Črno & rdeče

Vnosi v kategoriji 'Bizzariš'

Selitev. Spet. Kajpak.

7.07.2010 · 4 komentarjev

In Majti Salonajti je pomahala z virtualno ročico, si otrla virtualno solzico in predala virtualno štafetko Besedi, ki je Meso postala in na wordpressu prebivala.

Za slovo sem odprla spet zajeten kos postov, ki so bili pod zasebno in je škoda, da ne bi bili mladini v poduk, objavljeni niso le tisti, ki zadevajo določene osebe in sem jih napisala v ihti ali navalu erotike. Hehe. Pa seveda kolumne iz 7. vala in mali oglasi. Kolumne bodo nekoč lepo zbrane in pošlihtane na novem blogu, za katerega (ježeš, kako znano!) trenutno nimam časa, ker raje pišem za denar. :)

Zakaj spet selitev? Na kozlanje mi gre, ko odprem Blogos in vidim milijon popolnoma brezveznih prispevkov (dvostavčnih), obilje sovražnega govora in kup vse bolj norih ljudi, ki se s komentarji potikajo sem in tja. Ireno in Simono, ki ju še spremljam lahko berem tudi na en klik. Eto.

xoxo

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Majhni oglasi

Svetilnik hrepenenja

16.05.2010 · 1 komentar

Za kratek čas prekinjam blogovski dopust in oznanjam veselo novico in vabim zainteresirano ljudstvo na gala koncert:

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Majhni oglasi

Gigantic. A big big love.

31.12.2009 · 31 komentarjev

Ena malo daljša, prednovoletna.

Blogovje je zadnje čase polno voščil, refleksij na temo “adijo devetka”, izlivov oboževanj v verzih ali prozi ali pa opletanjem s partizani in domobranci in potomci obeh struj, ki še niso odložili orožja. Skratka. Živ dolgčas. Obup. Pa se bom vseeno zlila z množico v univerzalni pljunek in pregledala dogodke in odmeve iztekajoče se Devetke.

Na osebni ravni je bilo skoraj popolnoma zanič, edini plus se je zgodil nekje avgusta, ko sem spet začela kaditi in po besedah preljube Dominike (ki mi je po dveh letih in pol dala prvi čik) postala zopet normalna. Dve leti in pol sem se počutila kot čivava v poštnem nabiralniku, v katerega psihopat meče petarde. Živčna, zoprna in najbolj pametna. Za kozlat.

V tem letu sem doživela popoln finančni zlom, na mojih dveh bančnih računih sedita dva mrhovinarja in čakata mladih srnic – enemu je ime Durs, drugemu pa Nlb. Durs zveni precej skandinavsko, mimogrede. Mogoče bo kakšna usekana mati tako poimenovala svojega prvorojenca. Ah, ko smo že pri razplodih – seveda je tudi kakšna vesela zadeva v vsej nesrečni Devetki – aprila bom teeeeeta! Juhu, jupi in hura. Mali žabec raste in brca in čez dve leti ga dobim v oskrbo. Ljudje mlajši od dveh let so mi izjemno dolgočasni in ne vem kaj početi z njimi. Pa še slinijo se in kozlajo, da o neprijetnih vreščanjih niti ne govorim. Ok, prihranite mi z “če bi imela svojega ne bi tako govorila”. Jih nočem. Ni šans. Hvala vesolju za jalovost. Ono že ve.

Vesolje pa ni dobro razmislilo, ko mi je risalo astrološko karto in pozabilo, da me bo 2009 začel naskakovati in v glavo jebati Pluton. Kako prepoditi tega hudiča še ne vem, moram pa spet začeti malo coprati. Pogrešam to in zdi se mi, da moram nujno odstraniti par stvari in ljudi (energijskih vampirjev) iz življenja. Oja. Ker sem opazila, da energijski ščiti, ki jih itak delam pred vsako masažo, ne ščitijo več tako dobro, kar pomeni, da se mi nekdo/nekaj blazno vsiljuje že nekaj časa. Zato se počutim zalezovano. In SOVRAŽIM zalezovanje. Ja? Spizdi.

Še nekaj zanimivega se je začelo dogajati proti koncu leta. Začelo mi je dišati meso. Po sedmih letih. Ker sem bila toliko časa nemesojeda zaradi tega, ker se mi je meso fizično uprlo, bom verjetno postala spet mesojeda, ker ga očitno potrebujem. Hja. Med bojem in begom sem očitno izbrala boj. Meso. Adrenalin. Pa naj bo. Amen.

Komaj čakam, da bom 40, ker to pomeni, da sem nekje na polovici. Še tri leta. Ježešna, kako gre počasi to življenje.

Ah, ljubi dragi pevski zbor! Dal mi je toliko veselja in spil toliko živcev, da sem zdaj nekje v zlati sredini. Še en dokaz, da mi preveč estrogena na kupu škodi (še dobro, da je glasbena spremljava moškega spola. Ok, eden od njih je moj stari, ki je večino lajfa preživel med babami, ampak vseeno, biološko je moškega spola). Seveda smo razgrabljene tudi v sezoni 2010, menda smo še vedno fenomen. Jap.

Za konec še kratko voščilce – uredite si življenje tako kot vam ustreza in ne najedajte soljudem. Predvsem pa ne meni. Moj moto za 2010 je: PUSTITE ME PRI MIRU. Kolikor se le da. Če mi bo pregorelo, boste pravočasno izvedeli. Cmok, lupčka, objemček in podobna šara. In, seveda, še vedno omilijeni Pixies, naj jim bog da srečo, zdravja in Francisu čim manj škodljivega holesterola.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno

Počutim se zalezovano.

25.12.2009 · Komentiranje onemogočeno

Nič kaj prijeten občutek. Moram pobrskati za kakšnim res učinkovitim urokom.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš

Odhodki, mali ali slatki…

13.10.2009 · 20 komentarjev

Nekega rosnega, po jeseni smrdečega jutra, pa čeprav je bilo oznanjeno indijansko poletje, so se moji geni prebudili, pretegnili, naredili par počepov in sonožnih poskokov in v en glas rekli: “Stara naša, draga Nataša, treba bo zamenjati okolje. Občepela si v smrdljivi luknji, dajejo te depre, napadajo te histerični krohoti, kar naprej te od nečesa odklapljajo (ali grozijo z odklapljanjem), ne plačuješ si prispevkov za zdravstveno zavarovanje in podobna jajca, ne plačuješ obrokov kredita, zamujaš z najemnino, nikjer nobenega poštenega šihta, od čiščenja, izdelovanja konfetnih aranžmajev in vse preredkih masaž ne moreš preživeti, lep kos dneva porabiš za pevski zbor, kar je sicer luštno, ampak vseeno ne moreš od tega preživeti, preživeti pa je treba… preživeti… preživeti… živeti… i… ii… iiiii…!!!!”

Usedla sem se za mizo, prižgala čik, oblile so me solze in končno sem izrekla: “Revni smo.” Pač, uporabljam množino, namesto dvojine, ne da se mi zdaj leporečiti. Poosebljena flegma in zen in ne vem kajševse (Spoštovani namreč) je rekla: “Sej bo.” In spet me je prijelo nekaj v smeri histerije in sem s polnimi sinusi gneva in polnim grlom bolečine zatulila: “Ne, ne bo! Nič ne bo! Nič ne bo, dokler ne bom nekaj naredila!”

Sledila je poplava kletvic z moje strani, Spoštovani me je stiskal k sebi kot bi bila v preši, geni pa so storili svoje. No, začeli so delati svoje. Mala fabrika v moji glavi je nehala štrajkati, stečajnega upravitelja je obesila na bližnje drevo, upravo so zasedli delavci in hitro vzpostavili nov družbeni red. Tak, malce bolj demokratičen od prejšnjega…

In spet je prišel tisti moment, tisti, ki je nekoč (spet v moji glavi, seveda) aktiviral majhno Marjetico Falk, ki je zarjovela: “Storila bom toooo!”.

In kaj bo storila Majti Salonajti? Odločila se je uresničiti skrito željo, ki se je svaljkala nekje v želodcu in zadnje pol leta nenehno pritiskala, pošiljala pritožbe in nazadnje dosegla konsens z možgani: šla bo delat na ladjo kot maserka. Za slabo leto. Če bo sprejeta, seveda. Tako.

Prvi korak je storjen – prijavila sem se na razgovor s praktičnim prikazom znanja. 16. november. Do takrat seveda ne bom sedela križem rok, ampak besno iskala delo. In dovolila delu, da me poišče in uporabi. Umiram brez dela. Dobesedno. Družba pa bi morala storiti vse, da zaščiti človeško življenje. Kje si družba, bemuboga?! Mogoče bom šla še prej na obisk h gospe Stanki, da mi malce pregleda prihodnost (čeprav upam, da ne bere Primorskih novic, ker sem si že, no, že dolgo tega nazaj, v eni od kolumen rahlo privoščila šlogarce…)… hehe…

Tudi največji optimisti se lahko kdaj zataknejo in trenutno sem prav na samem dnu zataknjenosti. Hvaležna sem vsem višjim silam in modrostim, da nimam otrok. Res. In hvaležna sem svojim genom, ki so nekoč silili prednike pastirje, da so spokali in šli na boljše in malo mlajše prednike, ki so šli na ladjo iskat srečo v tujino in se čudim, prekleto čudim, zakaj so pri meni čakali toliko časa….

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno

Cinik si bil že kot otrok…

1.09.2009 · 9 komentarjev

… vsi se smejijo, tulijo v rog, tebi pa… kot da… se sladko jebe. Za vse.

Te dni ugotavljam, da nisem sposobna res globokega čustvovanja.

Res. Če sem vesela, to traja zanemarljivo malo, no, depra se potrudi ostati malo dlje, ampak tudi ta mine. In to imam že iz otroštva. Kolikor se spomnim in po pripovedovanju starcev, sem po današnjih merilih izgledala malce avtistično. Družbe nisem preveč marala (razen none, ki me je pazila), vedno sem nekje čepela, gledala v prazno (čeprav. to so mislili drugi. jaz sem takrat videla svašta. največkrat cele civilizacije škratov, ampak nekako se mi tega ni dalo razlagati), težila noni naj mi bere, dokler se nisem sama naučila, in tako naprej. Čudna.

Nekoč so me vpisali v vrtec z namenom socializacije. Ideja se mi ni zdela tako napačna, dokler mi niso že prvi dan sovrtičkarji sunili žebljičke, ki bi jih morala nekam zabadati. Takrat sem se vprašala – zakaj zavraga. Vzeti nekaj, kar ni tvoje. Dobrodošli v svet krivic! Naslednja krivica se je zgodila, ko sem (izbirčna pri hrani, jedla skoraj samo govejo juho in albert piškote.) jedla juho očitno prepočasi in mi je živčna vzgojiteljica nametala v tisti plehnati prispodobek za krožnik rdečo peso in pire krompir. Ko sem obupano zrla v rdečo čorbo, je revsknila: “Jej!”. Ker so mi nekoč naročili, da moram vse, kar vsaj približno izgleda starejše od mene ubogati, z dopolnilom “vsaj delaj se, da ubogaš”, sem nesla žlico čorbe v usta. Želodec seveda ni sodeloval. Čorba je šla drugam. Kmalu po tem pripetljaju so me izpisali iz vrtca. No še pred tem sem javnosti pokazala, da me je težko vkalupiti. Ko smo se v vrtcu igrali družine – ata, mama in otrok – sem bila jaz (in to z največjim veseljem) pes. Ker sem edina znala lajati.

Prvi razred. Z oranžno torbo z motivom čebelice Maje in narobe zapeto jopico (motiv narobe zapete jopice me spremlja vsaj na treh skupinskih fotografijah v šoli) me posedejo poleg sošolca Gordana, ki me iz neznanih vzgibov začne vleči za kitke. Takrat se v meni prebudita sonce in mars in v ognjeno-škorpijonski maniri mu vrnem. Aha. Življenje je boj. Tudi ciniki se kdaj zmlatijo.

Družim se z dvema sošolkama, glede na na hibe (jaz čudaška, ena obupno predebela, tretja šepava) spadamo v za fante nezanimiv sektor. Imamo mir. Punce, ki so bile takrat popularne imajo zdaj otroke stare 18 let in izgledajo nekam zmatrane. Malce, no.

V petem ali šestem razredu se začnem družiti s Katarino, eno od mojih treh prijateljic, ki si barva nohte fluorescentno zeleno. V sedmem razredu razmišljam, da bi raje bila fant, začnem se striči na kratko in hoditi zgrbljena vase. Fašem opomin iz vedenja in s Katarino se na orientacijskem dnevu lotiva kajenja.

V osmem razredu nisem vedela kam bi sama s sabo. Mati predlagajo, da se vpišem v jezikovno-družboslovno šolo v Sežani. Sežana? Oddaljenost? Vlak? Zavohala sem svobodo.

V glavnem. Ko gledam to nesrečno, sfukano mularijo, ki obiskuje osnovno šolo. Je mar sploh mogoče, da si lahko nek otrok v teh časih privošči bit cinik? Ne vem… res in od srca upam, da se mi ne bo potrebno s tem ukvarjati. Mimogrede – spet sem začela kaditi. Pa ne se mi zdaj obesit samo na to izjavo, mater. ;)

Vir

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno

Kako sta me Tommy McCook in Don Drummond rešila pred peroksidnimi pošastmi

27.08.2009 · 7 komentarjev

…no, pravzaprav je šlo za dve pošasti. Dejansko imam težave z dvojino, ker sem se je nekoč morala priučiti in mi včasih še vedno uide. Zajebana stvar tale dvojina. Raje imam množino, čeprav včasih ravno ne sovpada s kao moralnimi normami…. V glavnem:

Nekega brutalno zgodnjega jutra sem se naložila na regionalni vlak, misleč, da bom v blaženem snu prepotovala tisto uro in petnajst minut in se odložila v rodnem kraju. Ja, seveda. Magari. Že ko sem videla listek na vratih z napisom Maribor, pa še par vasi, pa Koper kot končna destinacija, se mi je malce omračil pogled. Povsem upravičeno.

Vlak je bil poln Štajercev, ki so potovali v Koper. Nabito poln. Povsem pohvalno, da toliko ljudi uporablja javni prevoz in ne pobija ljudi po slovenskih cestah, ampak poln vlak popolnoma prebujenih Štajercev ob pol sedmih zjutraj…joj, prejoj. Kupeji zagrnjeni z zavesami, ljudje raztegnjeni čez štiri sedeže in, končno, blagoslov, v kupeju proti koncu vlaka samo dve figuri. Če bi se malce bolje razgledala, bi verjetno pospešila naprej in se usedla v sekret, ampak ne…utrujeno oko je zaznalo dve figuri…čau, je še fraj…ja….pok, potovalko gor, rit dol, in…

Dve peroksidni bjondi, stari nekje od 17 do 20, oblečeni v pajkice in še nekaj v barvi fuksije. Povsem budni. Iz vzhodne Slovenije. S frekvenco glasu, ki bi odpirala konzerve, ne samo razbijala kozarce.

Fak. Z jutranje letargičnim ksihtom sem se zazrla v fuksiji, ki sta izmenično dobivali napade rezgetanja in ne, to še ni bilo vse! Ena od njiju je potegnila telefon in nabila trletrle-pop-pink-teve hreščanje. Ne da bi se sploh zmenila za zgroženo bolščečo starko (mene), ki je že usmerila kazalca proti organom sluha.

Starka (jaz) je v hipni ogroženosti vseeno zbrala skupaj par možganskih krivulj in se spomnila na v torbo nemarno stlačen predvajalnik glasbe. Malce sem molila, ko sem si hitela tlačiti slušalke v ušesa, ker sveti Sansa Express včasih odpove. No, zadnjič ni. Delal je. Na polno. Molitev se je nato nadaljevala v zahvalo Vsevišnjemu in izumitelju pihal in trobil, svetemu Tommyju in svetemu Donu (no, to, da je koknil soprogo, se mi ne zdi dovolj trden razlog proti beatifikaciji) in lastni pameti, da nosim svojo glasbo s seboj po svetu.

Ko sem v Pivki izstopala, mi je rahlo zvonilo v glavi, ampak…peroksid je bil premagan in dan rešen. Eto.

Sem nestrpna? Vedno bolj. ;)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Voščilo Spoštovanemu, oplemeniteno z rahlim jamranjem, ampak od srca.

5.08.2009 · 17 komentarjev

Spoštovani je prejšnjo sredo slavil svoj triinštiridesetletni rojstni dan, čeprav izraz “slaviti” nekako ni na mestu. Sva se odločila, da ne bova praznovala, ker je recesija. Tudi kupila mu nisem nič, ker je recesija. Mimogrede, tudi sive lase si puščam, ker je recesija in porabim vsak dan deset minut pred špeglom za prepričevanje, da so sivi lasje na šestintridesetletni ženski seksi. Oziroma da nakazujejo silno modrost in izkušnje. Mogoče sem pa poosebljena predispozicija za premierko. Ker – če se ostrižem na kratko, bom kopija Jadranke K. Hm. Mašinca za striženje je na polici, le v roke jo je treba prijeti. Ampak tako tvegam, da bo Spoštovani zbežal od doma, ko se vrne iz rova.

Jap, spet je v rudniku. S kamero. V hlačah z usnjenimi zaplatami, ki sem mu jih v čevljarski maniri zašila na dan odhoda. S kladivom, žebljem in plastično vrvico, za podlago pa sem prvič v življenju uporabila in zlorabila knjigo, ker ni bilo debelega kosa lesa pri bajti. No, naslov knjige je Pogodba o ustavi za Evropo in od cele zadeve mi je škoda samo dreves, ki so padla za to sranje. Sicer spoštljivo ravnam s knjigami, jih rešujem pred kontejnerji in občasno pobrišem prah iz njih. Da ne bo pomote.

Ta zapis je v resnici voščilo mojemu dragemu rudarju, s katerim skupaj premagujeva dimenzijo časa in prostora že od davnega leta 2005, kar se marsikomu zdi kratka doba, meni pa približek večnosti. Pa ne v smislu, da sva predolgo skupaj, ampak me še vedno navdaja občutek, da se poznava že od “nekje prej” in sva od 2005 dalje samo združila premici. Nekaj takega, madona, z metaforami res nimam sreče, ne potrpljenja!

Spoštovani, čeprav se na momente obnašaš kot razvajeno tele in rjoviš na ves svet in nimaš pojma, kako stržiti svoje veliko znanje in veščine (no, to tudi meni ne laufa glih), čeprav si najin mali bivalni prostor natrpal do stropa z raznimi minerali in imaš namen to početi še naprej, vsaj do bridke rušitve sten zaradi preobremenjenosti, čeprav ne maraš hoditi na dopust, ker bojda sovražiš turiste (bulšit, meni se zdi, da se bojiš vode), čeprav zaserješ kuhinjo do fundamenta, ko pripravljaš sicer fantastično pašto ali mineštro, kadiš v moji bližini, čeprav sem zdravljena kadilka… ojej…in tako naprej…

ti želim zdravja, sreče, denarja, najlepših kristalov, hudo fotografsko opremo, kamero, prostor, kjer boš hranil vso svojo šaro in velik kos večnosti, ki ga (še) boš preživel z mano. Se splača. Majkemi.

Ok, grem naprej razkuževat stanovanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Naj odloži žlico...

Oprosti, ampak…

24.07.2009 · 8 komentarjev

Jah, bogpomagaj. Starejša ko sem, več stvari in ljudi mi gre na živce in vse manj opravičil mi prihaja na pamet, da bi opravičila svoj odpor. Pravzaprav sem se odločila (noja, že en cajt nazaj), da mi ni potrebno opravičevati svoje nenaklonjenosti. Če bom kdaj koga po krivici užalila, se bom opravičila, če pa mu bom dala vedeti, da ga ne maram, ker mi je pač, iznevemkateregarazloga odvraten, mu bom dala vedeti. Na tak ali drugačen način.

Beseda “oprosti” je izjemno delikatne sorte in nekateri ljudje tako neskončno razmetavajo z njo, da popolnoma izgubi prvotni pomen, se izpridi in včasih izzveni kot medmet. Sama jo uporabljam silno poredko. Predvsem zato, ker sem večino časa prepričana, da ne delam nekomu krivice. Imam sindrom dokaj čiste vesti in če nekomu povem resnico in je užaljen, se res ne čutim dolžne se kesati in ga prositi odpuščanja. Če bi me v tej smeri kaj glodalo, bi. Seveda bi, madona, vestno grizenje je še hujše od operacije hemeroidov. Been there.

Prej sem se razpištolila na siolovi družinski konkurenci – ednevniku – v zvezi z besedo “ampak”. Sem mislila, da smo parade in Jacksona pokopali že nekaj dni nazaj, pa ne…še vedno se gremo: “Saj nimam nič proti njim, ampak…” AMPAK! Zabožjovoljo, z enim “ampak” se človek pokaže v pravi luči in jaz si takega človeka predstavljam, kako čez dan angelsko stoično in umirjeno opazuje vse kar je “drugačno” , zvečer pa se potrka po prsih in reče: hvalabogu, da nisem tak! Eh. Bruh, pravzaprav.

Pravzaprav sem se na ednevniku razpištolila že enkrat prej in me tako žuli, da bom svoj komentar prilepila kar sem. Anarhist je v neki silni inspiraciji prilepil fotke demonstrantov iz Prekmurja in zapisal tole: “Vem, da sem žleht, ampak dokler imajo denar za “blajhanje” in šminkerska sončna očala, jim najbrž ni hudega.”

Moj izliv pa je naslednji:

“Ok, Franci, čeprav rada občasno berem tvoje prispevke, me je današnji kratek komentar na dogajanje pred parlamentom malce pogrel.

Če se navežem samo na izgled delavk, ki te je tako zmotil Kako neznansko stereotipno! Mar bi morala ženska, ki izgubi službo in tolče revščino, obleči raztrgana, povaljana oblačila, se nehati urejati /umivati / ličiti, nositi očala zgolj in samo, če je slabovidna in predvsem ŽDETI DOMA, KER JE V “BEDU”?! Jah, saj…znano. Ko je človek na dnu, mora mirno nekje obtičati, čimbolj poskrbeti, da tudi na zunaj deluje zanikrno, se po možnosti zapiti in končati bodisi na štriku, bodisi na ulici. Šele takrat mu lahko rečemo Ubožček. Za kozlat.

Meni so všeč ženske, ki v stiski ne čepijo doma in se ne smilijo same sebi, ampak gredo na ulice in tulijo z dvignjeno pestjo, pa čeprav je videti brezveze, celo groteskno in marsikdo samo zamahne z roko, češ, kaj pa bodo dosegle. Ne! Upor je vrednota. Nočem živeti med roboti. In če si ženska z zadnjimi evri kupi barvo za lase, se pogleda v ogledalo in si reče: “Všeč sem si in nobeden me ne bo jebal v glavo!”, ji lahko samo čestitam in podpiram. Tako.

Moj izliv je verjetno posledica genov – prihajam iz Primorske, kjer se ljudje niso nikoli dlje časa niso pustili jahati. Ali pa zato, ker sem nestereotipna ženska.

Je pa fajn, ker si omenil, da veš, da si žleht. Bom razumela kot hipen zastoj možganov. “

Konec citata.

Ja, danes je očitno moj dan. In grem lepo zvečer v Open na performans Xenie in Vesne Milek, upajoč, da ne bo spet kak korajžen nasprotnik drugačnosti poskušal zažgati soljudi.

Pa še povezavi na bloga, kjer sem stresla svoje nezadovoljstvo in dobila inspiracijo za današnji zapis. Škoda, ker ne hodim na dopust. Če bi,  bi namesto bentenja na blog popala luštne fotke, pa še kakšen dadaistično obarvan komentarček odspodaj. Jebiga.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Prodajam vstopnici!

6.07.2009 · 6 komentarjev

Ker so planeti postavljeni natančno kontra moji osebni rasti in zdravju, se grem trgovino:

PRODAM DVE ENODNEVNI  VSTOPNICI ZA ŠKLAB FEST V TRBOVLJAH (SOBOTA, 11.7.09) PO PREDPRODAJNI CENI!

Sem v Ljubljani, vsi zainteresirani pustite svoj mail! hvala! :)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Majhni oglasi