Črno & rdeče

Ko takole prebiram blogovje, me marsikateri zapis butne deset let nazaj, ko sem morala po študijski dolžnosti kar podrobno mleti biblijo. Ogromno stvari sem pozabila, nekaj odlomkov pa mi je le ostalo v spominu in z njimi občasno težim bližnjim in daljnim.

Včasih so se mi taka kvazisuperiorna bitja smilila, ker se mi je zdelo, da imajo pač malce manj delujoče možgane in da je to odraz nekakšne fizične nezmožnosti dojemanja. Pa me je izučilo, da so še kako prefrigani! In sem počasi začela ločevati: omejenost, bolezen, hudobija.

En in edini recept: UMIK. Kar pa še ne pomeni beg.

9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Ne vem, če je dobro besna biti, ko pišem črnordeče prispevke. No, saj danes je že bolje, ker se je počutje malce uležalo, prespalo, vseeno pa me na momente v črevcih rahlo šraufne. In, hop, spet se počutim rebelde. Pa ne tista napol naga oblika v miniču in škorenjcih, ampak taka, v rdeči majici, s črnim napisom Kombinat, ženski pevski zbor.

Ok, lep uvod.

Včeraj se je naš zbor iz vseh koncev Slovenije pripeljal v Medano, vasico, ki jo tradicionalno vsako leto za nekaj dni zasede ljubljanska kulturna noblesa in jo spremeni v fensi šmensi pesniško okolje. Kjer se zberejo pesniki celega širnega sveta in bolj ali manj zanimivo recitirajo svoje stvaritve pred napol podrto Gradnikovo domačijo. Luštna stvar, skratka.

Organizatorji so se letos odločili, da bodo včerajšnji dan popestrili z dvema glasbenima dogodkoma - z nastopom našega zbora Kombinat (ki prepeva pesmi upora in revolucije) ter z nastopom Sester (evrovizijske skupine postavnih fantov, za katere ne morem ravno reči, kaj prepevajo - recimo da ljubezenske pesmi). Ok, malce nenavadna izbira, ampak, hej, saj ni treba, da tematsko spadamo skupaj. Kombinatke pač ponujamo upor in revolucijo, Sestre pa ljubezen. No big deal.

Je pa, žal, prišlo do zapletov. Kar bomo vzele kot dobro šolo, ker se res nima smisla preveč razburjati. Izkušnja, pač. Še v nedeljo smo bile prepričane, da bomo zapele repertoar v enem kosu, s predstavitvami pesmi vmes. Ker to je naš koncept. Če že pojemo pesmi upora in revolucije, potem je treba te pesmi tudi predstaviti in povedati, od kje izhajajo, kdo je avtor in ob kakšni priložnosti so nastale.

Ok. V torek smo bile obveščene, da je treba repertoar razbiti na dva dela, ker bodo vmes branja poezije. Prav, jebiga, bomo pač razbile deset pesmi na pet plus pet. Ampak…

Ko smo včeraj na nastopu že odpele prvi del in zapustile kos zemlje, ki je predstavljal oder, smo bile obveščene, da smo absolutno predolge in da lahko odpojemo le še DVE pesmi, brez veznega teksta.

Kako prosim?!

Bile smo razsrjene. To, da se je prireditev začela petnajst minut kasneje, ker je neka sfuzlana Poljakinja nekam odlutala in tako zamujala na lastno branje poezije, je očitno vplivalo na naš nastop. A smo tako dolgočasne, al kaj?! Da ne govorim o tem, da zbor niti ni bil primerno predstavljen in da je morala M. na koncu povedati občinstvu, da smo Kombinat, ženski pevski zbor in da nas spremljata Branko na mandolini in Robi na kitari. Ker organizatorjem to ni bilo ravno pomembno.

