČEM MORJE, MORJE, MORJE, MORJE!

Opažam, kako izgleda pravi obraz ljudi, ki jih zanima samo dobiček, skrivajo pa se za nekakšnim človekoljubljem…bolano…bolano…

Poleg morja si želim še MIR, MIR, MIR… staro bajto čimdlje od Ljubljane, ker ne spadam sem, res ne spadam sem, vrt, računalnik, dve kozi in dva zajca…

Tako da - naj gre vse v kurac, jaz bom te dni spila malo več piva. Malo dosti več.

Lepo prosim kakšnega rusista ali zgolj poznavalca cirilice, da prepiše švasano Katjušo v latinico!!! Rabimo za pevski zbor! Bom na smrt hvaležna!

Poleg tega bi še lepo prosila kakšnega zbiralca in ljubitelja pesmi upora - potrebujemo tudi besedilo pesmi Asturiana (to je original Na oknu glej obrazek bled) in ne, na guglu ga ne najdem, pa če se ustrelim v koleno.

Evo Katjuše:

Расцветали яблони и груши,
Поплыли туманы над рекой;
Выходила на берег Катюша,
На высокий берег, на крутой.

Выходила, песню заводила
Про степного, сизого орла,
Про того, которого любила,
Про того, чьи письма берегла.

Ой, ты песня, песенка девичья,
Ты лети за ясным солнцем вслед,
И бойцу на дальнем пограничье
От Катюши передай привет.

Пусть он вспомнит девушку простую,
Пусть услышит, как она поёт,
Пусть он землю бережёт родную,
А любовь Катюша сбережёт.

Расцветали яблони и груши,
Поплыли туманы над рекой;
Выходила на берег Катюша,
На высокий берег, на крутой.