MOJ PRVI
To je moj prvi zapis, na mojem prvem blogu. Zakaj ga popam sem? Ker sem ugotovila, da nekako najbolj povzema moj pogled na svet.
PISMO DIREKTORJU 4.4.2006
Spoštovani Bog!
Sicer prihajam iz kraja, kjer te imenujejo »Buh«, vendar živim že kar nekaj let v slovenski Prestolnici in se bom zato delala nekoliko fino in izobraženo.
Torej, Bog…
Pišem ti zato, ker je tvoja delno izgubljena ovca zadnje čase nekam nervozna. Ne ve, kam spada in kaj bi sama s sabo. Pet let sem študirala vse o tebi, izvedela neznansko zanimive stvari – od tega, da sveta Trojica nista samo dva bradata dedca z golobom, ampak tudi to, da je mati Cerkev sveta in grešna hkrati. In vidiš, vraga, zadnje čase se mi zdi, da je bolj grešna kot sveta. Se ti ne zdi, da so ti stvari malo ušle iz rok?
Strinjam se, da je današnji svet precej naporen za katolike. Vsak dan s(m)o bombardirani z nemoralo, drogami, terorističnimi napadi, mučenjem otrok in živali (že pred časom sem nehala jesti meso, le kakšno sestro ribo še občasno zaužijem, ker se mi zdi da je na evolucijskem seznamu še najbližje zelenjavi) in, joj, sem omenila nemoralo? Zdi se mi namreč, da so nekateri goreči verniki namesto nemorale izbrali dvojno moralo. Primer:
Mlada vernica sedi v cerkveni klopi (zelo blizu oltarja) in v globoki kontemplaciji pošilja svoje pobožne misli nekam k Tebi. Cerkev se počasi polni, nedeljska maša je in že zmanjkuje prostora. Stara ženica, zverižena od revme, se ustavi ob mladi vernici in jo proseče pogleduje. Mladenka jo ošine s kotičkom očesa, zakoplje glavo v dlani in da jasno vedeti vesoljnemu občestvu: »A NE VIDITE, DA MOLIM?!« In obsedi. Ne premakne se niti za centimeter. Ne zanima je zunanji svet. Ženica povesi glavo, se obrne in se počasi odpravi proti vratom. Na mladih katolikih svet stoji!
Vem, da imam v življenju neznansko srečo. Da sploh obstajam, da sem zdrava in še kar pri pameti in predvsem to, da poskušam gledati na življenje z več plati. In da ne bo pomote – izredno spoštujem vse »zdrave« vernike, ki dejansko živijo po veri, duhovnike, ki vedo, zakaj sploh opravljajo ta poklic, predvsem pa misijonarje, ki v nasprotju z daljnimi predhodniki poskušajo ohraniti »divjake« pri življenju in priznavajo njihovo drugačnost. Prav pri spoštovanju drugačnosti se namreč zalomi. Ljudje smo nagnjeni k grupiranju in vse kar rahlo ali pa precej odstopa od naše skupine je slabo in fuj. Čefurji, cigani, pedri, lezbijke, klošarji, narkomani in norci niso najbolj zaželena družba pri nedeljskem kosilu, mar ne? Če se bomo družili z njimi, bomo postali del njih in nebeško kraljestvo se odmika…Bojim se, da se novodobni verniki zavijajo v vato in pokukajo iz nje takrat, ko se potrkajo po prsih in ti povedo, dragi Bog, kako so bili pridni.
Veš, ko si poslal tistega mlajšega bradatega dedca iz svete Trojice, da bi odrešil svet, ti je celo vesolje ploskalo. Imel je krasne ideje in družil se je najraje z izmečki družbe. Ko si ga vzel nazaj in se odločil, da bo pa zdaj golob taglavni, se je začelo sranje. Kaj pa, če je nastopil čas, da se zgodovina ponovi?
Brez zamere, dragi Bog, ker uporabljam grde besede in te motim pri zasluženem počitku. Pa saj si vedel, kaj bo, ko si sodeloval pri moji izdelavi. Nas boš kaj obiskal te dni? Lep pozdrav!
Od vekomaj Tvoja