Malce mi je žal, ker smo potem leteli domov in nisem poslušala Sester. Me zanima, če so njim rezali playback. Verjetno ni tako enostavno kot nekemu zboru, ki poje v živo. In je star 4 mesece in 2 dni. Čeprav je v tem poletju že trikrat nastopal in vsaj dvakrat požel burne ovacije. Tudi včeraj so ljudje ploskali (upam da ne kar tako) in od dveh meni ljubih blogerjev, ki sta bila tam in ju nisem zaradi kolobocije niti mogla primerno pozdraviti - maha in kobilice - smo tudi že dobili pohvale.

Vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi ta neprijetni pripetljaj nas je naučil, da bomo odslej me postavljale pogoje nastopanja oz. se prilagajale do določene meje, predvsem pa - tak odnos, kot smo ga doživele včeraj, je v nas še malce bolj okrepil uporniški duh.

Posnetek

Tole bo kratek zapis, ker sem včeraj oz. danes zjutraj podrla vse rekorde zadnjih parih let in šla spat ob 3.30. Kako und zakaj?!

No, trenutno sem v Želimljah, v spoštovanem Zavodu katoliške mladine. Ne, ne gre za sankcijo in Vatikan ni vpleten. Sem ponosna fasilitatorka na Euracademy s še kakimi dvajsetimi tuje in domače govorečimi ljubitelji okolja. En cel teden se bomo pogovarjali kako ohraniti to zemljo bivalno, hodili na izlete, jedli večerje, kosila, zajtrke in podobno.

Ja. Počasi, počasi prihajamo do vzroka silno poznega leganja k počitku. Torej:

Enkrat lani, ob podobnem času sem delovnim tujegovorečim kolegom napol pod mizo recitirala Zdravljico. Srhljivo.

Včeraj smo se trije različnogovoreči (slovensko - poljsko - grška naveza) na podlagi cvička odločili, da bomo šli peš iz Pijane gorice v Zavod Želimeljski. Napaka. Takoj smo pozabili kreniti v desno in smo jo veselo udarili proti Kočevju. Štart je bil ob 23.00, povratek na željeno lokacijo pa ob 2.00. Vmes sem popolnoma razbesnela svojo začasno šefico (to mi je uspelo že drugič v življenju in ne vem, če mi bo verjela, da gre za karmo. eh. ne bo mi.), ki mi je potem naložila domačo nalogo, da odprem duri zavoda Beatriz, ki naj bi pridrajsala iz Grčije nekje okrog 2.00 in pa - popolnoma sem si razštelala podplate, kar je čista sramota za talentirano refleksoterapevtko.

Ok. Lepa stran tega dogodka je, da sem se ob uri duhov (menda no) sama klatila po navidez zapuščenem zavodu katoliške mladine, iz sten so vame bolščali don Boskoti, jaz pa sem iskala sobo od Beatriz, da bi jo potem varno pospravila spat. Bea se je prikotalila z brutalno zamudo in evo…

Že cel dan rdečih oči posedam tu naokrog in na mojo delavnico o gensko spremenjenih organizmih se je prijavil samo Ištvan iz Transilvanije. Naj se zamislim nad sabo?!

Nema da nema.

Čez nekaj dni se menda obeta obisk Bele krajine, kjer bomo spali na seniku. O tem pa naslednjič.

Don Bosko, usmili se nas. Grem na mednarodno večerjo, Finke so privlekle hlebec sira.

PS Hvala Hadu za link do avatarfabrike. Je bilo zabavno. Podobna si sicer nisem, imam pa majico z napisom Kombinat. Amen.

Da ne bom lepila samo Cvetličarn sem gor. Uf, sem dolgočasna.

Včeraj sem dobila po doooolgem času rahel napad panike, ravno preden sem imela uro vožnje. Slabost, vrtoglavica, povišan utrip…fej, fuj in jaz, telica, sem se suvereno usedla na sedež, se odpeljala in delala tako kapitalne prekrške, da se je inštruktor preventivno kar 45 minut držal za glavo (razen, ko je prijel volan in ga obrnil sunkovito na desno, ko sem pogumno zapeljala na ulico, ki jo je krasila lepa rdeča okrogla tabla, z belo progo na sredi.).

Nič ne bo z društvenim, ki je bil že napovedan za petek. Sem šoferska imbecilka. Res sem si izbrala čudovito obdobje za učenje spretnosti vožnje avta. V službi mobbing, vročina, rahla panika pred prihodnostjo in potem naj bi še zbrano in dinamično vozila?!

Včeraj smo kvačkali. Intenzivno. Že dolgo se nisem tako krohotala. Seveda je bilo nekaj pogrešanih in obe težkokategornici sva odšli že relativno zgodaj (Katrca in jaz), lahkokategornici (Morska in Simona) in moški živelj (joj, preveč za naštevat) pa verjetno spijo spanje pravičnih.

“Blago munjeno!” je rekla nončka svojemu oslu na kmetiji, kjer pitajo nedorasle netopirčke. Tudi jaz se še vedno počutim munjeno. Učim se bridkega kapitalizma, kako ravnati s “slabimi naložbami”, kako doseči metastanje, ko se moj ego dvigne nad sralci, dvigne taco in jih poščije dol z neba.

Kar seješ, to žanješ, razen če si tat in žanješ pri sosedovih. Vse se plača. Ooooooo ja.

Grem delat malo ali nič. Ker sem bojda pravično plačana za svoje delo. Glede na znesek sem ocenila, da je že moj prihod v pisarno in ždetje v vročini, ki krepko presega predpisanih 28 stopinj, kjer ni klime in ni brezplačnih osvežilnih napitkov (kot bi po nekih predpisih moralo biti), vreden zneska, ki ga dobim. Zneska, ki ga je preveč sram, da bi se imenoval osebni dohodek.

Sociala.

Ne, nisem v redu. Sem živčna kot pes in najraje bi se ustrelila v koleno.

To, da bom morala še več kot en mesec vstajati in sedeti v pregreti mansardni pisarni brez klime, prenašati vedno bolj odkrito zajedljivost in polenca pod nogami s strani nadrejenega, se hkrati ukvarjati z izredno negotovo prihodnostjo…vse to je prišlo za mano. Vsa začetna evforija je splahnela in RES POTREBUJEM DOPUST. ŽE DVE LETI NISEM BILA NA DOPUSTU.

Redim se, počasi ampak gvišno. Gubam se in moja drža je vedno bolj upognjena. Najraje bi se nekega dne butnila na posteljo in rekla Spoštovanemu: “Tu sem. Futraj me in plačuj najemnino. To se spodobi, ker si moški, jaz pa nemočna ženska.” No, čez nekaj časa bi se verjetno udrla v tla od sramu, ampak spet me firbec matra, kako je če si VZDRŽEVAN. Kak mesec bi lahko poskusila, ni vrag…

Projekt “Reprodukcija” sem dala na stranski tir, ker zdaj pa res nimam ne volje, ne denarja za potomstvo. Še s tem da bi se ukvarjala…HOČEM MORJE, MORJE, MORJE, MORJE!

Opažam, kako izgleda pravi obraz ljudi, ki jih zanima samo dobiček, skrivajo pa se za nekakšnim človekoljubljem…bolano…bolano…

Poleg morja si želim še MIR, MIR, MIR… staro bajto čimdlje od Ljubljane, ker ne spadam sem, res ne spadam sem, vrt, računalnik, dve kozi in dva zajca…

Tako da - naj gre vse v kurac, jaz bom te dni spila malo več piva. Malo dosti več.

Jebenti.

Prej me je popadla hecna pomisel, da bi ustanovila svojo sekto. Vsa dejstva govorijo temu v prid. Namreč…

Ljudstvo hlasta po duhovnosti. Takšni ali drugačni. Ker je ta dolina solz slaba naložba in ker je super vedeti/upati, da je resnica out there in da se bo naša dušica udejanila v kamen/solato/paramecija/slona Hortona/prebivalca oddaljenega planeta ter tako preživela še kakšno dekadico. Ali dve. Odlično! Tradicionalne religije so preživete, ljudstvo potrebuje kaj bolj pisanega. Modernega. Instant. Hitro dosegljivega.

Kaj torej potrebujemo za ustanovitev sekte in ob tem še zaslužiti?

• 3 ali več naivnih in zaplankanih ljudi

• enosobno stanovanje z balkonom

• voditeljico s smislom za nategovanje in jasnim pogledom na prihodke in odhodke

• bobi palčke

• 1 rjuho (belo ali bež barve) na človeka - pripadnika sekte

• krompir za štampiljko.

Vse naštete sestavine zmešamo, dušimo na majhnem ognju, mešamo, mešamo, mešamo in hopla - rezultat je tu! Trije ali več fanatiki, oviti v rjuhe, bodo odpirali denarnice in z ovčjimi možgani žrli bobipalčke, misleč, da bo njihova reinkarnacija tako bolj uspešna…

I think business.

vir

Včeraj popoldne sem z žalostjo v srcu ugotovila, da se je pokvaril bojler. Naš prašičnjak je dobil srednjeveški pridih in zjutraj sem se umivala v škafcu. Spoštovani, ki ima obilo električnega znanja, je včeraj popoldne, ko se je tragedija zgodila, oznanil, da se bo z bojlerjem ukvarjal danes. Čeprav me je tresla sveta jeza in me je imelo, da bi ga sama razšraufala, sem debelo pogoltnila, vklopila zen stikalo in šla v posteljo. Spoštovani mi je kasneje prinesel sladoled z jagodami.

Danes. Kličem iz službe Spoštovanega.

Spoštovani ob 10h še ni pipnil bojlerja.

Ob 11h sem izvedela, da je crknil termostat, da serviser lahko pride šele v petek, da pa bi lahko nabavil nov termostat na Brnčičevi. V Črnučah. Ampak danes ne, ker se mu ne da.

Zen. Kje si zen, jebote?!!!

12.15. Spoštovani kliče, da je posvetila lučka od termostata, ker ga je nekaj drmal in da bojler VERJETNO dela. In da mu bo vsak čas crknil telefon, ker ima gor še 21 centov. Adijo.

Če ne bi bila v tega človeka zaljubljena tako kot prvi dan najinega sožitja, bi ga vrgla pod kamion.

Salonitka ne bo direktorca. Razen sama sebi. Nekoč.

V ponedeljek dam odpoved in IŠČEM SLUŽBO!

Znam skoraj vse: pucam sekrete, vodim projekte, masiram podplate in pišem.

Ja, to je bila reklama. In upoštevajte, da imam tromesečni odpovedni rok, tako da bom v začetku bolj kot ne honorarka.

Evo, dokaz, da hodim v službo. In da sem mi meša od nje. Že miljavžent dni nisem nič objavila in tudi sedaj bi lahko razpredala le o tem, da mi vedno bolj pogosto trzajo veke (ja. tak lušten psiho pojav.) in da se trenutno ubadam s srednje velikim glavobolom, ki sem ga pridelala tako, da sem celo pot od posestva Razori do Most, na zadnjem sedežu (tokrat skrbno pripeta) prisilno vohala po jabolku dišeči obesek. Nagravžno dišeči. Ampak nisem imela niti toliko energije, da bi ga spulila. Tako.

Ravno sem razmišljala, da sem odrasla. Počutim se neskončno odraslo. To pomeni, da mi je kristalno jasno, da ljudje niso dobri in prijazni in strašno fajn, ampak da so običajno čisto navadna goveda. S svetlimi izjemami, teh pa je vedno manj. Poleg te ugotovitve mi je kristalno jasno, da so ščetine, ki mi poganjajo iz brade, kruta realnost in ne bodo nikoli več izginile. Tudi špeh ne bo izginil sam od sebe, ampak se bo treba zato prekleto namučiti. Če se mi bo sploh dalo. Če bom spila samo deci alkohola preveč, bom imela naslednji dan neznosnega mačka. Kaj šele, da bi prišla iz nekega žura ob 5h domov in šla nato v službo. Haha. Ne, zadnje čase komaj uspem gledati NCIS do konca (a zakaj to sranje gledam? bogve….) in potem mrknem. Za nepoučene: ob 21h.

Do živega krsta na tem svetu več ne čutim usmiljenja, spreminjam se v hlod. Ne, nisem še na stopnji kamna, hlod pa že. Moj ubogi inštruktor vožnje me je spredalčkal k umsko-ne-preveč-razvitim. Ker občasno (ko mi začne trzati veka) delam napake, ki spadajo na prve 4 ure vožnje. Ne me vprašat. Res ne.

Skratka - še vedno sem povprečno inteligentna¹, običajne zunanjosti, rahlo predebela, nenormalno kosmata, pretežno trezna in definitivno neuživajoča drog (razen cukra), ko se zbudim, mi v glavi ne donijo fanfare ali pa Wagner, nimam nobene zanimive bolezni, sem zvesta Spoštovanemu, čeprav bi ga včasih kamenjala, moj osebni dohodek je klinčevo majhen, starši mi ne morejo kupiti fleta v Ljubljani, od tujih jezikov znam aktivno samo angleško, od faksa se ne spomnim skoraj nič (dasiravno mi bo vedno ostala v glavi fraza “tohu va bohu”), mi je pa kristalno jasno naslednje:

• čez par mesecev bom imela 5-8 ljudi na rehabilitaciji, za katere bom odgovorna.
• zaposliti bom morala mentorja (ki bo še dodatno skrbel za folk) na katerega se bom morala zanesti in ki bo dober delavec.
• stalno bom v pogonu, ker bom morala rehabilitantom zagotavljati delo, beri: sklepanje pogodb kot podizvajalec, iskanje novih možnosti, ipd.
• vsak dan se bom vozila v eno uro oddaljen kraj. hehe. inštruktor bi pripomnil: sanja svinja kukuruz.
• upam, da bodo v ekipi sami tipi. Ker bolje sodelujem s tipi kot z babami. Ti povejo v fris, kar ti gre in ne spletkarijo.

In to je samo delček vsega… RES POTREBUJEM DOPUST. IN RES BOM ŠLA NA DOPUST. O, JA, O, JA!

1. čeprav sem vedno občudovala ljudi, ki so zase prostodušno rekli, da so inteligentni. ali celo zelo inteligentni. svašta, kakšen pogum! [↩]

Najprej čestitke sami sebi za jubilej - za mano sta dve leti bloganja. Prvi zapis je bil narejen 4.4.2006, ko sem na bolniški ves dan buljila v ekran. Ok, stara, kar tako naprej! Juhu! Mimogrede, Spoštovani me še vedno ne bere. Mislim, da mičkeno cvika.

Mogoče pa sem, kot je izpostavil gospod Pavel v svojem zadnjem zapisu, preveč nasilna do njega. Ne do gospoda Pavla¹, do Spoštovanega, ki je moški. Ker tudi ženske smo lahko nasilne do moških, samo moški nimajo dovolj jajc, da bi to priznali. Hehe.

Dobro vprašanje, primerno za kratko refleksijo. Samorefleksijo. Ker je jasno, da v meni ždi poleg vseh grdih lastnosti tudi dobršna merica nasilja, se sprašujem: DO KOGA ALI ČESA SEM NASILNA?

Sledi seznam. Upam, da ne bo dolg. Če bo naštetih več kot 10 tarč mojega nasilja, obljubim, da si bom takoj nabavila kakšno ljubko mučilno Opus Dei napravico in en teden krevsala s krvavimi stegni v službo. Torrrrrrej:

1. Do Sebe. Jem se. Grizem si nohte, ki so del mene, torej se jem. Je to nasilje? Sem vprašala nohte, kako se počutijo, če jih jem? Jih boli?! Definitivno nasilje. Čeprav - dragi nohti - se odvajam, veste. Se terapiram. Poboljšala se bom, obljubim. OBLJUBIM sem rekla! Pa tudi prekomerni vnosi cukra v telo so nasilje. Nad slinavko, verjetno. Oprosti slinavka, ampak tu bo malce težje…bom delala na tem. NIč ne obljubim!

2. Do Vsiljevalcev. Kdo pa so ti mladi fantje? No, tudi punce… To je vrsta, zvrst ali sorta ljudi, ki venomer nekaj vsiljujejo. Od hrane do mnenj. In takih je miljavžent. Nekateri se celo grupirajo. O nekem pezdetu, ki je letal za ljudmi po faksu in jih trikrat dnevno spraševal, če so že sprejeli Jezusa, sem že pisala. Ampak to je bila skrajna oblika, obstajajo bolj prefinjeni vsiljevalci, ki zavijejo svoje vsiljenosti v celofan z mašno. In do takih sem nasilna. Najprej prijazno nasilna, potem neprijazno in na koncu grozeče. Zadnja faza je silno redka, ker imam dokaj natrenirane živce. Zaenkrat, prosim, zaenkrat, ker žal popuščajo.

3. Do Omejencev. Ljudi, ki vedo, da obstajajo knjige, pa jih ne vzamejo v roko. Ki vedo, da si delijo planet z milijardami, pa mislijo, da so edina merodajna dežurna pamet na celem svetu. Je pa res, da sem bila včasih bolj nasilna do njih, zdaj, na stara leta pa čutim do njih le veliko dozo usmiljenja in ščepec prezira. Pa izogibam se jih. Če se le da.

4. Do Pijancev. Ker imam slabe izkušnje z njimi že iz otroštva in ker vem, kako sem bila zoprna, ko sem ga sama cuzala. Zoprna sama sebi, do soljudi sem bila menda še kar ok, celo zabavna. Fajn je, ker se vsega bolj malo spomnim. Ja, do pijancev in tudi odvisnikov - odvisnike sicer raje ignoriram - sem nasilna.

5. Do Vreščečih najstnic in najstnikov ob 7.30 na avtobusu ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Lajam. Včasih v mislih, moj pogled pa običajno utiša tudi radio.

…huh, ne zmorem več…nič ne bo z OD napravicami…

Saj je še par podvrsti, ki mi gredo na jetra, pa ne izvajam ravno nasilja nad njimi: ženske - bambiji, pevke s čudaškimi glasovi, bežbabe dr. znanosti (razen natančno dveh izjem in oba sta moška), ženske s kompleksom večvrednosti (moški so s tem kompleksom bolj smešni kot zoprni), ženske na splošno, ljudje, ki pljuvajo po tleh, tisti, ki ogabno smrdijo po: mesu, alkoholu, česnu, parfumu, starem švicu ali kombinacijah vsega naštetega, mladinke, ki jim že zjutraj, ko vstanejo, začne v glavi nabijati Wagner in do večera razmišljajo, kako bodo povaljale kakšnega intelektualca ali umetnika in so dolžne to v istem prostoru, kjer se nahajam, glasno oznanjevati, preveč prijazni ljudje, ker jim ne zaupam…

Sem izbirčna, vendar silno tolerantna. Vsakemu dam še eno priložnost, sem pač osel, ki se z veseljem vpiše na tečaj drsanja, da gre lahko še enkrat na led.

Kdor se mi pa RES zameri, je iz mojega prijaznega predalčka ODSTRANJEN. Od takrat naprej lahko kasira samo še kakšno naključno puščico s kurarejem, pozornosti si itak ne zasluži.

JE IGNORANCA TUDI NASILJE?

Če je, sem potem zrela za pržon.

Veselim se večernega babovanja, ki se bo razvilo v nekaj večjega, veselega, rdečega, pojočega… O tem pa kdaj drugič.

1. čeprav me branje njegovih stvaritev včasih pripravi do tega, da bi tolkla z glavo v zid, pa ne smem, ker sem v službi [↩]