Črno & rdeče

Vnosi v kategoriji 'Naj odloži žlico...'

Voščilo Spoštovanemu, oplemeniteno z rahlim jamranjem, ampak od srca.

5.08.2009 · 17 komentarjev

Spoštovani je prejšnjo sredo slavil svoj triinštiridesetletni rojstni dan, čeprav izraz “slaviti” nekako ni na mestu. Sva se odločila, da ne bova praznovala, ker je recesija. Tudi kupila mu nisem nič, ker je recesija. Mimogrede, tudi sive lase si puščam, ker je recesija in porabim vsak dan deset minut pred špeglom za prepričevanje, da so sivi lasje na šestintridesetletni ženski seksi. Oziroma da nakazujejo silno modrost in izkušnje. Mogoče sem pa poosebljena predispozicija za premierko. Ker – če se ostrižem na kratko, bom kopija Jadranke K. Hm. Mašinca za striženje je na polici, le v roke jo je treba prijeti. Ampak tako tvegam, da bo Spoštovani zbežal od doma, ko se vrne iz rova.

Jap, spet je v rudniku. S kamero. V hlačah z usnjenimi zaplatami, ki sem mu jih v čevljarski maniri zašila na dan odhoda. S kladivom, žebljem in plastično vrvico, za podlago pa sem prvič v življenju uporabila in zlorabila knjigo, ker ni bilo debelega kosa lesa pri bajti. No, naslov knjige je Pogodba o ustavi za Evropo in od cele zadeve mi je škoda samo dreves, ki so padla za to sranje. Sicer spoštljivo ravnam s knjigami, jih rešujem pred kontejnerji in občasno pobrišem prah iz njih. Da ne bo pomote.

Ta zapis je v resnici voščilo mojemu dragemu rudarju, s katerim skupaj premagujeva dimenzijo časa in prostora že od davnega leta 2005, kar se marsikomu zdi kratka doba, meni pa približek večnosti. Pa ne v smislu, da sva predolgo skupaj, ampak me še vedno navdaja občutek, da se poznava že od “nekje prej” in sva od 2005 dalje samo združila premici. Nekaj takega, madona, z metaforami res nimam sreče, ne potrpljenja!

Spoštovani, čeprav se na momente obnašaš kot razvajeno tele in rjoviš na ves svet in nimaš pojma, kako stržiti svoje veliko znanje in veščine (no, to tudi meni ne laufa glih), čeprav si najin mali bivalni prostor natrpal do stropa z raznimi minerali in imaš namen to početi še naprej, vsaj do bridke rušitve sten zaradi preobremenjenosti, čeprav ne maraš hoditi na dopust, ker bojda sovražiš turiste (bulšit, meni se zdi, da se bojiš vode), čeprav zaserješ kuhinjo do fundamenta, ko pripravljaš sicer fantastično pašto ali mineštro, kadiš v moji bližini, čeprav sem zdravljena kadilka… ojej…in tako naprej…

ti želim zdravja, sreče, denarja, najlepših kristalov, hudo fotografsko opremo, kamero, prostor, kjer boš hranil vso svojo šaro in velik kos večnosti, ki ga (še) boš preživel z mano. Se splača. Majkemi.

Ok, grem naprej razkuževat stanovanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Naj odloži žlico...

Črni Frenk

6.04.2008 · 12 komentarjev

Obstaja tip, ki bi ga kljub temu, da vaga 100 kil1 in je stalno prešvican, prijela pod roko in z njim odkorakala v sončni zahod.

Frank Black. Danes praznuje rojstni dan. To sem ugotovila z rahlo grozo, ker me je najprej magična sila2 prijela, da bi začela nakladati o Franku, potem sem želela najti kakšno njegovo luštno3 fotko, potem sem kliknila na internetno biblijo4 in se zabolščala v podatek, da je rojen na današnji dan, davnega leta 1965.

Zato bom njemu v čast popnila sem gor meni zelo ljub komad, ki me zjutraj vedno razveseli, če ga moj random orientirani proizvajalec glasbe servira.

Ko so Pixies tazadnjič nastopili v Ljubljani, sem na koncert za vsak slučaj vzela pasaport. Za vsak slučaj! ;)

Lepa nedelja, bemusunce! :)

YouTube slika preogleda
  1. preveč glede na velikost []
  2. čeprav ne vidim oktarina, občasno občutim brbotanje magije okrog moje glave []
  3. to je sicer relativno []
  4. Wikipedija []
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Naj odloži žlico...

Nasilna baba? Mogoče…

4.04.2008 · 9 komentarjev

Najprej čestitke sami sebi za jubilej – za mano sta dve leti bloganja. Prvi zapis je bil narejen 4.4.2006, ko sem na bolniški ves dan buljila v ekran. Ok, stara, kar tako naprej! Juhu! Mimogrede, Spoštovani me še vedno ne bere. Mislim, da mičkeno cvika.

Mogoče pa sem, kot je izpostavil gospod Pavel v svojem zadnjem zapisu, preveč nasilna do njega. Ne do gospoda Pavla1, do Spoštovanega, ki je moški. Ker tudi ženske smo lahko nasilne do moških, samo moški nimajo dovolj jajc, da bi to priznali. Hehe.

Dobro vprašanje, primerno za kratko refleksijo. Samorefleksijo. Ker je jasno, da v meni ždi poleg vseh grdih lastnosti tudi dobršna merica nasilja, se sprašujem: DO KOGA ALI ČESA SEM NASILNA?

Sledi seznam. Upam, da ne bo dolg. Če bo naštetih več kot 10 tarč mojega nasilja, obljubim, da si bom takoj nabavila kakšno ljubko mučilno Opus Dei napravico in en teden krevsala s krvavimi stegni v službo. Torrrrrrej:

  1. Do Sebe. Jem se. Grizem si nohte, ki so del mene, torej se jem. Je to nasilje? Sem vprašala nohte, kako se počutijo, če jih jem? Jih boli?! Definitivno nasilje. Čeprav – dragi nohti – se odvajam, veste. Se terapiram. Poboljšala se bom, obljubim. OBLJUBIM sem rekla! Pa tudi prekomerni vnosi cukra v telo so nasilje. Nad slinavko, verjetno. Oprosti slinavka, ampak tu bo malce težje…bom delala na tem. NIč ne obljubim!

  2. Do Vsiljevalcev. Kdo pa so ti mladi fantje? No, tudi punce… To je vrsta, zvrst ali sorta ljudi, ki venomer nekaj vsiljujejo. Od hrane do mnenj. In takih je miljavžent. Nekateri se celo grupirajo. O nekem pezdetu, ki je letal za ljudmi po faksu in jih trikrat dnevno spraševal, če so že sprejeli Jezusa, sem že pisala. Ampak to je bila skrajna oblika, obstajajo bolj prefinjeni vsiljevalci, ki zavijejo svoje vsiljenosti v celofan z mašno. In do takih sem nasilna. Najprej prijazno nasilna, potem neprijazno in na koncu grozeče. Zadnja faza je silno redka, ker imam dokaj natrenirane živce. Zaenkrat, prosim, zaenkrat, ker žal popuščajo.

  3. Do Omejencev. Ljudi, ki vedo, da obstajajo knjige, pa jih ne vzamejo v roko. Ki vedo, da si delijo planet z milijardami, pa mislijo, da so edina merodajna dežurna pamet na celem svetu. Je pa res, da sem bila včasih bolj nasilna do njih, zdaj, na stara leta pa čutim do njih le veliko dozo usmiljenja in ščepec prezira. Pa izogibam se jih. Če se le da.

  4. Do Pijancev. Ker imam slabe izkušnje z njimi že iz otroštva in ker vem, kako sem bila zoprna, ko sem ga sama cuzala. Zoprna sama sebi, do soljudi sem bila menda še kar ok, celo zabavna. Fajn je, ker se vsega bolj malo spomnim. Ja, do pijancev in tudi odvisnikov – odvisnike sicer raje ignoriram – sem nasilna.

  5. Do Vreščečih najstnic in najstnikov ob 7.30 na avtobusu ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Lajam. Včasih v mislih, moj pogled pa običajno utiša tudi radio.

…huh, ne zmorem več…nič ne bo z OD napravicami…

Saj je še par podvrsti, ki mi gredo na jetra, pa ne izvajam ravno nasilja nad njimi: ženske – bambiji, pevke s čudaškimi glasovi, bežbabe dr. znanosti (razen natančno dveh izjem in oba sta moška), ženske s kompleksom večvrednosti (moški so s tem kompleksom bolj smešni kot zoprni), ženske na splošno, ljudje, ki pljuvajo po tleh, tisti, ki ogabno smrdijo po: mesu, alkoholu, česnu, parfumu, starem švicu ali kombinacijah vsega naštetega, mladinke, ki jim že zjutraj, ko vstanejo, začne v glavi nabijati Wagner in do večera razmišljajo, kako bodo povaljale kakšnega intelektualca ali umetnika in so dolžne to v istem prostoru, kjer se nahajam, glasno oznanjevati, preveč prijazni ljudje, ker jim ne zaupam…

Sem izbirčna, vendar silno tolerantna. Vsakemu dam še eno priložnost, sem pač osel, ki se z veseljem vpiše na tečaj drsanja, da gre lahko še enkrat na led.

Kdor se mi pa RES zameri, je iz mojega prijaznega predalčka ODSTRANJEN. Od takrat naprej lahko kasira samo še kakšno naključno puščico s kurarejem, pozornosti si itak ne zasluži.

JE IGNORANCA TUDI NASILJE?

Če je, sem potem zrela za pržon.

Veselim se večernega babovanja, ki se bo razvilo v nekaj večjega, veselega, rdečega, pojočega… O tem pa kdaj drugič.

strelka.jpg

YouTube slika preogleda
  1. čeprav me branje njegovih stvaritev včasih pripravi do tega, da bi tolkla z glavo v zid, pa ne smem, ker sem v službi []
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Naj odloži žlico...

Svak. The one and only.

2.03.2008 · 9 komentarjev

Slovesno oznanilo:

Z današnjim dnem uvajam novo rubriko Naj odloži žlico. Ker se je teh rojstnodnevnih in obletničnih modelov nabralo že lep kupček in si zaslužite posebno gajbico.

Današnja žrtev: Moj najljubši svak.

Priznam, da ne vem natančno, koliko križev si je nakopal, vem le, da je nagravžno mlajši od mene. Čeprav je izredno zrel, moder in razumevajoč. To je v bistvu pogoj, da ostaneš v naši Famiglii, ali pa po pol leta pristaneš na medikamentih. Se hecam. Nič medikamentov. S kolom čez hrbet, pa je rešeno.

V glavnem – naj te nosijo peroti po jasni zračni poti, vedi, da si edini, ki obvladuje Sister (ne me tepst, ne me tepst) in veliko veliko veliko lepih stvari ti želim: avte, biznise, zdravja, sreče inu ljubezni, nove povštre za Ružico in predvsem OGROMNO NAJLEPŠEGA PISARNIŠKEGA MATERIALA NA SVETU! Ne, nisem prfuknjena, svak bo že vedel… ;)

Ale. Vstat.

lancia-tahuda.jpg

Vir

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Naj odloži žlico...