Črno & rdeče

Odhodki, mali ali slatki…

13.10.2009 · 20 komentarjev

Nekega rosnega, po jeseni smrdečega jutra, pa čeprav je bilo oznanjeno indijansko poletje, so se moji geni prebudili, pretegnili, naredili par počepov in sonožnih poskokov in v en glas rekli: “Stara naša, draga Nataša, treba bo zamenjati okolje. Občepela si v smrdljivi luknji, dajejo te depre, napadajo te histerični krohoti, kar naprej te od nečesa odklapljajo (ali grozijo z odklapljanjem), ne plačuješ si prispevkov za zdravstveno zavarovanje in podobna jajca, ne plačuješ obrokov kredita, zamujaš z najemnino, nikjer nobenega poštenega šihta, od čiščenja, izdelovanja konfetnih aranžmajev in vse preredkih masaž ne moreš preživeti, lep kos dneva porabiš za pevski zbor, kar je sicer luštno, ampak vseeno ne moreš od tega preživeti, preživeti pa je treba… preživeti… preživeti… živeti… i… ii… iiiii…!!!!”

Usedla sem se za mizo, prižgala čik, oblile so me solze in končno sem izrekla: “Revni smo.” Pač, uporabljam množino, namesto dvojine, ne da se mi zdaj leporečiti. Poosebljena flegma in zen in ne vem kajševse (Spoštovani namreč) je rekla: “Sej bo.” In spet me je prijelo nekaj v smeri histerije in sem s polnimi sinusi gneva in polnim grlom bolečine zatulila: “Ne, ne bo! Nič ne bo! Nič ne bo, dokler ne bom nekaj naredila!”

Sledila je poplava kletvic z moje strani, Spoštovani me je stiskal k sebi kot bi bila v preši, geni pa so storili svoje. No, začeli so delati svoje. Mala fabrika v moji glavi je nehala štrajkati, stečajnega upravitelja je obesila na bližnje drevo, upravo so zasedli delavci in hitro vzpostavili nov družbeni red. Tak, malce bolj demokratičen od prejšnjega…

In spet je prišel tisti moment, tisti, ki je nekoč (spet v moji glavi, seveda) aktiviral majhno Marjetico Falk, ki je zarjovela: “Storila bom toooo!”.

In kaj bo storila Majti Salonajti? Odločila se je uresničiti skrito željo, ki se je svaljkala nekje v želodcu in zadnje pol leta nenehno pritiskala, pošiljala pritožbe in nazadnje dosegla konsens z možgani: šla bo delat na ladjo kot maserka. Za slabo leto. Če bo sprejeta, seveda. Tako.

Prvi korak je storjen – prijavila sem se na razgovor s praktičnim prikazom znanja. 16. november. Do takrat seveda ne bom sedela križem rok, ampak besno iskala delo. In dovolila delu, da me poišče in uporabi. Umiram brez dela. Dobesedno. Družba pa bi morala storiti vse, da zaščiti človeško življenje. Kje si družba, bemuboga?! Mogoče bom šla še prej na obisk h gospe Stanki, da mi malce pregleda prihodnost (čeprav upam, da ne bere Primorskih novic, ker sem si že, no, že dolgo tega nazaj, v eni od kolumen rahlo privoščila šlogarce…)… hehe…

Tudi največji optimisti se lahko kdaj zataknejo in trenutno sem prav na samem dnu zataknjenosti. Hvaležna sem vsem višjim silam in modrostim, da nimam otrok. Res. In hvaležna sem svojim genom, ki so nekoč silili prednike pastirje, da so spokali in šli na boljše in malo mlajše prednike, ki so šli na ladjo iskat srečo v tujino in se čudim, prekleto čudim, zakaj so pri meni čakali toliko časa….

  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno