Črno & rdeče

Skoraj sveži pušeljc iz petkove Cvetličarne.

__________________

S pravili se zadnje čase pospešeno ukvarjam, ker sem se odločila, da bom na stara leta opravila vozniški izpit. In tako opažam (ko se krčevito oklepam volana in mi življenjske funkcije delajo sto na uro), kako ljudje z lahkoto kršijo pravila. Zakaj je toliko nesreč na slovenskih cestah, sploh ne bi smelo biti vprašanje! Svojemu inštruktorju občasno pojamram, kako bi bil svet lep, če bi se vsi vozniki držali pravil, on pa se samo skrivnostno nasmehne in si misli svoje…

Živeti po pravilih pravzaprav zveni malce dolgočasno in suhoparno. Človeka, ki živi strogo po pravilih si predstavljam kot nekakšnega neopaznega birokrata, ki ima vse stvari lepo spredalčkane, pospravljene in na mestu in si natančno načrtuje vsak dan. No, to je ena skrajnost, po drugi strani pa – kako bi človeška rasa preživela v anarhiji? Nikakor!

Simpatičen priročnik za mirno in zadovoljno življenje bi lahko bile prastare zapovedi, ki jih je namenil grešnemu svetu starozavezni Jahve. Z rahlimi popravki in mogoče še kakšno dodatno, ki bi že obstoječe posodobila, bi zapovedi ob rednem upoštevanju lahko omogočile ljudem, da bi dejansko živeli v sožitju. Mogoče bi bil svet res na trenutke dolgočasen, na dolgi rok pa bi se vseeno obneslo.

Vedno mi je bilo smešno, ko sem opazovala, kako nekateri »verniki« vestno izpolnjujejo zapoved o rednem obiskovanju hiše božje – pač, posvečujejo Gospodov dan – obenem pa lažejo in si želijo svojega bližnjega blago, da o ženah niti ne govorimo!

Človeška narava enostavno ni nagnjena k strogemu izpolnjevanju pravil in to je treba vzeti v zakup. No, razen pri redkih posameznikih, ampak pri teh gre bolj za motnjo kot kaj drugega.

Ko višje sile postavljajo pravila, naj bodo vsaj zapakirana v privlačno embalažo. Z majceno obljubo po lepšem življenju. Če že nasedamo raznim pralnim praškom in proticelulitnim kremam – ni vrag, da ne bi padli na finto in bi lepo enotno verjeli v enega boga.

Pravzaprav…a se bližajo volitve?!

Iz Cvetličarne

_______________________

Večkrat sem v raznih medijih zasledila zgodbe o ambicioznih materah. Ne govorim o tistih, ki so si nekoč vbile v glavo, da bodo slavne in/ali bogate in žrtvujejo čas, ki naj bi ga preživele s partnerji in potomstvom, za kariero. Obstajajo še hujši primerki.

Pred nekaj dnevi so bile v enem od spletnih časopisov objavljene fotografije deklice iz Velike Britanije, ki jo mati (oziroma oba starša, mati je le skupaj z njo na fotografiji) želi spremeniti v Barbiko. Ubogo punče je od glave do peta polikano, namazano, zmanikirano in, roko na srce, izgleda srhljivo odraslo. Mati na sliki deluje zelo povprečno, zato je že to mogoče razlog, da poskuša svoje neizživete ambicije prenesti na svojo lepo hčerko.

V Ameriki, ki že pregovorno letno sproducira ogromno »čudakov«, so popularni izbori malih miss. Punčke, ki izgledajo kot kopije odraslih prostitutk malce višjega ranga, morajo z zamrznjenimi nasmehi plesati, peti in početi razne bedarije, ki jih sproducira bolni um njihovih povprečnih mater.

V Sloveniji zaenkrat še nimamo takšnih izborov, kar je na nek način čudno, saj je glede na količino tovrstnih prireditev lahko že vsaka gospodinja miss. Pri nas so otroci obremenjeni drugače. Poleg šole se udeležujejo še raznih pošolskih obveznosti, tečajev tujih jezikov, solo petja, plesa in tako naprej. Predstavljam si, da zvečer lahko samo še padejo v posteljo.

Starši hiperaktivne otročadi seveda trdijo, da potomcev nikoli niso silili v to. No, ja. Obstajajo tudi prefinjeni načini prisile, v stilu: »Če ne boš treniral tenisa, bo mamica žalostna…« In mulc, ki mu res ni do tega, da bi cele dneve gledal materin dolgi fris, s cmokom v grlu prime v roke lopar in gre nabijat žogice, agresija v njem pa počasi raste.

Seveda obstajajo tudi otroci, ki so podlegli medijem in cele dneve preždijo pred računalniki ter igrajo video igrice. V najboljšem primeru se zredijo zaradi junk food-a, s katerim se konstantno bašejo, v najslabšem pa (zaenkrat v Ameriki), inspirirani od videoigric, sunejo očetu puško in kot za šalo postrelijo nekaj sošolcev.

Kje je srednja pot? Kje so igrišča z razmajanimi gugalnicami in peskovniki ali pa čisto navadne skladovnice drv, ki se lahko v minuti spremenijo v skrivališče za partizane ali Indijance?

Občasno hvaležno pomislim na popoldneve, ki sem jih preždela ob knjigah ali na gugalnicah pred blokom in na normalna starša, ki sta zelo demokratično obravnavala moj prosti čas. Ja, to je bil čas tako opljuvanega enoumja, ki pa je vseeno otroku dovolil biti otrok, čeprav z enakimi kapicami, rutkami in zastavicami.

No, kljub silnemu napredku in dodani vrednosti, ki jo je prinesel krasni novi svet, so zastavice še vedno v modi. Da z njimi vrli otročiči pomahajo kakšnemu stricu iz Amerike.

Da ne bom lepila samo Cvetličarn sem gor. Uf, sem dolgočasna.

Včeraj sem dobila po doooolgem času rahel napad panike, ravno preden sem imela uro vožnje. Slabost, vrtoglavica, povišan utrip…fej, fuj in jaz, telica, sem se suvereno usedla na sedež, se odpeljala in delala tako kapitalne prekrške, da se je inštruktor preventivno kar 45 minut držal za glavo (razen, ko je prijel volan in ga obrnil sunkovito na desno, ko sem pogumno zapeljala na ulico, ki jo je krasila lepa rdeča okrogla tabla, z belo progo na sredi.).

Nič ne bo z društvenim, ki je bil že napovedan za petek. Sem šoferska imbecilka. Res sem si izbrala čudovito obdobje za učenje spretnosti vožnje avta. V službi mobbing, vročina, rahla panika pred prihodnostjo in potem naj bi še zbrano in dinamično vozila?!

Včeraj smo kvačkali. Intenzivno. Že dolgo se nisem tako krohotala. Seveda je bilo nekaj pogrešanih in obe težkokategornici sva odšli že relativno zgodaj (Katrca in jaz), lahkokategornici (Morska in Simona) in moški živelj (joj, preveč za naštevat) pa verjetno spijo spanje pravičnih.

“Blago munjeno!” je rekla nončka svojemu oslu na kmetiji, kjer pitajo nedorasle netopirčke. Tudi jaz se še vedno počutim munjeno. Učim se bridkega kapitalizma, kako ravnati s “slabimi naložbami”, kako doseči metastanje, ko se moj ego dvigne nad sralci, dvigne taco in jih poščije dol z neba.

Kar seješ, to žanješ, razen če si tat in žanješ pri sosedovih. Vse se plača. Ooooooo ja.

Grem delat malo ali nič. Ker sem bojda pravično plačana za svoje delo. Glede na znesek sem ocenila, da je že moj prihod v pisarno in ždetje v vročini, ki krepko presega predpisanih 28 stopinj, kjer ni klime in ni brezplačnih osvežilnih napitkov (kot bi po nekih predpisih moralo biti), vreden zneska, ki ga dobim. Zneska, ki ga je preveč sram, da bi se imenoval osebni dohodek.

Sociala.

Iz petkove Cvetličarne.

_____________________

Nikoli nisem marala preveč prijaznih ljudi. Nekam nenavadna izjava, priznam. Kako je lahko nekdo preveč prijazen?! O, pa so! Že večkrat sem srečala ljudi, ki so si za življenjsko poslanstvo izbrali biti ves čas maksimalno prijazni. To pomeni, da imajo na obrazih nalepljen večen nasmeh, njihov glas je mil in blag, govorijo potiho in nekateri imajo tudi stalno potrebo, da silijo v sočlovekov osebni prostor. Tega najbrž ne bom nikoli razumela, še več, njihovo obnašanje se mi zdi sumljivo. Kot da gre za nekakšno prikrivanje njihove prave narave. Če se izrazim z malce bolj newage prispodobo: kot da bi kobra pričela izvajati jogo, z namenom skriti svojo strupeno naravo.

Ljudje smo hodeča paleta čustev in zdi se mi popolnoma bedasto, da bi razkazovali okolici vedno enako masko. Obvladano. Prijazno. Robotsko. Celo servilno. Pri servilnežih se moje potrpljenje vsekakor popolnoma konča! Že sama pomisel, da je neka človeška oseba več vredna od mene, da bi se ji morala klanjati, ji streči in biti vedno na uslugo, mi je odurna. Ok, čaščenje višje sile za silo razumem, da pa bi padala na kolena (dobesedno in v prenesenem pomenu) pred človeškim bitjem?! Nikoli!

Žal so naši prvi vtisi o nekom sestavljeni na podlagi njegovega obnašanja, mimike, načina govora, tona glasu in podobnih »površnih« lastnostih. Žal, pravim zato, ker sem tudi sama podlegla – in verjetno še kdaj bom – »prijaznežem«, ki so bili do zob oboroženi z nevidnimi noži in poleni, pa so jih nekako uspeli skriti za plašč prijaznosti in naklonjenosti.

Všeč so mi koleriki. Pri njih se da natančno opaziti, kdaj jim kdo stopi na žulj in kdaj se počutijo dobro. Všeč so mi tudi večno namrgodeni, nergavi ljudje, ker pri njih nikoli ne pomislim na teorije zarote.

Mogoče sem zato razvila dobro merico nezaupljivosti in pretežno mrk izraz na obrazu. Za veliko novih znanstev se preventivno odločim, da mi niso všeč in me tako lahko čez nekaj časa prijetno presenetijo. Brez narkoze si pulim nože iz hrbta, brcam polena izpod nog in ljudem, ki pozdravljajo sonce, občasno poškilim v usta. Strupnikov se namreč ne da skriti in tudi najbolj inteligentne kobre niso vsevedne.

Tazadnja iz Cvetličarne.

Moja primarna družina je vedno obravnavala šport kot nekaj postranskega in odvečnega. Nihče od naših ni hodil smučat, planinarjenje ni bilo ravno priljubljeno, za ostale športe pa, se mi zdi, niti nismo vedeli. Posledično so so tudi televizijski prenosi raznih tekem ostali neopaženi in lahko zaključim, da je pri nas pretežno vel nešportni duh. Mogoče imam tudi zato primanjkljaj tolerance do rjovečih ali hreščečih športnih reporterjev, ki histerično opisujejo podvige igralcev na igrišču ali pa dogajanje na dirkališčih, kjer hitre mašince vozijo v krogih.

To držo sem kajpak obdržala in zato me različne prireditve, kot je na primer aktualno nogometno prvenstvo, niti malo ne ganejo. No, mogoče toliko, da so na trenutke moteče. Recimo pri pitju kave v katerem od lokalov, ki so začasno opremljeni z velikimi ekrani, pred katerimi se gnete kup ljubiteljev okroglega usnja. Ko se začne tekma, se mir konča. In vrli možje ter prenekatera žena se prelevijo v nekaj, hm, kako bi rekla, prazgodovinskega.

Gledalci so najprej nekaj časa tiho, nato začnejo mencati in godrnjati, njihovi pridušeni kriki pa se naenkrat prelevijo v rjovenje. In to enoglasno, lepo prosim. Ves postopek spominja na početje, ki bi ga z lahkoto pripisali tropu lovcev na mamute. Vsaj jaz si jih tako predstavljam. S to razliko, da končni produkt ni kup mrhovine, ki bi nahranila manjšo vas, ampak zavest, da so Naši izgubili ali pa zmagali.

Kaj se dogaja v glavi človeka, ki se tako čustveno angažira pri nekakšnem tekanju za žogo? Se za kakšno uro prelevi v bojevnika, ki živi in diha s soborci, ali v lovca, ki junaško premaga namišljeno zasledovano žival? Ali pa gre le za sproščanje testosterona v imenu večne floskule: kdor ni z nami je proti nam?

Glede na posnetke navijaških izgredov, ki jih včasih predvajajo po tv, se ne smemo čuditi, če se v vojnah dogajajo nepojmljiva grozodejstva. Če se je človek pripravljen fizično spopasti s sočlovekom samo zato, ker je nekdo, ki ni Naš tekel čez travnik in brcnil usnjeno žogo v nekakšno ograjico… No, roko na srce, tu gre za ekstremne primerke. Pa vseeno – kje je meja? In zakaj so mamuti izumrli?

