Črno & rdeče

Gigantic. A big big love.

31.12.2009 · 31 komentarjev

Ena malo daljša, prednovoletna.

Blogovje je zadnje čase polno voščil, refleksij na temo “adijo devetka”, izlivov oboževanj v verzih ali prozi ali pa opletanjem s partizani in domobranci in potomci obeh struj, ki še niso odložili orožja. Skratka. Živ dolgčas. Obup. Pa se bom vseeno zlila z množico v univerzalni pljunek in pregledala dogodke in odmeve iztekajoče se Devetke.

Na osebni ravni je bilo skoraj popolnoma zanič, edini plus se je zgodil nekje avgusta, ko sem spet začela kaditi in po besedah preljube Dominike (ki mi je po dveh letih in pol dala prvi čik) postala zopet normalna. Dve leti in pol sem se počutila kot čivava v poštnem nabiralniku, v katerega psihopat meče petarde. Živčna, zoprna in najbolj pametna. Za kozlat.

V tem letu sem doživela popoln finančni zlom, na mojih dveh bančnih računih sedita dva mrhovinarja in čakata mladih srnic – enemu je ime Durs, drugemu pa Nlb. Durs zveni precej skandinavsko, mimogrede. Mogoče bo kakšna usekana mati tako poimenovala svojega prvorojenca. Ah, ko smo že pri razplodih – seveda je tudi kakšna vesela zadeva v vsej nesrečni Devetki – aprila bom teeeeeta! Juhu, jupi in hura. Mali žabec raste in brca in čez dve leti ga dobim v oskrbo. Ljudje mlajši od dveh let so mi izjemno dolgočasni in ne vem kaj početi z njimi. Pa še slinijo se in kozlajo, da o neprijetnih vreščanjih niti ne govorim. Ok, prihranite mi z “če bi imela svojega ne bi tako govorila”. Jih nočem. Ni šans. Hvala vesolju za jalovost. Ono že ve.

Vesolje pa ni dobro razmislilo, ko mi je risalo astrološko karto in pozabilo, da me bo 2009 začel naskakovati in v glavo jebati Pluton. Kako prepoditi tega hudiča še ne vem, moram pa spet začeti malo coprati. Pogrešam to in zdi se mi, da moram nujno odstraniti par stvari in ljudi (energijskih vampirjev) iz življenja. Oja. Ker sem opazila, da energijski ščiti, ki jih itak delam pred vsako masažo, ne ščitijo več tako dobro, kar pomeni, da se mi nekdo/nekaj blazno vsiljuje že nekaj časa. Zato se počutim zalezovano. In SOVRAŽIM zalezovanje. Ja? Spizdi.

Še nekaj zanimivega se je začelo dogajati proti koncu leta. Začelo mi je dišati meso. Po sedmih letih. Ker sem bila toliko časa nemesojeda zaradi tega, ker se mi je meso fizično uprlo, bom verjetno postala spet mesojeda, ker ga očitno potrebujem. Hja. Med bojem in begom sem očitno izbrala boj. Meso. Adrenalin. Pa naj bo. Amen.

Komaj čakam, da bom 40, ker to pomeni, da sem nekje na polovici. Še tri leta. Ježešna, kako gre počasi to življenje.

Ah, ljubi dragi pevski zbor! Dal mi je toliko veselja in spil toliko živcev, da sem zdaj nekje v zlati sredini. Še en dokaz, da mi preveč estrogena na kupu škodi (še dobro, da je glasbena spremljava moškega spola. Ok, eden od njih je moj stari, ki je večino lajfa preživel med babami, ampak vseeno, biološko je moškega spola). Seveda smo razgrabljene tudi v sezoni 2010, menda smo še vedno fenomen. Jap.

Za konec še kratko voščilce – uredite si življenje tako kot vam ustreza in ne najedajte soljudem. Predvsem pa ne meni. Moj moto za 2010 je: PUSTITE ME PRI MIRU. Kolikor se le da. Če mi bo pregorelo, boste pravočasno izvedeli. Cmok, lupčka, objemček in podobna šara. In, seveda, še vedno omilijeni Pixies, naj jim bog da srečo, zdravja in Francisu čim manj škodljivega holesterola.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Tagi: Bizzariš · Krvoločno