Črno & rdeče

Vnosi v kategoriji 'Bizzariš'

Kako me je gospa Los pofočkala…

24.06.2009 · 9 komentarjev

Alcessa se je odločila, da bom ena izmed žrtev verižnega sistema proučevanja človekove osebnosti in me potisnila v juhico z naslovom: Kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta.

Jap.

Torej… to vprašanje postavljajo raznoraznim zvezdam in zvezdicam (no, vsaj zdi se mi – ko sem še brala žensko revijo, so kakšno sem pa tja povprašali o “zadetosti”), nobena pa še ni nikdar priznala, da se je kdaj nalila kot krava ali se vsa nakokana metala kakšnemu kravatarju okrog vratu in mu zlivala redbull vodko v uho. Ne, bognedaj, vse so bile zadete od ljubezni ali metuljčkov ali lepega vremena.

No, jaz sem bila najbolj zadeta nekje med 18 in 25 letom. To je odgovor na vprašanje KDAJ. Vprašanje ne sprašuje OD ČESA, vendar se mi zdi smiselno odgovoriti tudi na to, ker, hm, recimo od ljubezni nisem bila še nikoli.

Alzo. Najbolj sem bila zadeta prav od vsake porkerije iz sektorja mehkih ali trdih drog, ki sem jih kdaj poskusila. Kako to? Ker sem v svoji silni nezmernosti vedno poskušala doseči skrajno točko in tako sem kurila možgane s slabimi ali dobrimi tripi, se predoziravala s kukiji ali skankom, pojedla  peščico antidepresivov in se čudila, da mi meče srčno mišico sem pa tja, se praskala kot nora, ker sem pojedla kak približek horsa preveč in še bi lahko naštevali.

Tako. Ni mi žal, da imam te izkušnje, ker so mi nekoč precej koristile, ko sem delala z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Ker vem, kaj pomenijo halucinacije.

Zdaj od drog uživam izključno alkohol in kakšne protibolečinske ob brutalni menstri ali glavobolu. Ker sem poskusila veliko zadev in ugotovila, da me dolgočasijo, sem se na koncu odločila za zdravo pamet. Mogoče se občasno zadevam s spanjem, ko padem v obdobje sanjanja. Zelo rada sanjam. :)

Kakorkoli – verige ne bom nadaljevala, ker trenutno ne morem razmišljati koga potunkati. Naj se kdo javi, jebelacesta!

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Poučno

Zakaj je hrbet zadaj, ko človek RES potrebuje masažo?!

23.06.2009 · 14 komentarjev

Oni dan, ko smo prepevale na Tivolskem gradu, sem fasala prepih. Pravzaprav srčno upam, da je le prepih in da ne gre za premik katerega od vretenc in da se bo bolečina v hrbtu polegla čez par dni. Ker… prav ob takih situacijah se zamislim: kaj pa, če si zlomim roko? Kako bom masirala? Kaj bi delala 4 tedne? Kako bi služila denar? Ko me je zvilo v hrbtu, sem se najprej na smrt ustrašila, da bo treba k zdravnici, ki mi bo po možnosti naložila kak dolgotrajen počitek…omojbog…počitek?! Hočem delati, madona!

Danes je zadnji nastop v sezoni. Pojemo na podelitvi Kresnika. Smo že precej utrujene in komaj čakamo zborovski dopust. Mislim, da lahko uporabljam prvo osebo množine, vsaj za tiste pevke, ki smo bingljale na vseh ali na večini nastopov. Jap, občutek za nastopanje je v zboru neenakomerno porazdeljen. Nekaterim ni težko oznaniti, da ne bodo nastopale, ker imajo pač dopust, nimajo varstva, jih malce boli grlo, ipd. Obstaja pa tudi nekaj psihotov, ki rinemo prav povsod, četudi tvegamo izpad dohodka, pobesnele šefe v službi ali pa krevljasto držo zaradi bolečin v hrbtu (ja ja ja, to sem jast!). Smo si pač različne in to nas dela posebne in zanimive, nekaterim, ki smo se (do jutri) ukvarjali z nekakšnim koordiniranjem nastopov, pa to dela še sive lase povrhu.

Ampak julija nastopi dopust. Ne, to ne pomeni, da grem na počitnice, ker tega že nekaj let ne počnem – neznanske težave z varčevanjem denarja za dopust imam. res. neznanske – ampak se bom lepo posvetila večnem iskanju posla, izdelovanju spletne strani za zavod, iskanju poslovnega prostora, kuhanju žajfe…samim lepim stvarem.

Spoštovani je na luftu, ker je našel pink kremen. Pink kremeni žal niso v luftu, ampak na že tako majhni površini naše kopalnice. Mimogrede – če bi tisti, ki verujete v zdravilno moč kremenov, radi napolnili baterije, vas vabim na kafe – na 40 kvadratih domuje kakšnih tritavžent kosov. Kremena, ne živali.

Skratka – klinc gleda dež, mraz in boleč hrbet.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš

Perfidia

11.06.2009 · Brez komentarjev

Poleg tega, da je Perfidia moje partizansko ime, je istoimenska pesem v izvedbi omiljenega blagopokojnega Laurela takooooo zeloooo poslušljiva!

Danes je dan za e-davke in mali nastop s Stranci v Švicu mikrofona. Jutri pade Hrastnik, potem Ljubljana, pa spet Ljubljana, pa piknik s Pinkoti, pa… kdor poje zlo ne misli, kdor poje z veseljem, pa ne misli sploh. Včasih paše.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Majhni oglasi

Imejte me raaadi! Proooosim!

7.06.2009 · 8 komentarjev

Sem opazila kar nekaj ljudi s tem napisom na ksihtu. Hrepeneči po priznanju in naklonjenosti okolice naredijo praktično vse. Pustijo se povoziti valjarju za balincplac, podvržejo se mobbingu, razdajo svojo dušo in predmete, uničujejo lastno telo… Zato, da bo nekdo rekel: “Ah. Ti si tako dober/dobra! Zlata duša!” in jih mogoče potrepljal ali pobožal ali povaljal na malce bolj human način kot s prej omenjenim valjarjem.

Čemu takšna potreba? Pojma nimam. Je rekla tista, ki ji na čelu piše: “Jebite se, magari večkrat na dan, mene pa pustite na miru, ker se ne mislim ukvarjati z vami in to zato, ker imam s sabo preveč dela. Ja?”

Ampak ljudstvo včasih ne zna brati in potem ostajamo nerazumljeni oboji: tisti, ki si želimo malce miru in pa poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti. Smo kar naenkrat v isti jati, kar pomeni, da obstaja možnost pokola.

Predlagala bi, da se Poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti formirajo v društvo in za simboličen znesek članarine najedajo eden drugemu. Idealno. Mi, ostali, pa bi si brezplačno dali mir. Upajoč, da bomo izumrli in predali planet višje razvitim bitjim, kot so opice, kiti in komarji. Ki jim še ni prišlo na pamet, da bi izumili npr. plastiko.

Ok, druga skrajnost so tisti, ki ob vsaki priliki glasno poveličujejo svojo pravičnost, srčno dobroto, inteligenco, nadpovprečne sposobnosti, itd.

Ježim se ob takih personah. Kaj me briga, deklica draga ali dečko dragi, če bereš “težke” knjige, če je Verbinčev ata tvoj besednjak postavil na glavo, če so ti izmerili IQ in te označili za nadpovprečnega/o… Potrebuješ poklonček? Bi ti ga naklonila, če ne bi bolehala za sindromom neuklonljive hrbtenice. Malce so se mi vretenca zarasla. Mičkenu. ;)

Ko bom stara 90 let bom izjemno zoprna, težka, dementna in srednje obvladljiva starka. Upam, da me bo takrat nekdo humano evtanaziral, če bo potreba, pa še prej. Moram dopisati v testament. Ko bo ta dokument v celoti spisan, bo obsegal repertoar za povprečno Kurjo juhico. Mislim, da ga bom dala celo ilustrirati.

PS

Za nanašalne: današnji izbruhelj se ne nanaša na nikogar. Je samo kupček misli in občutij, ki se valjajo v meni, pa so ostali nevidni, ker je šla cvetličarna v stečaj. Jebiga, recesija. :)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno

www.zrtev.si

4.06.2009 · 17 komentarjev

Ne maram izraza “žrtev”. Ne maram takisto ljudi, ki se razglašajo za žrtve nečesa ali nekoga. Izjemno mi gre tudi na jetra izraz “žrtvovati se”. Pa fakof, no, zakaj bi se moral človek žrtvovati?!

Mati naj bi se pregovorno žrtvovala za svoje otroke. Ok, razumem, da skoči pred kamion, odrine potomca in se pusti sama povoziti. Pač. Tako to je, tako delujejo hormoni, nagon, ljubezen in ne vem kaj vse spada v ta gemišt. Ampak razumem in podpiram in verjetno bi tudi jaz to počela, če bi se mi ponesreči pripetil naslednik.

Delno razumem ljudi, ki so navdahnjeni od religije ali katere novodobne sprevržene duhovnosti, da se žrtvujejo v vojni, oblečeni v TNT ali v imenu Velikega Elokveja zavžijejo smrtonosno pilulo in zaplujejo s prijatelji vesoljci v večna lovišča ter tako malce sprostijo prenaseljenost planeta Zemlja. Nekateri ljudje so pač psihično labilni in jih zlahka premakne najmanjši prdec. Menda je treba biti z njimi prijazen. No, meni to ne povzroča večjih težav, ker sem pridobila veliko zena v svojem kratkem življenju. Res veliko zena. Včasih škilim od te silne zenskosti.

Da ne govorim o tem, kako se nekateri blogerji pridušajo, da so žrtve! Smeha polna skleda! Oziroma paranoja na višku! In to odrasli ljudje, celo samozvani intelektualci! Ježeštana, kako grozljivo življenje mora to biti, ko zjutraj prižgeš računalo, pokukaš na blogovje, tam pa te že čaka trop ponorelih virtualnih oseb s krepelci, pipci in grdogrdimi komentarji!

Pa se je katera od blogerskih “žrtev” vprašala, če je res tako nedolžna? A ni hecno, da so blogerske žrtve v manjšini, po eden, kvečjemu dva skupaj? Hm, noja, žrtve pač. Nerazumljene očitno…

Zadnje čase intenzivno grebem po psihi in odstrajnujem vse mogoče lastnosti, ki vsaj malce smrdijo po sindromu žrtve. Uh, cel žur! :) Naredila sem že par dobrih sklepov in iščem rešitve. Ker besno iskanje rešitev ni značilnost žrtve. Menda.

Kar počnem v življenju, poskušam delati z veseljem. Če me nekaj ne veseli, pa se silim za skupno dobro, je to pri meni bolj kratkega veka. Imam jajčeca, da si privoščim delati to, kar me veseli in napolnjuje, čeprav nimam za burek. Tako to je. In vedno bolje mi gre. Moj čas je dragocen, ker je skoraj samo moj. Skoraj sicer še ni zajca ujel, ampak zakaj bi tekali za zajci?!

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno

Majsko obvestilo o eksistenci izgubljene strešne kritine

20.05.2009 · 12 komentarjev

Majti salonajti se zadnje čase udinja na facebooku. Priznam. Je neskončno bolj prikladen za odmete drobcenih idej, ki jih producirajo dizdejz rahlo sladkokisli možgani. Nikoli nisem marala dolgih okrancljanih stavkov, ker me je že nekje na polovici nekaj v sinusih prepričalo, da se mi zeha. In sem zehnila. Z zehom je šla ideja na pol in hopcefizelj. Ništa.

Tako kot niso zalegle dolge pridige mojega bivšega, ker sem že med uvodom odjadrala na širna morja in mimogrede naredila v glavi kratek dokumentarni film o življenju in smrti izolir traka, ki je želel postati hranilnik. Verjamem, da se mu je (bivšemu, ne izolir traku), zazdelo v zadnjih par letih že morda malo sumljivo, ker sem ga ob koncu pridig zabodeno gledala in se preventivno pokesala. Čeprav ne vem, zakaj. No, mogoče malo. Hehe.

Zadnje tri leta in pol imam srečo, ker Spoštovani izrazi svojo nejevoljo s kratkim rjovečim Fakof in dejansko mi ne uspe niti pomisliti na izolir trak, ampak padem v navzkrižno rjovenje. Kratkotrajno, ampak učinkovito. Oh, fukelj, malo sem zašla.

Skratka, mesec maj me vedno malce vrže. Je mesec sprememb, jebiga. V mesecu maju navoham začetek poletja, začnem kihati zaradi vragsigavedičesa letečega, ki prebiva v Tivoliju, dajem odpovedi, dobivam nove ideje, se odločam za srednje dolge korake v razvoju in kar je najpomembenjše – veliko časa porabim za depilacijo.

Strašno mi je žal, ker se zaradi obveznosti nastopanja ne morem več tako družiti s kvačkarji kot v mrzlih zimah poprej. Vas pogrešam, banda ciganska. Ampak julija imam pa cel mesec fraj. Bomo? Bomo.

Včeraj sem imela spet priložnost prepevati s Pinkoti na afterpartiju po njihovem nastopu v CDju. Kakšna energija je v teh ljudeh! In Oskar Kjuder! Kako dobesedno pade v pesem in jo z rokami razprši po prostoru… ok, ok, moja kombinatna okuženost še kar traja, ni kaj… ;)

Pozdrav vsem bikom.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš

Jebeno brezvetrje…

4.04.2009 · 17 komentarjev

Cena svobode je tudi ta, da včasih obtičiš med. Kar naenkrat ni dela. Kaj storiti? Človek, vajen dela, se začne praskati po glavi in modrovati. Postane rahlo depresiven. Začne razmišljati o črnočrnih scenarijih in ugotovi, da strel v koleno ni najboljša rešitev, ker bolniški stalež za s.p.je ne obstaja.

Gre in napiše prispevek na blogu, ki bo kmalu praznoval rojstni dan.

Fakof. Naj gre vse v tripiiiiiiiiiiiiiiiii lalala.

Me zanima če v Marinaledi sprejemajo priseljence. Bi šla. Takoj. Z rdečim kufrom na štirih kolescih, ki žal nima nogic in ne žre ljudi. Škoda.

Ah, ja. Med komentarji na Švic mikrofona nas je nekdo označil za mlade fašistke. Uaaau.

Za obletnico obstoja bomo prepevale v Pivki (plakat se že dela in bo lep. res. kot običajno) in obeta se nepozaben večer – malce čudaško, ampak zanimivo, koliko starih partizanov se veseli nastopa mladih fašistk…

Vesele velikonočne zajce vsem, pa privoščite si kakšno masažo, ker barvanje jajc lahko kvarno vpliva na mišični tonus. ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš

Gregorjeve ledvice

12.03.2009 · 17 komentarjev

Ne, to ne bo zapis o Gregorju in njegovih ledvicah, niti prošnja za donacijo ledvic nekemu Gregorju, ki je že pet let star tri leta in umira nekje na severovzhodu Irske, ne, frdamana reč, to bo podrobno poročilo o tekmi, kjer je Salonitka v tretjem nizu gladko premagala Štojsa 2:1.

Ja. Bila je sreda in v speštano-žalostnem stanju sem se privlekla iz rodnega kraja, kjer sem se sicer uspešno dogovorila z Občino za izvedbo Velikega koncerta zbora Kombinatnega.

