Črno & rdeče

Cinik si bil že kot otrok…

1.09.2009 · 9 komentarjev

… vsi se smejijo, tulijo v rog, tebi pa… kot da… se sladko jebe. Za vse.

Te dni ugotavljam, da nisem sposobna res globokega čustvovanja.

Res. Če sem vesela, to traja zanemarljivo malo, no, depra se potrudi ostati malo dlje, ampak tudi ta mine. In to imam že iz otroštva. Kolikor se spomnim in po pripovedovanju starcev, sem po današnjih merilih izgledala malce avtistično. Družbe nisem preveč marala (razen none, ki me je pazila), vedno sem nekje čepela, gledala v prazno (čeprav. to so mislili drugi. jaz sem takrat videla svašta. največkrat cele civilizacije škratov, ampak nekako se mi tega ni dalo razlagati), težila noni naj mi bere, dokler se nisem sama naučila, in tako naprej. Čudna.

Nekoč so me vpisali v vrtec z namenom socializacije. Ideja se mi ni zdela tako napačna, dokler mi niso že prvi dan sovrtičkarji sunili žebljičke, ki bi jih morala nekam zabadati. Takrat sem se vprašala – zakaj zavraga. Vzeti nekaj, kar ni tvoje. Dobrodošli v svet krivic! Naslednja krivica se je zgodila, ko sem (izbirčna pri hrani, jedla skoraj samo govejo juho in albert piškote.) jedla juho očitno prepočasi in mi je živčna vzgojiteljica nametala v tisti plehnati prispodobek za krožnik rdečo peso in pire krompir. Ko sem obupano zrla v rdečo čorbo, je revsknila: “Jej!”. Ker so mi nekoč naročili, da moram vse, kar vsaj približno izgleda starejše od mene ubogati, z dopolnilom “vsaj delaj se, da ubogaš”, sem nesla žlico čorbe v usta. Želodec seveda ni sodeloval. Čorba je šla drugam. Kmalu po tem pripetljaju so me izpisali iz vrtca. No še pred tem sem javnosti pokazala, da me je težko vkalupiti. Ko smo se v vrtcu igrali družine – ata, mama in otrok – sem bila jaz (in to z največjim veseljem) pes. Ker sem edina znala lajati.

Prvi razred. Z oranžno torbo z motivom čebelice Maje in narobe zapeto jopico (motiv narobe zapete jopice me spremlja vsaj na treh skupinskih fotografijah v šoli) me posedejo poleg sošolca Gordana, ki me iz neznanih vzgibov začne vleči za kitke. Takrat se v meni prebudita sonce in mars in v ognjeno-škorpijonski maniri mu vrnem. Aha. Življenje je boj. Tudi ciniki se kdaj zmlatijo.

Družim se z dvema sošolkama, glede na na hibe (jaz čudaška, ena obupno predebela, tretja šepava) spadamo v za fante nezanimiv sektor. Imamo mir. Punce, ki so bile takrat popularne imajo zdaj otroke stare 18 let in izgledajo nekam zmatrane. Malce, no.

V petem ali šestem razredu se začnem družiti s Katarino, eno od mojih treh prijateljic, ki si barva nohte fluorescentno zeleno. V sedmem razredu razmišljam, da bi raje bila fant, začnem se striči na kratko in hoditi zgrbljena vase. Fašem opomin iz vedenja in s Katarino se na orientacijskem dnevu lotiva kajenja.

V osmem razredu nisem vedela kam bi sama s sabo. Mati predlagajo, da se vpišem v jezikovno-družboslovno šolo v Sežani. Sežana? Oddaljenost? Vlak? Zavohala sem svobodo.

V glavnem. Ko gledam to nesrečno, sfukano mularijo, ki obiskuje osnovno šolo. Je mar sploh mogoče, da si lahko nek otrok v teh časih privošči bit cinik? Ne vem… res in od srca upam, da se mi ne bo potrebno s tem ukvarjati. Mimogrede – spet sem začela kaditi. Pa ne se mi zdaj obesit samo na to izjavo, mater. ;)

Vir

  • Share/Bookmark

→ 9 komentarjevKategorije: Bizzariš · Krvoločno
Tagano: ,

Kako sta me Tommy McCook in Don Drummond rešila pred peroksidnimi pošastmi

27.08.2009 · 7 komentarjev

…no, pravzaprav je šlo za dve pošasti. Dejansko imam težave z dvojino, ker sem se je nekoč morala priučiti in mi včasih še vedno uide. Zajebana stvar tale dvojina. Raje imam množino, čeprav včasih ravno ne sovpada s kao moralnimi normami…. V glavnem:

Nekega brutalno zgodnjega jutra sem se naložila na regionalni vlak, misleč, da bom v blaženem snu prepotovala tisto uro in petnajst minut in se odložila v rodnem kraju. Ja, seveda. Magari. Že ko sem videla listek na vratih z napisom Maribor, pa še par vasi, pa Koper kot končna destinacija, se mi je malce omračil pogled. Povsem upravičeno.

Vlak je bil poln Štajercev, ki so potovali v Koper. Nabito poln. Povsem pohvalno, da toliko ljudi uporablja javni prevoz in ne pobija ljudi po slovenskih cestah, ampak poln vlak popolnoma prebujenih Štajercev ob pol sedmih zjutraj…joj, prejoj. Kupeji zagrnjeni z zavesami, ljudje raztegnjeni čez štiri sedeže in, končno, blagoslov, v kupeju proti koncu vlaka samo dve figuri. Če bi se malce bolje razgledala, bi verjetno pospešila naprej in se usedla v sekret, ampak ne…utrujeno oko je zaznalo dve figuri…čau, je še fraj…ja….pok, potovalko gor, rit dol, in…

Dve peroksidni bjondi, stari nekje od 17 do 20, oblečeni v pajkice in še nekaj v barvi fuksije. Povsem budni. Iz vzhodne Slovenije. S frekvenco glasu, ki bi odpirala konzerve, ne samo razbijala kozarce.

Fak. Z jutranje letargičnim ksihtom sem se zazrla v fuksiji, ki sta izmenično dobivali napade rezgetanja in ne, to še ni bilo vse! Ena od njiju je potegnila telefon in nabila trletrle-pop-pink-teve hreščanje. Ne da bi se sploh zmenila za zgroženo bolščečo starko (mene), ki je že usmerila kazalca proti organom sluha.

Starka (jaz) je v hipni ogroženosti vseeno zbrala skupaj par možganskih krivulj in se spomnila na v torbo nemarno stlačen predvajalnik glasbe. Malce sem molila, ko sem si hitela tlačiti slušalke v ušesa, ker sveti Sansa Express včasih odpove. No, zadnjič ni. Delal je. Na polno. Molitev se je nato nadaljevala v zahvalo Vsevišnjemu in izumitelju pihal in trobil, svetemu Tommyju in svetemu Donu (no, to, da je koknil soprogo, se mi ne zdi dovolj trden razlog proti beatifikaciji) in lastni pameti, da nosim svojo glasbo s seboj po svetu.

Ko sem v Pivki izstopala, mi je rahlo zvonilo v glavi, ampak…peroksid je bil premagan in dan rešen. Eto.

Sem nestrpna? Vedno bolj. ;)

  • Share/Bookmark

→ 7 komentarjevKategorije: Bizzariš · Krvoločno · Poučno
Tagano: ,

Voščilo Spoštovanemu, oplemeniteno z rahlim jamranjem, ampak od srca.

5.08.2009 · 17 komentarjev

Spoštovani je prejšnjo sredo slavil svoj triinštiridesetletni rojstni dan, čeprav izraz “slaviti” nekako ni na mestu. Sva se odločila, da ne bova praznovala, ker je recesija. Tudi kupila mu nisem nič, ker je recesija. Mimogrede, tudi sive lase si puščam, ker je recesija in porabim vsak dan deset minut pred špeglom za prepričevanje, da so sivi lasje na šestintridesetletni ženski seksi. Oziroma da nakazujejo silno modrost in izkušnje. Mogoče sem pa poosebljena predispozicija za premierko. Ker – če se ostrižem na kratko, bom kopija Jadranke K. Hm. Mašinca za striženje je na polici, le v roke jo je treba prijeti. Ampak tako tvegam, da bo Spoštovani zbežal od doma, ko se vrne iz rova.

Jap, spet je v rudniku. S kamero. V hlačah z usnjenimi zaplatami, ki sem mu jih v čevljarski maniri zašila na dan odhoda. S kladivom, žebljem in plastično vrvico, za podlago pa sem prvič v življenju uporabila in zlorabila knjigo, ker ni bilo debelega kosa lesa pri bajti. No, naslov knjige je Pogodba o ustavi za Evropo in od cele zadeve mi je škoda samo dreves, ki so padla za to sranje. Sicer spoštljivo ravnam s knjigami, jih rešujem pred kontejnerji in občasno pobrišem prah iz njih. Da ne bo pomote.

Ta zapis je v resnici voščilo mojemu dragemu rudarju, s katerim skupaj premagujeva dimenzijo časa in prostora že od davnega leta 2005, kar se marsikomu zdi kratka doba, meni pa približek večnosti. Pa ne v smislu, da sva predolgo skupaj, ampak me še vedno navdaja občutek, da se poznava že od “nekje prej” in sva od 2005 dalje samo združila premici. Nekaj takega, madona, z metaforami res nimam sreče, ne potrpljenja!

Spoštovani, čeprav se na momente obnašaš kot razvajeno tele in rjoviš na ves svet in nimaš pojma, kako stržiti svoje veliko znanje in veščine (no, to tudi meni ne laufa glih), čeprav si najin mali bivalni prostor natrpal do stropa z raznimi minerali in imaš namen to početi še naprej, vsaj do bridke rušitve sten zaradi preobremenjenosti, čeprav ne maraš hoditi na dopust, ker bojda sovražiš turiste (bulšit, meni se zdi, da se bojiš vode), čeprav zaserješ kuhinjo do fundamenta, ko pripravljaš sicer fantastično pašto ali mineštro, kadiš v moji bližini, čeprav sem zdravljena kadilka… ojej…in tako naprej…

ti želim zdravja, sreče, denarja, najlepših kristalov, hudo fotografsko opremo, kamero, prostor, kjer boš hranil vso svojo šaro in velik kos večnosti, ki ga (še) boš preživel z mano. Se splača. Majkemi.

Ok, grem naprej razkuževat stanovanje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

→ 17 komentarjevKategorije: Bizzariš · Naj odloži žlico...
Tagano:

Oprosti, ampak…

24.07.2009 · 8 komentarjev

Jah, bogpomagaj. Starejša ko sem, več stvari in ljudi mi gre na živce in vse manj opravičil mi prihaja na pamet, da bi opravičila svoj odpor. Pravzaprav sem se odločila (noja, že en cajt nazaj), da mi ni potrebno opravičevati svoje nenaklonjenosti. Če bom kdaj koga po krivici užalila, se bom opravičila, če pa mu bom dala vedeti, da ga ne maram, ker mi je pač, iznevemkateregarazloga odvraten, mu bom dala vedeti. Na tak ali drugačen način.

Beseda “oprosti” je izjemno delikatne sorte in nekateri ljudje tako neskončno razmetavajo z njo, da popolnoma izgubi prvotni pomen, se izpridi in včasih izzveni kot medmet. Sama jo uporabljam silno poredko. Predvsem zato, ker sem večino časa prepričana, da ne delam nekomu krivice. Imam sindrom dokaj čiste vesti in če nekomu povem resnico in je užaljen, se res ne čutim dolžne se kesati in ga prositi odpuščanja. Če bi me v tej smeri kaj glodalo, bi. Seveda bi, madona, vestno grizenje je še hujše od operacije hemeroidov. Been there.

Prej sem se razpištolila na siolovi družinski konkurenci – ednevniku – v zvezi z besedo “ampak”. Sem mislila, da smo parade in Jacksona pokopali že nekaj dni nazaj, pa ne…še vedno se gremo: “Saj nimam nič proti njim, ampak…” AMPAK! Zabožjovoljo, z enim “ampak” se človek pokaže v pravi luči in jaz si takega človeka predstavljam, kako čez dan angelsko stoično in umirjeno opazuje vse kar je “drugačno” , zvečer pa se potrka po prsih in reče: hvalabogu, da nisem tak! Eh. Bruh, pravzaprav.

Pravzaprav sem se na ednevniku razpištolila že enkrat prej in me tako žuli, da bom svoj komentar prilepila kar sem. Anarhist je v neki silni inspiraciji prilepil fotke demonstrantov iz Prekmurja in zapisal tole: “Vem, da sem žleht, ampak dokler imajo denar za “blajhanje” in šminkerska sončna očala, jim najbrž ni hudega.”

Moj izliv pa je naslednji:

“Ok, Franci, čeprav rada občasno berem tvoje prispevke, me je današnji kratek komentar na dogajanje pred parlamentom malce pogrel.

Če se navežem samo na izgled delavk, ki te je tako zmotil Kako neznansko stereotipno! Mar bi morala ženska, ki izgubi službo in tolče revščino, obleči raztrgana, povaljana oblačila, se nehati urejati /umivati / ličiti, nositi očala zgolj in samo, če je slabovidna in predvsem ŽDETI DOMA, KER JE V “BEDU”?! Jah, saj…znano. Ko je človek na dnu, mora mirno nekje obtičati, čimbolj poskrbeti, da tudi na zunaj deluje zanikrno, se po možnosti zapiti in končati bodisi na štriku, bodisi na ulici. Šele takrat mu lahko rečemo Ubožček. Za kozlat.

Meni so všeč ženske, ki v stiski ne čepijo doma in se ne smilijo same sebi, ampak gredo na ulice in tulijo z dvignjeno pestjo, pa čeprav je videti brezveze, celo groteskno in marsikdo samo zamahne z roko, češ, kaj pa bodo dosegle. Ne! Upor je vrednota. Nočem živeti med roboti. In če si ženska z zadnjimi evri kupi barvo za lase, se pogleda v ogledalo in si reče: “Všeč sem si in nobeden me ne bo jebal v glavo!”, ji lahko samo čestitam in podpiram. Tako.

Moj izliv je verjetno posledica genov – prihajam iz Primorske, kjer se ljudje niso nikoli dlje časa niso pustili jahati. Ali pa zato, ker sem nestereotipna ženska.

Je pa fajn, ker si omenil, da veš, da si žleht. Bom razumela kot hipen zastoj možganov. “

Konec citata.

Ja, danes je očitno moj dan. In grem lepo zvečer v Open na performans Xenie in Vesne Milek, upajoč, da ne bo spet kak korajžen nasprotnik drugačnosti poskušal zažgati soljudi.

Pa še povezavi na bloga, kjer sem stresla svoje nezadovoljstvo in dobila inspiracijo za današnji zapis. Škoda, ker ne hodim na dopust. Če bi,  bi namesto bentenja na blog popala luštne fotke, pa še kakšen dadaistično obarvan komentarček odspodaj. Jebiga.

  • Share/Bookmark

→ 8 komentarjevKategorije: Bizzariš · Krvoločno · Poučno
Tagano:

Prodajam vstopnici!

6.07.2009 · 6 komentarjev

Ker so planeti postavljeni natančno kontra moji osebni rasti in zdravju, se grem trgovino:

PRODAM DVE ENODNEVNI  VSTOPNICI ZA ŠKLAB FEST V TRBOVLJAH (SOBOTA, 11.7.09) PO PREDPRODAJNI CENI!

Sem v Ljubljani, vsi zainteresirani pustite svoj mail! hvala! :)

  • Share/Bookmark

→ 6 komentarjevKategorije: Bizzariš · Majhni oglasi

Spoštovano uredništvo Blogosa!

28.06.2009 · 105 komentarjev

Saj ne vem, na koga naj se obrnem, pravzaprav. Zato naslavljam tole kratko objavo na uredništvo in niti ne pričakujem odgovora, ker se mi zdi, da so odgovori za uredništva tak neprijeten zalogaj. Skratka…

Zanima me, kakšne so pravice in dolžnosti blogerjev, ki domujemo na Siolovem Blogosu. Bi lahko nekdo sestavil spisek pravil? Ok. Bom bolj konkretna: a je mogoče ukiniti sovražni govor? Ali ga vsaj zmanjšati? Ali karkoli narediti v tej smeri?!

Ne vem, kako je z drugimi, ampak že nekaj časa me izjemno nervirajo že naslovi, kaj šele zapisi, bitja, ki se podpisuje kot ženska in v maniri težkega psihopata javno žali pripadnike drugih narodov, homoseksualce, Rome in tako naprej. Zakaj nam je potrebno to gledati (za branje je potreben klik, ampak že naslovi so taki, da bi bolj sodili na forume skrajnih desničarjev)? A se bomo šli nekakšno bolno demokracijo?

Če se bo tako nadaljevalo…ne vem, no…škoda! Lahko bi propagirali strpnost. Očitno ni moderno!

  • Share/Bookmark

→ 105 komentarjevKategorije: Krvoločno · Majhni oglasi · Poučno

Kako me je gospa Los pofočkala…

24.06.2009 · 9 komentarjev

Alcessa se je odločila, da bom ena izmed žrtev verižnega sistema proučevanja človekove osebnosti in me potisnila v juhico z naslovom: Kdaj sem bila v življenju najbolj zadeta.

Jap.

Torej… to vprašanje postavljajo raznoraznim zvezdam in zvezdicam (no, vsaj zdi se mi – ko sem še brala žensko revijo, so kakšno sem pa tja povprašali o “zadetosti”), nobena pa še ni nikdar priznala, da se je kdaj nalila kot krava ali se vsa nakokana metala kakšnemu kravatarju okrog vratu in mu zlivala redbull vodko v uho. Ne, bognedaj, vse so bile zadete od ljubezni ali metuljčkov ali lepega vremena.

No, jaz sem bila najbolj zadeta nekje med 18 in 25 letom. To je odgovor na vprašanje KDAJ. Vprašanje ne sprašuje OD ČESA, vendar se mi zdi smiselno odgovoriti tudi na to, ker, hm, recimo od ljubezni nisem bila še nikoli.

Alzo. Najbolj sem bila zadeta prav od vsake porkerije iz sektorja mehkih ali trdih drog, ki sem jih kdaj poskusila. Kako to? Ker sem v svoji silni nezmernosti vedno poskušala doseči skrajno točko in tako sem kurila možgane s slabimi ali dobrimi tripi, se predoziravala s kukiji ali skankom, pojedla  peščico antidepresivov in se čudila, da mi meče srčno mišico sem pa tja, se praskala kot nora, ker sem pojedla kak približek horsa preveč in še bi lahko naštevali.

Tako. Ni mi žal, da imam te izkušnje, ker so mi nekoč precej koristile, ko sem delala z ljudmi s težavami v duševnem zdravju. Ker vem, kaj pomenijo halucinacije.

Zdaj od drog uživam izključno alkohol in kakšne protibolečinske ob brutalni menstri ali glavobolu. Ker sem poskusila veliko zadev in ugotovila, da me dolgočasijo, sem se na koncu odločila za zdravo pamet. Mogoče se občasno zadevam s spanjem, ko padem v obdobje sanjanja. Zelo rada sanjam. :)

Kakorkoli – verige ne bom nadaljevala, ker trenutno ne morem razmišljati koga potunkati. Naj se kdo javi, jebelacesta!

  • Share/Bookmark

→ 9 komentarjevKategorije: Bizzariš · Poučno

Zakaj je hrbet zadaj, ko človek RES potrebuje masažo?!

23.06.2009 · 14 komentarjev

Oni dan, ko smo prepevale na Tivolskem gradu, sem fasala prepih. Pravzaprav srčno upam, da je le prepih in da ne gre za premik katerega od vretenc in da se bo bolečina v hrbtu polegla čez par dni. Ker… prav ob takih situacijah se zamislim: kaj pa, če si zlomim roko? Kako bom masirala? Kaj bi delala 4 tedne? Kako bi služila denar? Ko me je zvilo v hrbtu, sem se najprej na smrt ustrašila, da bo treba k zdravnici, ki mi bo po možnosti naložila kak dolgotrajen počitek…omojbog…počitek?! Hočem delati, madona!

Danes je zadnji nastop v sezoni. Pojemo na podelitvi Kresnika. Smo že precej utrujene in komaj čakamo zborovski dopust. Mislim, da lahko uporabljam prvo osebo množine, vsaj za tiste pevke, ki smo bingljale na vseh ali na večini nastopov. Jap, občutek za nastopanje je v zboru neenakomerno porazdeljen. Nekaterim ni težko oznaniti, da ne bodo nastopale, ker imajo pač dopust, nimajo varstva, jih malce boli grlo, ipd. Obstaja pa tudi nekaj psihotov, ki rinemo prav povsod, četudi tvegamo izpad dohodka, pobesnele šefe v službi ali pa krevljasto držo zaradi bolečin v hrbtu (ja ja ja, to sem jast!). Smo si pač različne in to nas dela posebne in zanimive, nekaterim, ki smo se (do jutri) ukvarjali z nekakšnim koordiniranjem nastopov, pa to dela še sive lase povrhu.

Ampak julija nastopi dopust. Ne, to ne pomeni, da grem na počitnice, ker tega že nekaj let ne počnem – neznanske težave z varčevanjem denarja za dopust imam. res. neznanske – ampak se bom lepo posvetila večnem iskanju posla, izdelovanju spletne strani za zavod, iskanju poslovnega prostora, kuhanju žajfe…samim lepim stvarem.

Spoštovani je na luftu, ker je našel pink kremen. Pink kremeni žal niso v luftu, ampak na že tako majhni površini naše kopalnice. Mimogrede – če bi tisti, ki verujete v zdravilno moč kremenov, radi napolnili baterije, vas vabim na kafe – na 40 kvadratih domuje kakšnih tritavžent kosov. Kremena, ne živali.

Skratka – klinc gleda dež, mraz in boleč hrbet.

  • Share/Bookmark

→ 14 komentarjevKategorije: Bizzariš
Tagano: ,

Perfidia

11.06.2009 · Brez komentarjev

Poleg tega, da je Perfidia moje partizansko ime, je istoimenska pesem v izvedbi omiljenega blagopokojnega Laurela takooooo zeloooo poslušljiva!

Danes je dan za e-davke in mali nastop s Stranci v Švicu mikrofona. Jutri pade Hrastnik, potem Ljubljana, pa spet Ljubljana, pa piknik s Pinkoti, pa… kdor poje zlo ne misli, kdor poje z veseljem, pa ne misli sploh. Včasih paše.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Bizzariš · Majhni oglasi
Tagano:

Imejte me raaadi! Proooosim!

7.06.2009 · 8 komentarjev

Sem opazila kar nekaj ljudi s tem napisom na ksihtu. Hrepeneči po priznanju in naklonjenosti okolice naredijo praktično vse. Pustijo se povoziti valjarju za balincplac, podvržejo se mobbingu, razdajo svojo dušo in predmete, uničujejo lastno telo… Zato, da bo nekdo rekel: “Ah. Ti si tako dober/dobra! Zlata duša!” in jih mogoče potrepljal ali pobožal ali povaljal na malce bolj human način kot s prej omenjenim valjarjem.

Čemu takšna potreba? Pojma nimam. Je rekla tista, ki ji na čelu piše: “Jebite se, magari večkrat na dan, mene pa pustite na miru, ker se ne mislim ukvarjati z vami in to zato, ker imam s sabo preveč dela. Ja?”

Ampak ljudstvo včasih ne zna brati in potem ostajamo nerazumljeni oboji: tisti, ki si želimo malce miru in pa poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti. Smo kar naenkrat v isti jati, kar pomeni, da obstaja možnost pokola.

Predlagala bi, da se Poblazneli iskalci ljubezni in naklonjenosti formirajo v društvo in za simboličen znesek članarine najedajo eden drugemu. Idealno. Mi, ostali, pa bi si brezplačno dali mir. Upajoč, da bomo izumrli in predali planet višje razvitim bitjim, kot so opice, kiti in komarji. Ki jim še ni prišlo na pamet, da bi izumili npr. plastiko.

Ok, druga skrajnost so tisti, ki ob vsaki priliki glasno poveličujejo svojo pravičnost, srčno dobroto, inteligenco, nadpovprečne sposobnosti, itd.

Ježim se ob takih personah. Kaj me briga, deklica draga ali dečko dragi, če bereš “težke” knjige, če je Verbinčev ata tvoj besednjak postavil na glavo, če so ti izmerili IQ in te označili za nadpovprečnega/o… Potrebuješ poklonček? Bi ti ga naklonila, če ne bi bolehala za sindromom neuklonljive hrbtenice. Malce so se mi vretenca zarasla. Mičkenu. ;)

Ko bom stara 90 let bom izjemno zoprna, težka, dementna in srednje obvladljiva starka. Upam, da me bo takrat nekdo humano evtanaziral, če bo potreba, pa še prej. Moram dopisati v testament. Ko bo ta dokument v celoti spisan, bo obsegal repertoar za povprečno Kurjo juhico. Mislim, da ga bom dala celo ilustrirati.

PS

Za nanašalne: današnji izbruhelj se ne nanaša na nikogar. Je samo kupček misli in občutij, ki se valjajo v meni, pa so ostali nevidni, ker je šla cvetličarna v stečaj. Jebiga, recesija. :)

  • Share/Bookmark

→ 8 komentarjevKategorije: Bizzariš · Krvoločno
Tagano: