Črno & rdeče

Vnosi v kategoriji 'Poučno'

Kako sta me Tommy McCook in Don Drummond rešila pred peroksidnimi pošastmi

27.08.2009 · 7 komentarjev

…no, pravzaprav je šlo za dve pošasti. Dejansko imam težave z dvojino, ker sem se je nekoč morala priučiti in mi včasih še vedno uide. Zajebana stvar tale dvojina. Raje imam množino, čeprav včasih ravno ne sovpada s kao moralnimi normami…. V glavnem:

Nekega brutalno zgodnjega jutra sem se naložila na regionalni vlak, misleč, da bom v blaženem snu prepotovala tisto uro in petnajst minut in se odložila v rodnem kraju. Ja, seveda. Magari. Že ko sem videla listek na vratih z napisom Maribor, pa še par vasi, pa Koper kot končna destinacija, se mi je malce omračil pogled. Povsem upravičeno.

Vlak je bil poln Štajercev, ki so potovali v Koper. Nabito poln. Povsem pohvalno, da toliko ljudi uporablja javni prevoz in ne pobija ljudi po slovenskih cestah, ampak poln vlak popolnoma prebujenih Štajercev ob pol sedmih zjutraj…joj, prejoj. Kupeji zagrnjeni z zavesami, ljudje raztegnjeni čez štiri sedeže in, končno, blagoslov, v kupeju proti koncu vlaka samo dve figuri. Če bi se malce bolje razgledala, bi verjetno pospešila naprej in se usedla v sekret, ampak ne…utrujeno oko je zaznalo dve figuri…čau, je še fraj…ja….pok, potovalko gor, rit dol, in…

Dve peroksidni bjondi, stari nekje od 17 do 20, oblečeni v pajkice in še nekaj v barvi fuksije. Povsem budni. Iz vzhodne Slovenije. S frekvenco glasu, ki bi odpirala konzerve, ne samo razbijala kozarce.

Fak. Z jutranje letargičnim ksihtom sem se zazrla v fuksiji, ki sta izmenično dobivali napade rezgetanja in ne, to še ni bilo vse! Ena od njiju je potegnila telefon in nabila trletrle-pop-pink-teve hreščanje. Ne da bi se sploh zmenila za zgroženo bolščečo starko (mene), ki je že usmerila kazalca proti organom sluha.

Starka (jaz) je v hipni ogroženosti vseeno zbrala skupaj par možganskih krivulj in se spomnila na v torbo nemarno stlačen predvajalnik glasbe. Malce sem molila, ko sem si hitela tlačiti slušalke v ušesa, ker sveti Sansa Express včasih odpove. No, zadnjič ni. Delal je. Na polno. Molitev se je nato nadaljevala v zahvalo Vsevišnjemu in izumitelju pihal in trobil, svetemu Tommyju in svetemu Donu (no, to, da je koknil soprogo, se mi ne zdi dovolj trden razlog proti beatifikaciji) in lastni pameti, da nosim svojo glasbo s seboj po svetu.

Ko sem v Pivki izstopala, mi je rahlo zvonilo v glavi, ampak…peroksid je bil premagan in dan rešen. Eto.

Sem nestrpna? Vedno bolj. ;)

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Oprosti, ampak…

24.07.2009 · 8 komentarjev

Jah, bogpomagaj. Starejša ko sem, več stvari in ljudi mi gre na živce in vse manj opravičil mi prihaja na pamet, da bi opravičila svoj odpor. Pravzaprav sem se odločila (noja, že en cajt nazaj), da mi ni potrebno opravičevati svoje nenaklonjenosti. Če bom kdaj koga po krivici užalila, se bom opravičila, če pa mu bom dala vedeti, da ga ne maram, ker mi je pač, iznevemkateregarazloga odvraten, mu bom dala vedeti. Na tak ali drugačen način.

Beseda “oprosti” je izjemno delikatne sorte in nekateri ljudje tako neskončno razmetavajo z njo, da popolnoma izgubi prvotni pomen, se izpridi in včasih izzveni kot medmet. Sama jo uporabljam silno poredko. Predvsem zato, ker sem večino časa prepričana, da ne delam nekomu krivice. Imam sindrom dokaj čiste vesti in če nekomu povem resnico in je užaljen, se res ne čutim dolžne se kesati in ga prositi odpuščanja. Če bi me v tej smeri kaj glodalo, bi. Seveda bi, madona, vestno grizenje je še hujše od operacije hemeroidov. Been there.

Prej sem se razpištolila na siolovi družinski konkurenci – ednevniku – v zvezi z besedo “ampak”. Sem mislila, da smo parade in Jacksona pokopali že nekaj dni nazaj, pa ne…še vedno se gremo: “Saj nimam nič proti njim, ampak…” AMPAK! Zabožjovoljo, z enim “ampak” se človek pokaže v pravi luči in jaz si takega človeka predstavljam, kako čez dan angelsko stoično in umirjeno opazuje vse kar je “drugačno” , zvečer pa se potrka po prsih in reče: hvalabogu, da nisem tak! Eh. Bruh, pravzaprav.

Pravzaprav sem se na ednevniku razpištolila že enkrat prej in me tako žuli, da bom svoj komentar prilepila kar sem. Anarhist je v neki silni inspiraciji prilepil fotke demonstrantov iz Prekmurja in zapisal tole: “Vem, da sem žleht, ampak dokler imajo denar za “blajhanje” in šminkerska sončna očala, jim najbrž ni hudega.”

Moj izliv pa je naslednji:

“Ok, Franci, čeprav rada občasno berem tvoje prispevke, me je današnji kratek komentar na dogajanje pred parlamentom malce pogrel.

Če se navežem samo na izgled delavk, ki te je tako zmotil Kako neznansko stereotipno! Mar bi morala ženska, ki izgubi službo in tolče revščino, obleči raztrgana, povaljana oblačila, se nehati urejati /umivati / ličiti, nositi očala zgolj in samo, če je slabovidna in predvsem ŽDETI DOMA, KER JE V “BEDU”?! Jah, saj…znano. Ko je človek na dnu, mora mirno nekje obtičati, čimbolj poskrbeti, da tudi na zunaj deluje zanikrno, se po možnosti zapiti in končati bodisi na štriku, bodisi na ulici. Šele takrat mu lahko rečemo Ubožček. Za kozlat.

Meni so všeč ženske, ki v stiski ne čepijo doma in se ne smilijo same sebi, ampak gredo na ulice in tulijo z dvignjeno pestjo, pa čeprav je videti brezveze, celo groteskno in marsikdo samo zamahne z roko, češ, kaj pa bodo dosegle. Ne! Upor je vrednota. Nočem živeti med roboti. In če si ženska z zadnjimi evri kupi barvo za lase, se pogleda v ogledalo in si reče: “Všeč sem si in nobeden me ne bo jebal v glavo!”, ji lahko samo čestitam in podpiram. Tako.

Moj izliv je verjetno posledica genov – prihajam iz Primorske, kjer se ljudje niso nikoli dlje časa niso pustili jahati. Ali pa zato, ker sem nestereotipna ženska.

Je pa fajn, ker si omenil, da veš, da si žleht. Bom razumela kot hipen zastoj možganov. “

Konec citata.

Ja, danes je očitno moj dan. In grem lepo zvečer v Open na performans Xenie in Vesne Milek, upajoč, da ne bo spet kak korajžen nasprotnik drugačnosti poskušal zažgati soljudi.

Pa še povezavi na bloga, kjer sem stresla svoje nezadovoljstvo in dobila inspiracijo za današnji zapis. Škoda, ker ne hodim na dopust. Če bi,  bi namesto bentenja na blog popala luštne fotke, pa še kakšen dadaistično obarvan komentarček odspodaj. Jebiga.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Spoštovano uredništvo Blogosa!

28.06.2009 · 105 komentarjev

Saj ne vem, na koga naj se obrnem, pravzaprav. Zato naslavljam tole kratko objavo na uredništvo in niti ne pričakujem odgovora, ker se mi zdi, da so odgovori za uredništva tak neprijeten zalogaj. Skratka…

Zanima me, kakšne so pravice in dolžnosti blogerjev, ki domujemo na Siolovem Blogosu. Bi lahko nekdo sestavil spisek pravil? Ok. Bom bolj konkretna: a je mogoče ukiniti sovražni govor? Ali ga vsaj zmanjšati? Ali karkoli narediti v tej smeri?!

Ne vem, kako je z drugimi, ampak že nekaj časa me izjemno nervirajo že naslovi, kaj šele zapisi, bitja, ki se podpisuje kot ženska in v maniri težkega psihopata javno žali pripadnike drugih narodov, homoseksualce, Rome in tako naprej. Zakaj nam je potrebno to gledati (za branje je potreben klik, ampak že naslovi so taki, da bi bolj sodili na forume skrajnih desničarjev)? A se bomo šli nekakšno bolno demokracijo?

Če se bo tako nadaljevalo…ne vem, no…škoda! Lahko bi propagirali strpnost. Očitno ni moderno!

  • Share/Bookmark

Tagi: Krvoločno · Majhni oglasi · Poučno

Kako me je gospa Los pofočkala…

24.06.2009 · 9 komentarjev

Alcessa se je odločila, da bom ena izmed žrtev verižnega sistema proučevanja človekove osebnosti in me potisnila v juhico z naslovom: Kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta.

Jap.

Torej… to vprašanje postavljajo raznoraznim zvezdam in zvezdicam (no, vsaj zdi se mi – ko sem še brala žensko revijo, so kakšno sem pa tja povprašali o “zadetosti”), nobena pa še ni nikdar priznala, da se je kdaj nalila kot krava ali se vsa nakokana metala kakšnemu kravatarju okrog vratu in mu zlivala redbull vodko v uho. Ne, bognedaj, vse so bile zadete od ljubezni ali metuljčkov ali lepega vremena.

No, jaz sem bila najbolj zadeta nekje med 18 in 25 letom. To je odgovor na vprašanje KDAJ. Vprašanje ne sprašuje OD ČESA, vendar se mi zdi smiselno odgovoriti tudi na to, ker, hm, recimo od ljubezni nisem bila še nikoli.

Alzo. Najbolj sem bila zadeta prav od vsake porkerije iz sektorja mehkih ali trdih drog, ki sem jih kdaj poskusila. Kako to? Ker sem v svoji silni nezmernosti vedno poskušala doseči skrajno točko in tako sem kurila možgane s slabimi ali dobrimi tripi, se predoziravala s kukiji ali skankom, pojedla  peščico antidepresivov in se čudila, da mi meče srčno mišico sem pa tja, se praskala kot nora, ker sem pojedla kak približek horsa preveč in še bi lahko naštevali.

Tako. Ni mi žal, da imam te izkušnje, ker so mi nekoč precej koristile, ko sem delala z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Ker vem, kaj pomenijo halucinacije.

Zdaj od drog uživam izključno alkohol in kakšne protibolečinske ob brutalni menstri ali glavobolu. Ker sem poskusila veliko zadev in ugotovila, da me dolgočasijo, sem se na koncu odločila za zdravo pamet. Mogoče se občasno zadevam s spanjem, ko padem v obdobje sanjanja. Zelo rada sanjam. :)

Kakorkoli – verige ne bom nadaljevala, ker trenutno ne morem razmišljati koga potunkati. Naj se kdo javi, jebelacesta!

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Poučno

Ko pokliče rahlo besni bralec…

13.02.2009 · 5 komentarjev

Hja, enkrat je moralo priti do tega… So rekli mati: “Jezik jo bo tepel…!”

No in danes zjutraj, ko je v PN izšla moja reportažica o dinozavrih, me je poklical eden od sodelujočih pri razstavi in me narahlo okrcal. Ampak do večjih zapletov ni prišlo, stvar sva elegantno rešila in opravičila ne bo potrebno pisati…

Mars napada, voli gredo naprej. Pravijo astrologi za letošnje leto in mislim, da imajo prav.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Praznično salo(g)nitje

26.12.2008 · 15 komentarjev

Slabo mi je, zaspana sem, brezvoljna in tečna. Ne, nimam mačka. Vse kaže na virozo. Eh, brezveze. Ampak dober razlog za ždenje v postelji. Ker mi neznansko ustreza ždenje v postelji. Pokrita čez glavo gledam skozi rdeči kašmir stare odeje iz Nepala – definitivno je pod odejo lepše vreme kot zunaj. Bolj rdeče.

Čakam poletje in nove priložnosti. Molim, da ohranim zdravo pamet in zdravo hudobijo. Potem pa naprej. Pregledujem uresničene in neuresničene želje in vidim napredek. Sem samostojna in delam neodvisno od avtoritarnih sil. Nad mano sta le Ego in Bog. Bog je večinoma na moji strani, Ego je v fazi krotenja, ker občasno zazna čredo Mustangov in se jim želi po vsej sili pridružiti. Kar seveda ne gre.

Projekt “Valilnica” se je zaradi nezmožnosti obeh protagonistov preimenoval v projekt “Kako zjebati farmacijo in ohraniti kavčukovce”. Nič tablet, obročkov in gumijastih kontraceptikov. For ever. And ever. Če bom imela kdaj silen popadek materinskih čustev, bom odprla rejništvo. Dobrodošli, otroci nezaželjenčki, pri meni boste nabirali zdravilne rastline, se učili ironije in lepih manir! :)

Ostajam cestni debil. Preveč sem neskoncentrirana za varno vožnjo. Štojs, zaenkrat vodiš, ti frajer z nedokončano osnovno. Malce sem ti fovš. Ampak ne preveč. Ker projekta še ni konec, le malce je zamrznil.

Nohte si pogrizem samo občasno, kar je vredno omembe. V spanju se celo opraskam včasih. In to ne z nogo!

Mislim, da sem hipi, le da nočem živeti s še dvajsetimi ljudmi na kupu, ampak samo z enim. Ali pa občasno popolnoma sama, v družbi mrtvih. In v objemu narave, seveda, po možnosti v bližini borovih gozdov. Zaradi nostalgije.

Všeč mi je, da maram samo omejeno količino ljudi. Ne vem, zakaj bi se mučila s celim človeštvom. Da te potem nekam pribijejo? Ja, valda…

Če bi me kdo vprašal, če sem srečna (neverjetno, kako ljudje zapravljajo čas z butastimi vprašanji), bi mu rekla:”Šubidu.”

Preživite praznike, nasekajte se ga za silvestrovo in preidite v novo leto. Podgane se poslavljamo, prihajajo voli.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Zakaj se moški zaljubljajo vame

8.11.2008 · 79 komentarjev

Jap. To sem jaz. Včeraj sem pospravljala in brskala med papirji in, evo, našla album. Crknila od smeha, skenirala fotko in se odločila, da jo objavim. Čeprav res zelo nerada objavljam fotke o sebi in to iz preprostega razloga: v kopalnici visi ogledalo in tako imam priliko, da se vidim dnevno vsaj desetkrat. Ali večkrat. Če bi se videla še parkrat dnevno na blogovju, bi bilo malce preveč. Mogoče bi me tlačila mora.

V glavnem, fotka je nastala poleti 1996. Tako piše na zadnji strani. Fotkala me je verjetno Sister, zakaj sem v uniformi Manuja pa sam bog ve. Mamila in mladost. Še inspiracija:

Skratka: fatalnost me je kot meglica obdajala večji del življenja in če pogledate prvo fotografijo je menda kristalno jasno, zakaj se moški zaljubljajo vame. Pure perfection.

Še malo eppja – o fatalnosti si lahko preberete v osveženi Cvetličarni. Mati so me včeraj poklicali in rekli, da od kolumen berejo le še mene v 7. valu in Nežmaha v Mladini. Če to ni izkaz starševske ljubezni, potem naj me koklja brcne!

Mjuzik:

YouTube slika preogleda

PS Na zalogi imam še fotko, ki je čista rariteta, ker na njej poziram s čevapčičem. Ja, nekoč sem bila mesojeda.

PS PS Pravkar me je prešinilo, da sem mogoče imela poleti 96 frizuro dolgo natančno 3 mm. Moram raziskati.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Dežavu, počitnica v Želimljah in oh ta avgust.

17.08.2008 · 20 komentarjev

Tole bo kratek zapis, ker sem včeraj oz. danes zjutraj podrla vse rekorde zadnjih parih let in šla spat ob 3.30. Kako und zakaj?!

No, trenutno sem v Želimljah, v spoštovanem Zavodu katoliške mladine. Ne, ne gre za sankcijo in Vatikan ni vpleten. Sem ponosna fasilitatorka na Euracademy s še kakimi dvajsetimi tuje in domače govorečimi ljubitelji okolja. En cel teden se bomo pogovarjali kako ohraniti to zemljo bivalno, hodili na izlete, jedli večerje, kosila, zajtrke in podobno.

Ja. Počasi, počasi prihajamo do vzroka silno poznega leganja k počitku. Torej:

Enkrat lani, ob podobnem času sem delovnim tujegovorečim kolegom napol pod mizo recitirala Zdravljico. Srhljivo.

Včeraj smo se trije različnogovoreči (slovensko – poljsko – grška naveza) na podlagi cvička odločili, da bomo šli peš iz Pijane gorice v Zavod Želimeljski. Napaka. Takoj smo pozabili kreniti v desno in smo jo veselo udarili proti Kočevju. Štart je bil ob 23.00, povratek na željeno lokacijo pa ob 2.00. Vmes sem popolnoma razbesnela svojo začasno šefico (to mi je uspelo že drugič v življenju in ne vem, če mi bo verjela, da gre za karmo. eh. ne bo mi.), ki mi je potem naložila domačo nalogo, da odprem duri zavoda Beatriz, ki naj bi pridrajsala iz Grčije nekje okrog 2.00 in pa – popolnoma sem si razštelala podplate, kar je čista sramota za talentirano refleksoterapevtko.

Ok. Lepa stran tega dogodka je, da sem se ob uri duhov (menda no) sama klatila po navidez zapuščenem zavodu katoliške mladine, iz sten so vame bolščali don Boskoti, jaz pa sem iskala sobo od Beatriz, da bi jo potem varno pospravila spat. Bea se je prikotalila z brutalno zamudo in evo…

Že cel dan rdečih oči posedam tu naokrog in na mojo delavnico o gensko spremenjenih organizmih se je prijavil samo Ištvan iz Transilvanije. Naj se zamislim nad sabo?!

Nema da nema.

Čez nekaj dni se menda obeta obisk Bele krajine, kjer bomo spali na seniku. O tem pa naslednjič.

Don Bosko, usmili se nas. Grem na mednarodno večerjo, Finke so privlekle hlebec sira.

PS Hvala Hadu za link do avatarfabrike. Je bilo zabavno. Podobna si sicer nisem, imam pa majico z napisom Kombinat. Amen.

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno · Poučno

Sanje, polna rit spanja. Je rekla nona.

22.04.2008 · 24 komentarjev

Moji, na trenutke bizarno delujoči možgani, so se včeraj že drugič odločili, da mi bodo poslali ekstremno nenavadne sanje. Zopet (v obdobju treh mesecev) sem sanjala, da lahko z mislimi premikam predmete. Tako težko opisljivo.

V glavnem: moja misel je kot skrbno kontroliran val vode ali podobne tekočine, ki ga sicer ni bilo videti, objela nek predmet, ki je ležal na mizi in ga premikala sem ter tja. Jaz sem pa sedela čisto pri miru in se ob tem početju neskončno zabavala. Nobene magije, nobenega mamođambota, nič… samo misel, čista energija in predmet, ki ga nese sem ter tja…noro dobro…

Rada sanjam in težko si predstavljam, da se ne bi spominjala sanj. Sploh odkar se ne filam več s thc-jem in drugimi substancami mi zdrava pamet pošilja zelo zanimive in žive sanje. Mogoče bi jih morala malce bolj proučevati. Mogoče.

spiral-for-dreams.jpg

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Poučno

Če bi bila tvoj moški, bi…

8.04.2008 · 17 komentarjev

  • Prišel s kufrom najnujnejših stvari na vrata tvojega stanovanjca, z zobno ščetko v ustih in baziliko v lončku, potrkal, in ko bi mi odprla vrata, bi rekel: “Moja bazilika ne more več živeti brez tvoje bazilike. Tukaj sva.”1

  • Pripravil en topli obrok. Ali pa zajtrk. Ali pa skuhal kafe in ti ga postregel v postelji. 1x dnevno.
  • Prijel pod roko, te peljal na pomol in v popolni tišini samo dihal in razmišljal, kakšno prekleto srečo imam. Najmanj 1x mesečno.
  • Ti težil toliko časa, dokler ne bi napisala najboljše diplome na svetu, jo oddala, mentorju bi se sicer zmešalo, ampak diplomirala bi z 10.
  • Prinesel zemljevid Andaluzije in skupaj s tabo organiziral enotedensko potovanje z naslovom “Po poteh Liske in Šeke”. Enkrat oktobra, ko je nebo nad Granado nagravžno romantično. Naslednje potovanje bi seveda morala organizirati ti, ker bi meni že zmanjkalo domišljije.
  • Šel s tabo na sprehod po mestu in vsakemu, ki te še ne pozna, bi te ponosno predstavil: “To je moja punca!” Vedno.
  • Te peljal na tenstan krompir. 1x tedensko. Najmanj. :)
  • Našel čas zate, tudi ko ga ne bi imel zase. Ker čas je relativen, raztegljiv in vedno nekje tiči.
  • Te imel. Preprosto. In ti bi imela mene.
Sem obupno slaba svetovalka za razmerja. Lahko edino povem, kaj bi naredila jaz. Če bi bila kdo drug. Amen.

YouTube slika preogleda
  1. jah, klinc, z zobno ščetko v ustih bi to zvenelo: “Moja bžilika ne mre več živet brež tvoje bžilike. Tukej šva.” []
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Poučno