Črno & rdeče

Poleg rednih vnetjih ledvic boleham tudi za tujinotožjem. Kakšna bolezen je to? Ne vem če je nalezljiva, je pa vsekakor neozdravljiva. Zbolela sem že pred nekaj leti, bolezen pa se obnaša podobno kot revma – običajno se pojavi kot napoved slabega vremena in zime.

Če vtipkamo izraz „tujinotožje“ v spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika, dobimo hitro na znanje, da ta skovanka ne obstaja. V nasprotju z domotožjem, ki uradno pomeni hrepenenje po domu, domovini in je že desetletja navdih za slovenskemu narodu zabavno poezijo. Tisto, ki poleg že omenjenega čustvenega stanja najraje poje o sladkem vincu, lojtrah in kraljicah materah.

Minilo je že kar nekaj let, odkar sem se veselo klatila po svetu oziroma po Evropi. Ok, potovanj »po špežo« na Opčine ne štejem, prav tako ne izletov na Hrvaško. Ne, to so tista potovanja, ko se usedeš na letalo in veš, da boš najmanj štirinajst dni nekje drugje, kjer je drugo vreme, drugi običaji in ljudje.

Neznansko uživam v letenju. V vožnji z letalom, da ne bo pomote. Sploh vzleti in pristanki se mi zdijo zelo razburljivi, čas poleta pa je običajno kar dolgočasen. Razen če traja sedemnajst ur ali pa če zmanjka vegetarijanskih kosil. Všeč mi je tudi posedanje po letališčih, kar je za marsikaterega nervoznega individuuma nepojmljivo. Meni pomeni navdih. Več ljudi, več različnih zgodb…

Zdi se mi, da sem imela zametek te kronične bolezni že od nekdaj v sebi. Mogoče zaradi prednikov, ki so se nenehno selili skupaj s svojimi ovcami. Domotožje pa sem imela preverjeno nazadnje, ko sem ždela v bolnišnici v Piranu in okrevala po operaciji mandljev. Pred, hm, tridesetimi leti.

Tujinotožje je prvič izbruhnilo, ko sem preživela cel mesec v tujini. Zelo daljni tujini, na drugem koncu sveta. Ko sem se vrnila domov, sem dva tedna hodila okrog kot marsovec, si neznosno želela nazaj in vsakič ko sem v prestolnici, v poletni soparici, šla mimo Bavarskega dvora in zavohala ocvrte piščance, sem se spomnila na Manilo. Okrevanje je trajalo približno dva meseca. Od silne tuge sem celo napisala potopis, kar se je izkazalo za dobičkonosno in je rahlo olajšalo bolečino.

Nekaj let kasneje sem se zdravila na malce nenavaden način – službeno sem se udeleževala konferenc po Evropi in se skušala prepričati, da se da tudi s tem blažiti muke tujinotožja. Placebo. Ni uspelo.

Bolezen se je v polnem razmahu ponovila dvakrat, potem pa se je pojavilo čudežno zdravilo, ki jo zaenkrat še vedno drži na vajetih. Nič takega, pravzaprav, nobena velika znanost. Na steklenički piše »Prazna denarnica«.

Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju gledala dva filma s precej podobno tematiko: dva plačana morilca dobita priložnost, da zaživita novo življenje. Oba fima – »You Kill Me« in »The Baker« sta označena za komediji in to tudi sta, v žlahtnem pomenu besede. Odlikuje ju črn, inteligenten humor in dva odlična glavna igralca: Ben Kingsley in Damian Lewis.

Ne, ta zapis ni mišljen kot recenzija filmov, le zadnje čase se mi pojavlja vprašanje junakov in antijunakov. Izraz »anti« je sploh zanimivo problematičen!

Dejstvo je, da sta junaka obeh filmov antijunaka. Pač. Dobršen del življenja sta se preživljala z ubijanjem ljudi in ob tem – vsaj gledalcu je tako prikazano – nista doživljala kakšnih silnih travm. Poklic kot vsi drugi! Junaka sta vsak na svoj način simpatična, privlačna in dejstvo, da sta pravzaprav morilca, se kar nekam izgubi v vsej naklonjenosti, ki jima jo nehote namenimo.

Dobro, v filmu je vse mogoče, to mi je bilo jasno že zelo zgodaj in dokler znamo ločiti filmsko resnico in realnost, so tudi moralne vrednote nekako na varnem. Kaj pa se zgodi, ko se začnejo resnice prepletati? Kaj pa če je res vse res?!

Tudi v realnem življenju obstajajo antijunaki in prav te dni je pri daljnih sosedih na tapeti eden od njih. No, glede na reakcije nekaterih gre bolj za narodnega heroja kot (anti)junaka. Kako je mogoče, da je gospod Karadžić za nekatere vojni zločinec, ki je obtožen genocida, za nekatere pa heroj?

Ok, ta dilema se je pojavila že pred dva tisoč leti, čeprav je potem obveljalo, da je človek, ki so ga usmrtili kot razbojnika, v resnici mesija. Je pa tudi res, da ni izpričano, da bi taisti usmrčeni kdaj lastnoročno koga fental oziroma naročil komu naj to počne v njegovem imenu. Kar so v njegovem imenu počeli v prihodnosti je pa druga pesem, vredna samostojne obravnave.

Zanima me, kaj se dogaja v glavah žensk, ki pišejo ljubezenska pisma zapornikom, ki bodo odsedeli dosmrtno kazen za umore. Nekatere se celo poročajo z njimi: »Saj v resnici sploh ni tak! Kar preberite njegova pisma!«. Srhljivo.

Malce me je groza gledati ljudi, ki častijo vojne in ostale zločince. Precej grozno pa se mi zdi tudi, da se sama veselo hahljam ob Benu Kingsleyu, ki elegantno in kar nekako mimogrede kokne nasprotnika. Če je pa tako prisrčen! Tudi dolgobradi belolasi možak je bil prisrčen, ko je popolnoma miroljubno drgnil po guslah v napol razsuti oštariji, a ne? No, v tem primeru ne v filmu.

Zdi se mi, da bi bil zelo primeren zaključek tega razmišljanja filmski vzklik iz Priscille, kraljice puščave: »Oh, Felicia. Where the fuck are we?!«

Cvetličarna, valjda.

____________________

Nekega jutra sem se zbudila kot običajno, brez budilke, natančno ob šestih in pet minut. In si rekla: »Opa! A v Indiji sem bila?!«

V sanjah, seveda. Sedela sem na vlaku, gledala pokrajino skozi okno, poleg mene pa je sedela mlajša ženska, ki je nenehno nekaj silila vame in me spraševala. Jaz pa sem se počutila vedno bolj izgubljeno…

Nato sem jo vprašala: »Pa je to vlak za Dehli?« In ona je začudeno odkimala. Tako sem kar naenkrat ugotovila, da nimam pojma kam se peljem in še več - tudi če bi se peljala proti Dehliju, ne bi natančno vedela, kam! In potem sem se zbudila.

Še nikoli nisem bila v Indiji in tudi pokrajino, ki sem jo opazovala skozi okno vlaka sem prekopirala iz spominov na Filipine, kjer sem v resnici bila in so jo moji možgani menda določili kot najbolj primerno sanjsko ozadje. Ampak ta pot v neznano! Hm. Preroško?

Poskušala sem se spomniti kaj sem občutila ob ugotovitvi, da se peljem v neznano, pa razen nelagodja ni bilo nič silovitega. Potem sem si vzela še deset minut za analizo česa me je v življenju strah in določila dve stvari: tistih velikih letečih kobilic (v otroštvu so bili še majski hrošči, zdaj pa jih ne videvam več) in vožnje avta.

Ok, kobilicam se da izogniti in vedno jih kak heroj pogumno odstrani, vožnjo pa sem si zadala kot življenjski projekt. Ki ga moram izpeljati sama, brez supermenov, ki bi v kritičnem trenutku pritisnili na zavoro, ali pa me preprosto s fičotom vred dvignili v zrak.

Kakšne pol ure, preden se usedem v vozilo avtošole, se že rahlo potim, v grlu me stiska, v trebuhu črviči in po glavi mi šibajo različni črni scenariji. Inštruktor je izjemno potrpežljiv možakar in še nikoli ni povzdignil glasu. Pravi le, naj se končno otresem te neznanske panike in jaz mu odgovarjam: »Ja. Bom. Delam na tem.«

Nič ne delam na tem, ker ne vem kako si pomagati. Zakaj zavraga mi je čisto preprosto in uživaško predavati pred sto ljudmi v angleščini, ne morem pa sproščeno peljati po centru Ljubljane?!

Občasno me ima, da bi vse skupaj pustila in se lepo zavlekla v cono udobja, rekoč: »Jaz tega ne zmorem.« Ojej. Tu pa pride ven kompleks vsemogočnosti in raje se ustrelim v koleno kot da bi svetu priznala, da obstaja nekaj, česar ne zmorem in česar me je celo strah.

No, nekaj pa sem vseeno storila. Kupila sem zeliščne tablete, ki menda umirjajo, lekarnarica mi sicer rekla, da so bolj blažev žegen, ampak ne, jaz se že celi dve uri počutim odlično. Malce zasanjano in globoko prepričana, da bo naslednja vožnja v neznano čudovito doživetje. Vsekakor mi je malce bolj jasno, zakaj ljudje vozijo pod vplivom alkohola. Verjetno jih je strah.

Skoraj sveži pušeljc iz petkove Cvetličarne.

__________________

S pravili se zadnje čase pospešeno ukvarjam, ker sem se odločila, da bom na stara leta opravila vozniški izpit. In tako opažam (ko se krčevito oklepam volana in mi življenjske funkcije delajo sto na uro), kako ljudje z lahkoto kršijo pravila. Zakaj je toliko nesreč na slovenskih cestah, sploh ne bi smelo biti vprašanje! Svojemu inštruktorju občasno pojamram, kako bi bil svet lep, če bi se vsi vozniki držali pravil, on pa se samo skrivnostno nasmehne in si misli svoje…

Živeti po pravilih pravzaprav zveni malce dolgočasno in suhoparno. Človeka, ki živi strogo po pravilih si predstavljam kot nekakšnega neopaznega birokrata, ki ima vse stvari lepo spredalčkane, pospravljene in na mestu in si natančno načrtuje vsak dan. No, to je ena skrajnost, po drugi strani pa – kako bi človeška rasa preživela v anarhiji? Nikakor!

Simpatičen priročnik za mirno in zadovoljno življenje bi lahko bile prastare zapovedi, ki jih je namenil grešnemu svetu starozavezni Jahve. Z rahlimi popravki in mogoče še kakšno dodatno, ki bi že obstoječe posodobila, bi zapovedi ob rednem upoštevanju lahko omogočile ljudem, da bi dejansko živeli v sožitju. Mogoče bi bil svet res na trenutke dolgočasen, na dolgi rok pa bi se vseeno obneslo.

Vedno mi je bilo smešno, ko sem opazovala, kako nekateri »verniki« vestno izpolnjujejo zapoved o rednem obiskovanju hiše božje – pač, posvečujejo Gospodov dan – obenem pa lažejo in si želijo svojega bližnjega blago, da o ženah niti ne govorimo!

Človeška narava enostavno ni nagnjena k strogemu izpolnjevanju pravil in to je treba vzeti v zakup. No, razen pri redkih posameznikih, ampak pri teh gre bolj za motnjo kot kaj drugega.

Ko višje sile postavljajo pravila, naj bodo vsaj zapakirana v privlačno embalažo. Z majceno obljubo po lepšem življenju. Če že nasedamo raznim pralnim praškom in proticelulitnim kremam – ni vrag, da ne bi padli na finto in bi lepo enotno verjeli v enega boga.

Pravzaprav…a se bližajo volitve?!

Iz Cvetličarne

_______________________

Večkrat sem v raznih medijih zasledila zgodbe o ambicioznih materah. Ne govorim o tistih, ki so si nekoč vbile v glavo, da bodo slavne in/ali bogate in žrtvujejo čas, ki naj bi ga preživele s partnerji in potomstvom, za kariero. Obstajajo še hujši primerki.

Pred nekaj dnevi so bile v enem od spletnih časopisov objavljene fotografije deklice iz Velike Britanije, ki jo mati (oziroma oba starša, mati je le skupaj z njo na fotografiji) želi spremeniti v Barbiko. Ubogo punče je od glave do peta polikano, namazano, zmanikirano in, roko na srce, izgleda srhljivo odraslo. Mati na sliki deluje zelo povprečno, zato je že to mogoče razlog, da poskuša svoje neizživete ambicije prenesti na svojo lepo hčerko.

V Ameriki, ki že pregovorno letno sproducira ogromno »čudakov«, so popularni izbori malih miss. Punčke, ki izgledajo kot kopije odraslih prostitutk malce višjega ranga, morajo z zamrznjenimi nasmehi plesati, peti in početi razne bedarije, ki jih sproducira bolni um njihovih povprečnih mater.

V Sloveniji zaenkrat še nimamo takšnih izborov, kar je na nek način čudno, saj je glede na količino tovrstnih prireditev lahko že vsaka gospodinja miss. Pri nas so otroci obremenjeni drugače. Poleg šole se udeležujejo še raznih pošolskih obveznosti, tečajev tujih jezikov, solo petja, plesa in tako naprej. Predstavljam si, da zvečer lahko samo še padejo v posteljo.

Starši hiperaktivne otročadi seveda trdijo, da potomcev nikoli niso silili v to. No, ja. Obstajajo tudi prefinjeni načini prisile, v stilu: »Če ne boš treniral tenisa, bo mamica žalostna…« In mulc, ki mu res ni do tega, da bi cele dneve gledal materin dolgi fris, s cmokom v grlu prime v roke lopar in gre nabijat žogice, agresija v njem pa počasi raste.

Seveda obstajajo tudi otroci, ki so podlegli medijem in cele dneve preždijo pred računalniki ter igrajo video igrice. V najboljšem primeru se zredijo zaradi junk food-a, s katerim se konstantno bašejo, v najslabšem pa (zaenkrat v Ameriki), inspirirani od videoigric, sunejo očetu puško in kot za šalo postrelijo nekaj sošolcev.

Kje je srednja pot? Kje so igrišča z razmajanimi gugalnicami in peskovniki ali pa čisto navadne skladovnice drv, ki se lahko v minuti spremenijo v skrivališče za partizane ali Indijance?

Občasno hvaležno pomislim na popoldneve, ki sem jih preždela ob knjigah ali na gugalnicah pred blokom in na normalna starša, ki sta zelo demokratično obravnavala moj prosti čas. Ja, to je bil čas tako opljuvanega enoumja, ki pa je vseeno otroku dovolil biti otrok, čeprav z enakimi kapicami, rutkami in zastavicami.

No, kljub silnemu napredku in dodani vrednosti, ki jo je prinesel krasni novi svet, so zastavice še vedno v modi. Da z njimi vrli otročiči pomahajo kakšnemu stricu iz Amerike.

Iz petkove Cvetličarne.

_____________________

Nikoli nisem marala preveč prijaznih ljudi. Nekam nenavadna izjava, priznam. Kako je lahko nekdo preveč prijazen?! O, pa so! Že večkrat sem srečala ljudi, ki so si za življenjsko poslanstvo izbrali biti ves čas maksimalno prijazni. To pomeni, da imajo na obrazih nalepljen večen nasmeh, njihov glas je mil in blag, govorijo potiho in nekateri imajo tudi stalno potrebo, da silijo v sočlovekov osebni prostor. Tega najbrž ne bom nikoli razumela, še več, njihovo obnašanje se mi zdi sumljivo. Kot da gre za nekakšno prikrivanje njihove prave narave. Če se izrazim z malce bolj newage prispodobo: kot da bi kobra pričela izvajati jogo, z namenom skriti svojo strupeno naravo.

Ljudje smo hodeča paleta čustev in zdi se mi popolnoma bedasto, da bi razkazovali okolici vedno enako masko. Obvladano. Prijazno. Robotsko. Celo servilno. Pri servilnežih se moje potrpljenje vsekakor popolnoma konča! Že sama pomisel, da je neka človeška oseba več vredna od mene, da bi se ji morala klanjati, ji streči in biti vedno na uslugo, mi je odurna. Ok, čaščenje višje sile za silo razumem, da pa bi padala na kolena (dobesedno in v prenesenem pomenu) pred človeškim bitjem?! Nikoli!

Žal so naši prvi vtisi o nekom sestavljeni na podlagi njegovega obnašanja, mimike, načina govora, tona glasu in podobnih »površnih« lastnostih. Žal, pravim zato, ker sem tudi sama podlegla – in verjetno še kdaj bom – »prijaznežem«, ki so bili do zob oboroženi z nevidnimi noži in poleni, pa so jih nekako uspeli skriti za plašč prijaznosti in naklonjenosti.

Všeč so mi koleriki. Pri njih se da natančno opaziti, kdaj jim kdo stopi na žulj in kdaj se počutijo dobro. Všeč so mi tudi večno namrgodeni, nergavi ljudje, ker pri njih nikoli ne pomislim na teorije zarote.

Mogoče sem zato razvila dobro merico nezaupljivosti in pretežno mrk izraz na obrazu. Za veliko novih znanstev se preventivno odločim, da mi niso všeč in me tako lahko čez nekaj časa prijetno presenetijo. Brez narkoze si pulim nože iz hrbta, brcam polena izpod nog in ljudem, ki pozdravljajo sonce, občasno poškilim v usta. Strupnikov se namreč ne da skriti in tudi najbolj inteligentne kobre niso vsevedne.

Tazadnja iz Cvetličarne.

Moja primarna družina je vedno obravnavala šport kot nekaj postranskega in odvečnega. Nihče od naših ni hodil smučat, planinarjenje ni bilo ravno priljubljeno, za ostale športe pa, se mi zdi, niti nismo vedeli. Posledično so so tudi televizijski prenosi raznih tekem ostali neopaženi in lahko zaključim, da je pri nas pretežno vel nešportni duh. Mogoče imam tudi zato primanjkljaj tolerance do rjovečih ali hreščečih športnih reporterjev, ki histerično opisujejo podvige igralcev na igrišču ali pa dogajanje na dirkališčih, kjer hitre mašince vozijo v krogih.

To držo sem kajpak obdržala in zato me različne prireditve, kot je na primer aktualno nogometno prvenstvo, niti malo ne ganejo. No, mogoče toliko, da so na trenutke moteče. Recimo pri pitju kave v katerem od lokalov, ki so začasno opremljeni z velikimi ekrani, pred katerimi se gnete kup ljubiteljev okroglega usnja. Ko se začne tekma, se mir konča. In vrli možje ter prenekatera žena se prelevijo v nekaj, hm, kako bi rekla, prazgodovinskega.

Gledalci so najprej nekaj časa tiho, nato začnejo mencati in godrnjati, njihovi pridušeni kriki pa se naenkrat prelevijo v rjovenje. In to enoglasno, lepo prosim. Ves postopek spominja na početje, ki bi ga z lahkoto pripisali tropu lovcev na mamute. Vsaj jaz si jih tako predstavljam. S to razliko, da končni produkt ni kup mrhovine, ki bi nahranila manjšo vas, ampak zavest, da so Naši izgubili ali pa zmagali.

Kaj se dogaja v glavi človeka, ki se tako čustveno angažira pri nekakšnem tekanju za žogo? Se za kakšno uro prelevi v bojevnika, ki živi in diha s soborci, ali v lovca, ki junaško premaga namišljeno zasledovano žival? Ali pa gre le za sproščanje testosterona v imenu večne floskule: kdor ni z nami je proti nam?

Glede na posnetke navijaških izgredov, ki jih včasih predvajajo po tv, se ne smemo čuditi, če se v vojnah dogajajo nepojmljiva grozodejstva. Če se je človek pripravljen fizično spopasti s sočlovekom samo zato, ker je nekdo, ki ni Naš tekel čez travnik in brcnil usnjeno žogo v nekakšno ograjico… No, roko na srce, tu gre za ekstremne primerke. Pa vseeno – kje je meja? In zakaj so mamuti izumrli?

Danes moja tadruga iz Cvetličarne. Navdih sem dobila v enem od svojih starejših zapisov.

______________

Ko sem se nekega deževnega ponedeljka ob 5.30 zjutraj ukvarjala s svojo karmo, sem se v mislih sprehodila v otroštvo. In razmišljala o najpogosteje izrečenem stavku oziroma ukazu, ki so mi ga starši, še najbolj pa nona, dnevno servirali: »Ne odgovarjaj!«

»Ne odgovarjaj!« je v bistvu pomenilo »Ne jezikaj!«. Že od malega se mi je namreč zdelo potrebno, da opozorim na nestrinjanje z nekaterimi vzgojnimi postopki, ki so jih odgovorni izvajali nad mano in seveda je bilo moje početje včasih silno moteče.

Zato so me pristojni običajno že v kali zatrli s prej omenjeno prepovedjo, jaz pa, bogaboječe bitje, sem jih ubogala. Pri verouku so nam gospod večkrat omenili, da je ena od vstopnic v božje kraljestvo tudi brezpogojna poslušnost staršem in vzgojiteljem. In ker sem si neskončno želela preživeti ostanek posmrtnega življenja v pisanem in hrupnem lunaparku – nebesih – sem se odločila, da bom naredila VSE za one way ticket.

Zadeva je nato šla v drugo skrajnost. Postala sem tih in pretežno ubogljiv otrok. Tako tih, da je vesoljna daljna žlahta skupaj z noninimi znankami mislila, da je z mano nekaj narobe: »Vaša punca pa je tako modra!«

Moder v tem primeru niti slučajno ni pomenilo pameten, ampak tih, miren. Vedno sem se grizla v jezik, ko sem mislila na tak vzklik odgovoriti: »Teta, vi ste pa tako debeli!«, ali kaj podobnega.

Seveda so bili tudi trenutki, ko je moja tihost in mirnost izginila, razlog pa je bil bolj tržne narave. Namreč, moja nona je že zgodaj odkrila, da imam recitatorske sposobnosti in to s pridom izkoristila. Da se malo pohvali z vnukinjo, če ne drugega!

Tako sva natrenirali lepo slovensko pesem “Učilna zidana” in šov se je začel. Peljala me je v trgovino (malo, samopostrežno), me pred publiko, sestavljeno iz radovednih starih bab postavila na pult in dete je z zanosom recitiralo…Še zdaj jo znam na izust.

Vsakič sem pokasirala aplavz in kakšno čokolado, kar mi je verjetno dolgoročno pokvarilo apetit, ampak to je že druga zgodba.

»Ne odgovarjaj!« se mi je lepo ugnezdil v podzavest in do pubertete sem bila neproblematična. Potem se je seveda vse postavilo na glavo in v osnovni šoli sem dobila opomin iz vedenja. Zaradi dolgega jezika.

Kasneje sem se naučila, da je dobro najti neko ravnotežje med molkom in jezikanjem, vendar je za to potrebna stalna vaja. Še vedno vadim.

Ko sem nekoč znancu pripovedovala o slavni zapovedi, je imel zanimivo pripombo. Rekel je: »Kaj pa če to v resnici pomeni: ne odgovarjaj sistemu, se pravi, bodi nekaj drugačnega?«

Ker je bilo to povedano nekega zgodnjega jutra na Metelkovi, sem v anarhističnem navdušenju takoj posvojila to možnost.

Tako da – pokorno javljam vsem odgovornim, da je vzgojni ukrep prijel in da ne odgovarjam. Sploh.

Evo, nova rubrika mojega bloga. Cvetličarna je kotiček v 7. valu, priloge Primorskih novic, kjer bo včasih objavljen kak moj umotvorček. Prvi je talele, objavljen prejšnji teden…

______

Na namiznem koledarju je pisalo 8. maj VIKTOR, ko sem dobila razodetje. Res je, šlo je za prvovrstno »epiphania« sceno, čeprav se pri vsej zadevi ni pojavilo nobeno božanstvo, vsaj v mojem vidnem polju ne. Je pa definitivno imelo prste vmes.

Namreč – po nekajmesečnih konstantnih občutkih v stilu »ne počutim se dobro, tu nekaj smrdi, zakaj so se mi pojavile vrečke pod očmi, nisem srečna…«, je prišlo do nekakšnega pregretja in nenadoma sem se spremenila v eno samo, veliko in nemarno zanimivo misel: »Kaj pa če bi v službi dala odpoved in šla na svoje?« V naslednjem trenutku se je v glasbenem kotičku mojih možgan aktivirala Marjetica Falk in zavpila: »Storila bom to!«

Ježešna.

Mogoče sem za mimoidoče delovala nekoliko bebavo. Vem, da sem se takrat nahajala nekje pod drevesi, v bližini reke Ljubljanice in nove zgradbe onkološkega inštituta. Vem tudi, da je sijalo sonce in da so se mi usta nenadoma razlezla v širok nasmeh in kar naenkrat mi je bodočnost zasijala v vseh bleščečih možnostih. Angelski zbori ravno niso zapeli, ker si v svojem kratkem življenju nisem nabrala dovolj točk za privilegije s strani Najvišjega, je pa Marjetica še kar žgala s svojimi ponarodelimi.

In sem storila to. Napisala sem odpoved in jo oddala. Ob tem početju so se mi iz srca in želodca valili tovornjaki kamenja in možgani so bili naenkrat preobremenjeni z idejami kam in kako naprej. Seveda sem novico z veseljem razbobnala naokrog in vsi so jo sprejeli z odobravanjem. Začudila sem se le, ker je kar nekaj ljudi omenjalo, da imam jajca. Jajca? Je res potrebno imeti jajca, da se človek odstrani iz točke, kjer mu ni všeč in kjer samo še nazaduje?

Pa je res. Koliko ljudi vztraja v morečih službah, ob stalnem »mobbingu«, z načetim zdravjem, leta in leta! Koliko ljudi še vedno poveličuje tako imenovano »delovno dobo«, ki jo je potrebno oddelati do penzije! Penzija?!

Že nekaj let mi je kristalno jasno, da bom morala in tudi hočem, če mi bo le zdravje dopuščalo, delati do smrti. Ni mi samo jasno, pač pa tudi normalno. Ampak… če bom že delala do smrti, bom delala stvari, ki me res veselijo in kar je najbolj pomembno – od zdaj naprej (no, ko bo konec odpovednega roka) bom sama svoj šef. Ker sem že ob vstopu v osnovno šolo ugotovila, da imam ponavljajoč se odpor do avtoritet. Da nisem primerna za delo v ekipi (razen v primeru sodelovanja pri pevskem zboru ali v družinskem krogu).

Skratka, poskrbela sem za negotovo, ampak sproščeno prihodnost. V čast in slavo svoji odločitvi pa sem sklenila, da bo prva beseda v moji bodoči daljši literarni stvaritvi: JAJCE.