Ne, nisem v redu. Sem živčna kot pes in najraje bi se ustrelila v koleno.

To, da bom morala še več kot en mesec vstajati in sedeti v pregreti mansardni pisarni brez klime, prenašati vedno bolj odkrito zajedljivost in polenca pod nogami s strani nadrejenega, se hkrati ukvarjati z izredno negotovo prihodnostjo…vse to je prišlo za mano. Vsa začetna evforija je splahnela in RES POTREBUJEM DOPUST. ŽE DVE LETI NISEM BILA NA DOPUSTU.

Redim se, počasi ampak gvišno. Gubam se in moja drža je vedno bolj upognjena. Najraje bi se nekega dne butnila na posteljo in rekla Spoštovanemu: “Tu sem. Futraj me in plačuj najemnino. To se spodobi, ker si moški, jaz pa nemočna ženska.” No, čez nekaj časa bi se verjetno udrla v tla od sramu, ampak spet me firbec matra, kako je če si VZDRŽEVAN. Kak mesec bi lahko poskusila, ni vrag…

Projekt “Reprodukcija” sem dala na stranski tir, ker zdaj pa res nimam ne volje, ne denarja za potomstvo. Še s tem da bi se ukvarjala…HOČEM MORJE, MORJE, MORJE, MORJE!

Opažam, kako izgleda pravi obraz ljudi, ki jih zanima samo dobiček, skrivajo pa se za nekakšnim človekoljubljem…bolano…bolano…

Poleg morja si želim še MIR, MIR, MIR… staro bajto čimdlje od Ljubljane, ker ne spadam sem, res ne spadam sem, vrt, računalnik, dve kozi in dva zajca…

Tako da - naj gre vse v kurac, jaz bom te dni spila malo več piva. Malo dosti več.

Danes moja tadruga iz Cvetličarne. Navdih sem dobila v enem od svojih starejših zapisov.

______________

Ko sem se nekega deževnega ponedeljka ob 5.30 zjutraj ukvarjala s svojo karmo, sem se v mislih sprehodila v otroštvo. In razmišljala o najpogosteje izrečenem stavku oziroma ukazu, ki so mi ga starši, še najbolj pa nona, dnevno servirali: »Ne odgovarjaj!«

»Ne odgovarjaj!« je v bistvu pomenilo »Ne jezikaj!«. Že od malega se mi je namreč zdelo potrebno, da opozorim na nestrinjanje z nekaterimi vzgojnimi postopki, ki so jih odgovorni izvajali nad mano in seveda je bilo moje početje včasih silno moteče.

Zato so me pristojni običajno že v kali zatrli s prej omenjeno prepovedjo, jaz pa, bogaboječe bitje, sem jih ubogala. Pri verouku so nam gospod večkrat omenili, da je ena od vstopnic v božje kraljestvo tudi brezpogojna poslušnost staršem in vzgojiteljem. In ker sem si neskončno želela preživeti ostanek posmrtnega življenja v pisanem in hrupnem lunaparku – nebesih – sem se odločila, da bom naredila VSE za one way ticket.

Zadeva je nato šla v drugo skrajnost. Postala sem tih in pretežno ubogljiv otrok. Tako tih, da je vesoljna daljna žlahta skupaj z noninimi znankami mislila, da je z mano nekaj narobe: »Vaša punca pa je tako modra!«

Moder v tem primeru niti slučajno ni pomenilo pameten, ampak tih, miren. Vedno sem se grizla v jezik, ko sem mislila na tak vzklik odgovoriti: »Teta, vi ste pa tako debeli!«, ali kaj podobnega.

Seveda so bili tudi trenutki, ko je moja tihost in mirnost izginila, razlog pa je bil bolj tržne narave. Namreč, moja nona je že zgodaj odkrila, da imam recitatorske sposobnosti in to s pridom izkoristila. Da se malo pohvali z vnukinjo, če ne drugega!

Tako sva natrenirali lepo slovensko pesem “Učilna zidana” in šov se je začel. Peljala me je v trgovino (malo, samopostrežno), me pred publiko, sestavljeno iz radovednih starih bab postavila na pult in dete je z zanosom recitiralo…Še zdaj jo znam na izust.

Vsakič sem pokasirala aplavz in kakšno čokolado, kar mi je verjetno dolgoročno pokvarilo apetit, ampak to je že druga zgodba.

»Ne odgovarjaj!« se mi je lepo ugnezdil v podzavest in do pubertete sem bila neproblematična. Potem se je seveda vse postavilo na glavo in v osnovni šoli sem dobila opomin iz vedenja. Zaradi dolgega jezika.

Kasneje sem se naučila, da je dobro najti neko ravnotežje med molkom in jezikanjem, vendar je za to potrebna stalna vaja. Še vedno vadim.

Ko sem nekoč znancu pripovedovala o slavni zapovedi, je imel zanimivo pripombo. Rekel je: »Kaj pa če to v resnici pomeni: ne odgovarjaj sistemu, se pravi, bodi nekaj drugačnega?«

Ker je bilo to povedano nekega zgodnjega jutra na Metelkovi, sem v anarhističnem navdušenju takoj posvojila to možnost.

Tako da – pokorno javljam vsem odgovornim, da je vzgojni ukrep prijel in da ne odgovarjam. Sploh.

Lepo prosim kakšnega rusista ali zgolj poznavalca cirilice, da prepiše švasano Katjušo v latinico!!! Rabimo za pevski zbor! Bom na smrt hvaležna!

Poleg tega bi še lepo prosila kakšnega zbiralca in ljubitelja pesmi upora - potrebujemo tudi besedilo pesmi Asturiana (to je original Na oknu glej obrazek bled) in ne, na guglu ga ne najdem, pa če se ustrelim v koleno.

Evo Katjuše:

Расцветали яблони и груши,
Поплыли туманы над рекой;
Выходила на берег Катюша,
На высокий берег, на крутой.

Выходила, песню заводила
Про степного, сизого орла,
Про того, которого любила,
Про того, чьи письма берегла.

Ой, ты песня, песенка девичья,
Ты лети за ясным солнцем вслед,
И бойцу на дальнем пограничье
От Катюши передай привет.

Пусть он вспомнит девушку простую,
Пусть услышит, как она поёт,
Пусть он землю бережёт родную,
А любовь Катюша сбережёт.

Расцветали яблони и груши,
Поплыли туманы над рекой;
Выходила на берег Катюша,
На высокий берег, на крутой.

Vedno mi je bilo fascinantno, kako so nekatera dekleta in žene pripravljene pokazati svojo lepoto širnemu svetu. Da ne bo pomote - sploh me ne motijo razni lepotni izbori in jumbo plakati z nagimi ženami, ampak to, da se ženske samo zato, ker se je to nekoč zazdelo nekemu staremu prdcu, oblečenemu v šlafrok, oblačijo v zajce - to pa presega moje možganske kapacitete.

Zakaj ravno v zajce?!

Če bi bila situacija obrnjena in bi starejša ženica v badenmantlu gostila v svojem gradu in đakuzijih trop mladcev - v katero žival bi bili našemljeni?

Račke?

Skratka - gornje razmišljanje je posledica tihe stavke¹ , ki jo izvajam že drugi dan. Takle mamo.

1. mišljena je stavka v službi [↩]

Jebenti.

Prej me je popadla hecna pomisel, da bi ustanovila svojo sekto. Vsa dejstva govorijo temu v prid. Namreč…

Ljudstvo hlasta po duhovnosti. Takšni ali drugačni. Ker je ta dolina solz slaba naložba in ker je super vedeti/upati, da je resnica out there in da se bo naša dušica udejanila v kamen/solato/paramecija/slona Hortona/prebivalca oddaljenega planeta ter tako preživela še kakšno dekadico. Ali dve. Odlično! Tradicionalne religije so preživete, ljudstvo potrebuje kaj bolj pisanega. Modernega. Instant. Hitro dosegljivega.

Kaj torej potrebujemo za ustanovitev sekte in ob tem še zaslužiti?

• 3 ali več naivnih in zaplankanih ljudi

• enosobno stanovanje z balkonom

• voditeljico s smislom za nategovanje in jasnim pogledom na prihodke in odhodke

• bobi palčke

• 1 rjuho (belo ali bež barve) na človeka - pripadnika sekte

• krompir za štampiljko.

Vse naštete sestavine zmešamo, dušimo na majhnem ognju, mešamo, mešamo, mešamo in hopla - rezultat je tu! Trije ali več fanatiki, oviti v rjuhe, bodo odpirali denarnice in z ovčjimi možgani žrli bobipalčke, misleč, da bo njihova reinkarnacija tako bolj uspešna…

I think business.

vir