Čakal me je Feri. Ne na štacionu. To bi bilo malce preveč, hm, bizarno. Čakalo me je pisanje kratkega prispevka o predstavitvi Ferijevega novega romana. Bodoči prispevki znanosti so izjemno potrpežljivi čakalci, jebemimsunce, nobeden od njih mi še ni ušel. Gamad.

Prišedši domov, sem potegnila iz torbe čokolado in namesto Ferija šla gledat Happy go lucky, kar je bil izjemno dober začetek zaključka večera. Zaspala sem ob ugotavljanju, ali je mali sin Affleckov storil dobro delo, ker je vrnil ugrabljeno hčer zapiti in zadeti materi. Sem kolebala, jebenti, ker sem se malo preveč moralno potopila v Gone, baby, gone. Tip je najebal z vseh koncev, ampak še vedno se rahlo zdi, da je storil prav. Ob tej pomisli sem zaspala. Feri je obtičal v diktafonu.

Četrtek, Gregorjevo in ura 6.15. Ker mi je imel čez 15 minut zatuliti telefon, sem se dvignila, ga ustrezno ugasnila, si nalila kozarec vode in se zaprla v najbolj miren, intimen in pravljični prostor v stanovanju – kopalnico. Naredila sem EFT seansico, se vmes gledala v špegu, razmišljala, da ipak zgledam kot majmun, ko se tapkam, ampak kaj, ko zadeva strašno dobro funkcionira, pila vodo, se mimogrede pohvalila (za vsak slučaj) in šla pod tuš.

Obula sem si štunfe olivno zelene barve s slikco Che Guevara, poljubila Spoštovanega in odracala v Moste, na predizpitno vožnjo. Ob 9h je bil izpit. Boris V. me je gnal po širni Ljubljani, gnal po avtocesti, me prisilil v vzvratno vožnjo in na koncu naročil, naj odprem havbo in pokažem, kje se nalije neko tekočino, menda vodo. Huh. Pa sem mu rekla, da havbe nismo jemali. Pa je rekel moj inštruktor, da smo jo, ampak prvo uro. Borisu je bilo vse jasno. Zarežal se je in mi rekel, da sem naredila izpit. Jap. In takrat… takrat je Štojs izgubil tekmo. Yessssssss! :)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš

Ko pokliče rahlo besni bralec…

13.02.2009 · 5 komentarjev

Hja, enkrat je moralo priti do tega… So rekli mati: “Jezik jo bo tepel…!”

No in danes zjutraj, ko je v PN izšla moja reportažica o dinozavrih, me je poklical eden od sodelujočih pri razstavi in me narahlo okrcal. Ampak do večjih zapletov ni prišlo, stvar sva elegantno rešila in opravičila ne bo potrebno pisati…

Mars napada, voli gredo naprej. Pravijo astrologi za letošnje leto in mislim, da imajo prav.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Antijunaki našega časa…drugič! Tretjič!

21.01.2009 · 6 komentarjev

Nekega sončnega julijskega dne, davnega leta 2008, sem kliknila na “send” in poslala kolumno z naslovom (Anti)junaki našega časa na uredništvo 7. vala Primorskih novic. Objavili so jo 1. avgusta taistega leta. V kolumni sem pisala o tem, kako se hahljam filmom, ki prikazujejo simpatične morilce in se dotaknila tudi aktualne tematike, povezane s prijetjem Karadžiča. Super.

Včeraj sem potegnila sobotni Žurnal iz kaselca in ugotovila, da sva z Izakom Koširjem nekako povezana, verjetno na transcendenčno telepatskem nivoju. Možak je za svojo kolumno uporabil enak naslov, čeprav brez oklepajev, vsebina pa je vseeno drugačna od moje, ker piše o Jessici Flether, Nancy iz Gandže in Brianu iz Moških zadev. Ki pušča tudi trupla za sabo. Zategadelj je antijunak.

Hecno, ne? Ta kolektivna zavest… ;)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš